SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Skrivnost je preprosta

Skrivnost je preprosta

Brina Vogelnik
20. september 2011

Iz serije fotografij, nastalih za ovitek novega Brininega albuma Slečena koža. Na fotografiji: Jelena Ždrale, Luka Ropret, Blaž Celarec, Nino de Gleria, Drago Ivanuša in Brina Vogelnik. (foto: Žiga Koritnik)
Iz serije fotografij, nastalih za ovitek novega Brininega albuma Slečena koža. Na fotografiji: Jelena Ždrale, Luka Ropret, Blaž Celarec, Nino de Gleria, Drago Ivanuša in Brina Vogelnik. (foto: Žiga Koritnik)

Žiga me je nedavno vprašal, če lahko fotografije že obesi na facebook. Ne še. Prosim, samo še malo bi jih imela zase. Tako rada imam ta del procesa, ko poleg avtorja fotografije zanje veš samo ti in jih v glavi sestavljaš, si zamišljaš, kako bo album izgledal. Takrat je še vse mogoče, in čeprav si zamisliš neko idejo, gre ponavadi oblikovanje v čisto drugo smer. Ko začneš fotografije sestavljati, te te kar same vodijo v svojo zgodbo.

Nekaj podobnega se zgodi z glasbo. Ko posnameš nove pesmi, so te nekaj časa samo naše, od benda in ostalih sovpletenih. To občutim kot neko skrivnost, kot nekaj mladega, občutljivega, kar je treba skrbno negovati. Uravnati zvoke, jim določiti pravo barvo, debelino in jih postaviti na ustrezno mesto v zvočnem prostoru. Gre za odnose. Različna glasbila so kot različne osebnosti in terjajo poseben odnos z drugim glasbilom ali glasom. Kolikor več jih je drug ob drugem, toliko pazljivejši moraš biti pri njihovem razvrščanju v prostor, kjer pridobivajo kompleksnost.

Po snemanju smo kak mesec ali dva pustili pesmice spati. Še vedno so samo naše, malo pa tudi od tistih poslušalcev, ki so jih ujeli na kakem od dveh poletnih koncertov. Poslušamo na novo urejene pesmi in si kimamo. Vznemirljivo je, ker imaš nekaj tako lepega v rokah, na kar te veže polno prijetnih spominov. Samo še malo in že bodo zaživele svoje življenje. Ne veš, kaj jih čaka, ampak si pomirjen, ker si svoje delo opravil po najboljših močeh in jim zdaj lahko zaželiš le še – srečno.

Do oblikovanja in klavirja sem dolgo čutila strahospoštovanje. Nekako se mi je zdel svet oblikovalcev drug, drugačen svet, ki ga ne razumem povsem. Oblikovalci so bili zame posebna vrsta ljudi, ki vedo nekaj, česar jaz ne. Sama ne oblikujem, ampak se samo malo igram, prestavljam slikice, raziskujem barve, odkrivam, katera tipografija bi šla zraven. Včasih se mi zdi, da moram določeni tipografiji, črkam torej, določiti osebnost. Kakšne bi bile, če bi bile ljudje?

Preden sem diplomirala iz oblikovanja na ALU, sem študijsko leto preživela v Nemčiji v Essnu na tamkajšnji univerzi. S Špelo sva se vpisali na oblikovanje, multimedijske vsebine in tipografijo. Že takrat sem bila nora na vseh vrst animacije, od lutk do filma. Pri predmetu tipografija se nama je ponudila priložnost, da ustvariva animacijo o črkah. Obe s Špelo sva imeli v otroštvu težave s črkami. Včasih so se med sabo pomešale, še raje izgubile. Spomnim se dneva z začetka osnovne šole, ko sem se odločila, da ne bom izgubila nobene črke več. Za vsako črko posebej bom pogledala na tablo in jo potem prepisala v zvezek. Črko za črko. Ni se izšlo, saj je predolgo trajalo, da bi do konca izpeljala načrt.

Nekaj let kasneje sem našla zvezek z narekom. Pisalo je nekaj takega: Narek: »Ribica plava v morju.« Zraven pripis učiteljice: »Brina, nisi dobro poslušala. Stavek je bil: 'Na travniku cvetijo rože.'«

S Špelo sva si za mislili zgodbo o izgubljeni črki A, The story of a lost letter. Črka A iz naslova pade in se izgubi. Srečuje druge družine, tipografije, v različnih okoliščinah. Na koncu prileti nazaj na svoje mesto, pade skozi stavek in se ponovno izgubi. Animacijo sva ustvarjali v računalniškem programu flash. Takrat nisva prepoznali prednosti flasha in sva animirali kar tradicionalno, slikico za slikico. Računalniški program bi nama bil lahko v pomoč. V njem določiš pot in gibanje črke, računalnik pa jo nato sam preračuna in zanimira. Midve sva raje animirali na roko, ali bolje rečeno, na miško, kar nama je vzelo bistveno več časa. Vendar je na koncu animacija imela neko patino. Čutilo se je najino roko. Računalnik bi vso animacijo preveč pravilno izpeljal, izgubil bi se duh živega in organskega. Napake so tiste, ki delajo življenje zanimivo in nam odpirajo nova vrata.

Napake so mi zelo všeč, tudi kadar igramo. Odpirajo namreč nove poti.

Napake so mi zelo všeč, tudi kadar igramo. Odpirajo namreč nove poti. Če se z napako poigraš, jo obrneš pesmi v prid. S tem pesem obogatiš, obenem pa ti še dolgčas ni, posebej če si prej pesem že predolgo izvajal preveč monotono, na enak način. Občinstvu tako ponudiš nekaj edinstvenega, kar so slišali samo oni in ti sam, izvajalec. Če se slučajno napaka izkaže za čisto polomijo, občinstvu še vedno ostane nekaj edinstvenega: polomija – samo zanje in samo na tistem koncertu.

Doma smo vedno imeli klavir. Vabil me je, in kadar sem bila sama doma, sem si nanj izmišljala melodije. Prosila sem mamo, naj me nauči česarkoli. Pa mi je razložila note in naučila dve pesmici. Raziskovala sem, prosila katero od sošolk, naj me nauči še kakšno drugo pesem. Kar sem igrala po posluhu, se mi je zdelo preveč enostavno. Zagotovo mora biti v igranju klavirja neka skrivnost, ki jo šele moram odkriti. Ves čas sem imela občutek, da se mi skrivnost izmika. Mama me ni želela vpisati v glasbeno šolo, zato namreč, da glasbe ne bi zasovražila.

Moja sestra Ajda je doživela neprijetno izkušnjo z učiteljico klavirja in lep čas o klavirju ni želela slišati niti besede, kaj šele njegovega tona. Da bi se pravilno naučila igrati klavir, ji je namreč učiteljica med prste tlačila svinčnike. Mene raje niso vpisali v glasbeno šolo. Toda moja želja je rasla, zaradi prepovedi morda še toliko bolj. V sedmem razredu, za glasbenike precej pozno, sem se začela učiti klavir. Pravo klavirsko strast sem občutila v srednji šoli ob takratni profesorici za klavir, zaveznici in še danes moji dobri prijateljici, Meiri. Kar prebujala sem se, hlastala po vsem, kar mi je ponudila, in odkrivala čudoviti svet klasične glasbe.

Čez čas sem bila na akademiji poleg študija preveč vpeta v druge dejavnosti. Preveč stvari sem želela naenkrat. Takrat sem pomislila, da človek pač ne more vsega, zato sem nehala igrati klavir. Zdelo se mi je, da kar zaigram iz sebe, nikoli ni tako lepo kot tisto iz not. S tem sem torej prekinila in o klavirju le še sanjala.

Danes mislim, da se lahko ukvarjaš z različnimi stvarmi in da se te med seboj dopolnjujejo, pomagajo druga drugi pri rasti. Če glasbo nekaj časa pustim stati in igram lutke, se tiho nekje v mojih možganih skozi lutke razvija glasba naprej. Prsti so tisti, ki jih je treba spet spomniti, kako se igra.

Zadnje leto me klavir spet vabi. Trenutki, ko ga igram, so podobni tistim, ko dobim v vpogled fotografije in sem sama za računalnikom. V glavi se črtajo ideje, barvne podobe.

Zadnje leto me klavir spet vabi. Trenutki, ko ga igram, so podobni tistim, ko dobim v vpogled fotografije in sem sama za računalnikom. V glavi se črtajo ideje, barvne podobe. Igranje klavirja je čisto nekaj drugega kot prepevanje. Res se oboje poigrava z zvoki in je oboje lahko zelo intimno opravilo. Vendar me prepevanje dosti bolj izčrpa. Petje zahteva celega človeka, in čeprav se zdi, da delajo le glasilke, v resnici gara celo telo. Petje se mi zdi bolj podobno teku v naravi. Tudi poslušanje je druge vrste, saj zvoki pri petju prihajajo iz notranjosti. Skozi notranje vibracije mojega petja se nato nalepi še igranje benda, tako da včasih kar težko izstopim iz zvočne slike. Pri teku šume v naravi poslušaš skozi ritem dihanja, tapkanja podplatov, utripanja srca, podobno kot na vaji z bendom se notranji zvoki zlijejo z okoljskimi. Po obeh športih sem prijetno utrujena.

Igranje klavirja je nasprotno neke vrste dialog. Ti, tvoje ideje, ki se potem skozi glasbilo razvijejo v čisto svoje zgodbe. Občutim ga kot neke vrste ustvarjalni počitek, umirjeno in vendar dinamično dihanje. Včasih si predvajam s cedeja glasbo in se poskušam presenetiti s tistim, kar bom zaigrala. Poiskati prostor za zvok klavirja. Pri tem so se za posebej priročne izkazali The Necks, trio, sestavljen iz klavirja, kontrabasa in bobnov. Vsaka njihova pesem je dolga polovico ali kar celo dolžino albuma in odigrana v enem samem ključu. Včasih preigravam lestvice ob njihovi spremljavi in pustim, da se razvijejo v nove melodije, ki odgovarjajo tistim, ki jih ponuja avstralski trio.

Dolgo sem mislila, da je glasbena spremljava pesmi, ki jih prepevam z bendom, rezervirana le zanje, za glasbenike v bendu. A potem mi Luka po smsu ob neki priložnosti pošlje spisek akordov za Nočko, Dolge dneve in še kako pesem. Kakšno veselje, kako prijetno polzijo akordi skozi prste in kako zabavno je zraven iskati še prostor za vokal. Čista matematika za možgane. Preračunati je treba pot leve in desne roke, vseh njihovih desetih prstov, pljuč, glasilk, celega grla. Glas se najprej prav nič elegantno vali prek klavirske podlage. Vsa tista čutna interpretacija in mehko zaobljene besede, ki bi morale dati pesmi posebno patino, gredo nekam drugam. V moji sobi so le grobo zapete besede in krčevito lovijo za rep melodijo, ki skuša v sinkopah parirati bas liniji leve roke.

Takrat se mi začne odkrivati skrivnost klavirja. Ključ so akordi. Toni, ki se medsebojno ujemajo, in poigravanje z njimi. Skrivnost je preprosta: pred mano je klavir, in jaz ga zgolj igram.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice