SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Skriti mejniki

Skriti mejniki

Boris Bradač
18. februar 2011

Album je izšel kot vinilka v omejeni nakladi 300 izvodov.
Album je izšel kot vinilka v omejeni nakladi 300 izvodov.
Ex Yu Electronica Vol. I: Hometaping in Self-Management
Subkulturni azil, 2010
Skladbe:
Stran A:
1. Andrei Grammatik: Poslanica duholovcima
2. Electric Fish: Untitled V
3. Študentsko delavski rock teater v opoziciji: Arija za karbid rurala i urbana
4. Mario Marzidovšek: Untitled
5. Lx & Step Dancer: Untitled
6. Metropolie Trans: Žito
7. Pagan Gadget: Catacombs

Stran B:
1. Klopotec: Where To Go?
2. Popošev i Rozenfeld: Ljetna livada
3. Monotonik: Monotony
4. Keller: Codex
5. Kodagain: 1941
6. PP Nikt: DunavskitTalasi (trad.)
7. NEP: Naš cilj – komunizam

Če je pomembno raziskovati in nabirati zapuščino ljudske glasbe določenega naroda, je prav toliko ali morda še bolj pomembno iskanje in objavljanje mejnikov avantgarde, kajti v tem primeru ne gre samo za en narod, temveč za dediščino glasbe, zvoka nasploh. Zato se mi zdijo izdaje, kakršna je Ex Yu Electronica, zelo poučne, in še enkrat se tudi izkaže, da so v umetnosti vedno pomembni (tudi) prispevki neakademskih krogov. Elektronika na ozemlju nekdanje Jugoslavije v sedemdesetih letih 20. stoletja ni bila popularna, zlasti verjetno zaradi medijske podpore t. i. »mainstream rocku«, kakršnega so izvajali Bijelo dugme in podobni. Naprednejši poslušalci so sicer raziskovali psihedelični ter space- in krautrock, vendar je izvajalcev teh zvrsti manjkalo. Našteli bi kvečjemu lahko kakega Miho Kralja pa Igro staklenih perli in slovensko Saeto, ki je nastopala predvsem po galerijah in v kateri sta svojevrstno zvočno pokrajino ustvarjala še danes dejavna Boštjan Perovšek in Bor Turel.

Punk je do neke mere prekinil s starimi metodami populariziranja rock glasbe; začelo se je obdobje »naredi si sam«. S pojavom kasetofona si je poslušalec prvič lahko presnel ali posnel glasbo, ki jo je želel poslušati, s pojavom kopirnih strojev pa se je pojavila drugačna ikonografija in vsakdo je lahko izdal svoj fanzin ali opremil ovitek svoje kasete. Če pa pogledamo, kako je bilo tedaj z zvokom, potem je pomenil punk le vračanje rocka iz stadionov v garaže. Vendar se nekateri niso zadovoljili le s to zvočno sliko, temveč so šli radikalno dlje: pričeli so raziskovati po zvočni sliki in puščati za sabo stare vzorce. To so storili z uporabo (z današnjega gledišča) primitivnih ritem-mašin in računalnikov z nekaj deset kilobiti. Skupna tvarina glasbenikov tistih let pa je vendarle bila socialno-politična angažiranost.

Že prvi izbor (oznaka vol. 1 obljublja nadaljevanja) spregledanih ali manj znanih elektronskih izvajalcev iz osemdesetih let prejšnjega stoletja nazorno kaže, da so imeli izvajalci tovrstne glasbe na tem koncu sveta zelo raznolik pristop. Dokaz je že prvi komad makedonskega Andreia Grammatika s konca osemdesetih let. Za tisti čas je bila skladba Poslancima duholovcima s svojo edinstveno simbiozo elektronike in sakralne liturgije nekaj povsem novega, medtem ko je to danes seveda običajna praksa celo v popu. Pri drugem komadu, ki ga zaigra Electric Fish iz Žalca, že zasledimo škripajoče, noiserske zvoke (nekateri to zvrst imenujejo »micro house«), ki so tako značilni za današnje eksperimentalne elektronike, kot so Alva Noto, Murcof in Christian Fennesz.

Ime Študentsko Delavski Rock Teater v Opoziciji mnogo obeta, zato je škoda, da slišimo samo zvok eksplozije. Toda ker je skladba posneta v živo z nekega dogodka, je navsezadnje tudi ta posnetek dragocen, saj poudarja pomembnost koncepta »biti tu in zdaj«. Mario Marzidovšek iz Slovenske Bistrice je v osemdesetih letih izdal več kot 80 kaset, kar je neprecenljiv doprinos k razvoju glasbe, ki sicer drugje ni mogla iziti. Kaos je bil takrat neposlušljiv, danes, ko se nam je uho privadilo vseh možnih kakofonij, pa ga celo lahko poslušamo. To je nekakšen techno punk, ki se druži s popačeno Wagnerjevo Ježo Valkir.

Lx & Step Dancer sekata z lahkim vložkom elektro step glasbe, odigranim prav preprosto, kakor je pač dopuščal sintetizator Casio. Žal je vse skupaj nekoliko prekratko, vsaj glede na to, da sta bila, po opisu sodeč, oba izvajalca zelo plodovita na območju med Banja Luko in Srbijo. Sledijo Metropolie Trans iz Osijeka s komadom Žito, ki je lep miks govora, opernega petja in efektov. Zvočna slika brez poudarjenega ritma, prijem, ki ga uporablja tudi skupina Laibach. Dotaknejo se problematike strahu pred t. i. novimi taborišči – prav lep oris, kako se je počutila tedanja generacija. Vojvodinski Pagan Gadget izvajajo Catacombs. Komad vsebuje poenostavljeno matematično repeticijo, kot jo poznamo od Bacha. Dušan Hedl, dolgoletni vodja Centra za dehumanizacijo, se pod imenom Klopotec sprašuje Where To Go? in združuje minimalistično elektroniko z gorečim vokalom, kakršnega smo slišali že pri newyorški skupini Suicide. Se pravi, da imamo opraviti s punkovskim vprašanjem zbegane generacije na antirockovski podlagi.

V komadu Ljetna livada Popoševa in Rozenfielda iz Nove Gradiške ponovno slišimo minimalistične zvoke Casia, nekaj med liriko skupine Kraftwerk in Bachovo matematiko. Monotonik iz Zagreba je že takrat izdeloval svoje programe in imel napredni Sinclairjev ZX – 81, ki je sicer premogel le 8 kilobitov ROM-a. Komad Monotony je sestavljen iz preproste basovske podlage v duhu Joy Division, cvrčanja računalnika, metronomskega ritma in ene same odpete kitice. Keller je psevdonim Andreja Lupinca, režiserja in kamermana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih nastopal z Laibach in je izdal eno kaseto v nakladi 100 izvodov. Pesem Codex z nenehnim ponavljanjem verza »skoz misl'm nate« nas presune kot boleča ljubezenska izpoved. Kodagain iz Knjaževca, oziroma Saša Čombe, je zafrkljivo zmiksal sloviti stavek Neila Armstronga ob pristanku na Luni in nemško »špraho« ter nekaj duhovitih zvokov otroške igrače z vgrajenim klavirčkom. Pri tako inovativnem umu bi bilo zanimivo slišati, kam ga je (od)neslo skozi naslednjih 20 ali koliko albumov, ki jih je izdal do danes.

PP Nikt (Plastično Pozorište Nikt, projekt filmarja Dejana Nikta Vlaisavljevića iz Beograda) v komadu Dunavski talasi ponazori brezčasno odtekanje vode brez ritma, v slogu nenavadnih zvokov, ki spominjajo na zvoke vesoljske ladje, kot jih poznamo iz filmov. Zbirko sklene kolektiv NEP iz Zagreba, ki ga je vodil grafični oblikovalec Dejan Kršić (Nova Evropa). V komadu Naš cilj – komunizam NEP v ruščini ponavlja starejšim dobro znano mantro »naš narod – naša partija«.

Kompilacija Ex Yu Elektronika Vol. 1 je za ušesa sodobnega didžeja in za raverje morda res neuporabna, vendar je to le še en dokaz, da je tudi elektronika še kako raznovrstna, čeprav se ji rado očita prav enoličnost. Če dobro pomislimo, je pravzaprav bolj raznolika kot rock. Pride namreč obdobje, ko se kak žanr izpoje, kot se jih je že lepo število. Tega zaenkrat še ne moramo reči za elektroniko. Kompilacija je torej dobra preglednica po zamolčani avantgardi, ki se je do danes spretno izogibala javnosti. Sedaj ne bomo več mogli reči, da nismo vedeli.

NE SPREGLEJTE:


Mapiranje obrobja
sobota, 31. december 2011
Eksperimentalna elektronika iz ex-YU
torek, 11. januar 2011
V hrupen spomin: Mario Marzidovšek, 1961–2011
petek, 21. oktober 2011
Sila kontinuitete
petek, 11. marec 2011
Relacija tuje–domače na primeru Hillmer / Paris / Karlovčec / Fake Sheikh in Espinal / Berger
torek, 21. oktober 2014
Presek izkušenj in nadobudnosti
četrtek, 24. marec 2011
Pozabljeni ultimat slovenskemu glasbenemu podtalju
sobota, 10. december 2011
Ne pustimo se pohoditi!
torek, 31. maj 2011
Iz garaž nekdanje domovine
torek, 29. marec 2011
Eklektičnost ali iskanje izraza?
sobota, 02. junij 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice