SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Slovenija na Evroviziji: Vedno priča, nikoli nevesta

Slovenija na Evroviziji: Vedno priča, nikoli nevesta

Izak Košir
10. junij 2014

Izak Košir je glasbeni novinar, kolumnist in nekdanji urednik kulture na Žurnalu ter glasbenik oziroma avtor in vokalist zasedbe The Toronto Drug Bust. Letos je sedel v slovenski komisiji, ki je podeljevala točke na Evroviziji.  (Foto: MMC / RTVSLO (ESC_R
Izak Košir je glasbeni novinar, kolumnist in nekdanji urednik kulture na Žurnalu ter glasbenik oziroma avtor in vokalist zasedbe The Toronto Drug Bust. Letos je sedel v slovenski komisiji, ki je podeljevala točke na Evroviziji. (Foto: MMC / RTVSLO (ESC_R

Da je glasba edina, ki se je uvrstila še slabše kot Slovenija. Tako pravimo. Tako slišim. Od vsakega, ki ima pet minut, pa tudi manj. Na kavču, pred malimi zasloni, na družabnih omrežjih – prek 140 znakov dolgih čivkov na Twitterju in spamastih statusov na Facebooku, za šankom v lokalih in celo na Metelkovi. Poznejša ko je ura, več bi govorili o tem. Čeprav je od finala Evrovizije minilo že več časa, se prah še kar ni polegel. In ne komentirajo le feni, temveč tudi alternativci, se pravi tisti, ki jih sploh ne bi smela motiti, kaj šele zanimati. In zdaj o njej pišemo že v Odzvenu. Jeba. To je parada kiča, kjer zvok igra drugo violino, saj se posluša z očmi, vlada pa estetika grdega. Z izjemo megalomanske produkcije se zdi vse ostalo nam, ki si domišljamo, da imamo glasbeni okus, malomeščansko, nastopi so bolj kot za MTV primerni za kakšno lokalno televizijsko postajo, trendi pa so za mainstreamovski pop, ki bi moral biti najbolj v stiku s časom, izgubljeni nekje na prelomnici milenija, če ne celo v devetdesetih. Ta bodo sicer že tudi kmalu dobila oznako »retro« in tako postala tudi uradno kul. A takrat jih na Evroviziji ne bo več. Pod zastavo Evrope, ki je še večja kot tista na zemljevidu in katere meje segajo celo prek Rusije in se dotikajo tudi tistih »down under«, Avstralcev; to je napol imaginarna unija držav, kjer imajo ženske brado, moški pa nosijo krila, in to ne tista škotska. In v tem svetu vedno zmaga nekdo drug, nekdo, ki ni »naš«. In kljub nehvaležnemu predzadnjem mestu zmagi še nikoli nismo bili tako blizu – ušla nam je za las in se skrila (čez planke) za Karavanke. V Avstrijo. Evrovizija nam bo prihodnje leto bližje kot kdajkoli prej v zgodovini samostojne Slovenije. Dunaj čaka, Ljubljani pa, kot se zdi, je že zmanjkalo idej.

Žensko z brado na grmado

Avstrijci so pravzaprav le nadgradili model, ki se je izkazal za uspešnega že v preteklosti. In ki ga je z drag queen triom Sestre leta 2002 preizkusila tudi Slovenija. Pesem Samo ljubezen še danes velja za naš najboljši evrovizijski komad in takrat smo, lahko rečemo, dejansko imeli celotni paket in največ možnosti za zmago, a smo pristali na nesrečnem 13. mestu. Potem je bila tu, denimo, izraelska transseksualka Dana International, ki je zmagala leta 1998, in še bi lahko naštevali. Meje med spoloma so se brisale že v preteklosti, se brišejo še danes in se bodo brisale v prihodnosti. Daleč od tega, da gre pri zmagovalki Conchiti Wurst za freakshow, kot je razbrati iz nestrpnih komentarjev, saj je biološki spol 25-letnice moški in ima pač to možnost, da si lahko pusti brado in s tem vsem tistim, ki jo/ga silijo, »naj se že odloči, kaj bo«, sporoča, da je njena/njegova osnovna človekova pravica tudi ta, da ji/mu ni treba izbrati in da je lahko, če želi, oboje, vse ali nič od tega. Seveda so šli v vsem tem še dlje paranoični teoretiki zarote; dežurni homofobni slovenski portal 24kul.si je o zmagi Conchite Wurst zapisal, da postaja Evrovizija »dogodek, prek katerega zagovorniki teorije spola vsiljujejo svoje poglede na moški in ženski spol, spolnost ter družino« in da je to le del socialnega eksperimenta, posebej pa svarijo pred legalizacijo tega tretjega oziroma nevtralnega spola, katerega obstoj je nedavno potrdilo avstralsko vrhovno sodišče. Umetnost, še posebej v sodobni glasbi, je bila vedno povezana s seksualno revolucijo, odprtostjo in toleranco. In zdaj, v 21. stoletju, bomo spet zakurili grmado in začeli zažigati čarovnice, čarovnike in oboje v enem?

Dragi skeptiki, kuh'ne žal ni

Če se vrnemo k Evroviziji kot prireditvi, na kateri je ali ni vredno sodelovati. In vrednost seveda merimo v evrih in v uvrstitvah, če druge odtehtajo prve, seveda. N'Toko je na svojem blogu zapisal, da je slovensko sodelovanje na Evroviziji glasbena različica TEŠ 6: projekt brez prihodnosti, »v katerega se vsako leto meče denar, pri čemer že vnaprej vemo, da ne bo obrodil sadov«, in opozoril, da naj se naslednjič, ko bo RTV Slovenija zaradi »pomanjkanja sredstev« ukinila kakšno mladinsko oddajo, spomnimo, koliko je v svoji zgodovini zapravila za »porazne nastope na Evroviziji«. Andrej Predin, sicer glasbeni novinar, pa je na svojem Facebook profilu objavil, da ne razume tistih, ki še vedno mislijo, da je Eurosong tekmovanje, kjer štejejo mesta, in zahtevajo, naj se prenehamo udeleževati tega dogodka, ker se ne uvrščamo v vrh najuspešnejših skladb: »Tinkara bi lahko bila, kaj pa vem, deveta, sedma ali trideseta, pa ne bi bilo razlike.«

Treba se bo sprijazniti s tem, da je za Slovenijo na Evroviziji »pomembno« predvsem sodelovati in ne zmagovati. In vsi tisti, ki si želite, da bi nacionalka projekt Ema ukinila in da bi denar bolj smotrno porabila za kaj drugega, lahko že kar zdaj nehate upati, saj gre za uspešen projekt in za enega od najbolj gledanih televizijskih šovov pri nas, in ne samo pri nas. Katero oddajo pa si je nazadnje ogledalo pol milijona gledalcev? Odgovor imate na dlani. Ema ostaja. Nacionalka je pač televizija in ne glede na to, da je javna in ne komercialna, potrebuje gledanost in gledalce, ti pa kruha in iger.

»Deset dni nismo zatisnili očesa, samo bonbone smo jedli in fukali. Bil je rokenrol v pravem pomenu besede, in to na največjem pop spektaklu,« je o odpravi ponosno ušlo enemu od članov slovenske ekipe, ki je obiskala Evrovizijo. Kdo, kdaj in kje, to prepustim vaši domišljiji, in tudi pomembno ni tako zelo. Zanima me predvsem, zakaj gledamo nekaj, česar že a priori ne maramo. In zakaj so drugi vedno boljši od nas. Smo mar edini, ki ne znamo izračunati in preračunati? Je res vse odvisno od kuhinje in že vnaprej dogovorjenega podeljevanja točk? »Bolj moramo graditi na medsosedskih odnosih, saj je dala Slovenija Avstriji 12 točk, oni pa nam nič,« je v Odmevih povedala naša letošnja predstavnica Tinkara Kovač. No, tu se bom ustavil. Kot član letošnje slovenske komisije za Evrovizijo, ki je podeljevala točke in imela pri tem polovično moč – drugo polovico glasov je namreč prispeval glas ljudstva oziroma televoting. Na prva vprašanja ne znam odgovoriti, lahko pa na zadnje. Kuh'ne, dragi moji skeptiki, žal ni. Priznam, da je bil glavni razlog, da sem sprejel ponudbo članstva v evrovizijski komisiji prav ta, da se prepričam, kako ta sistem sploh deluje in kako transparenten je. Naj povem, da ima predsednik oziroma predsednica žirije zgolj simbolično vlogo. Kot sem dojel, gre ponavadi za najprepoznavnejši obraz žirije oziroma za nekoga, ki nato prek RTV komunicira z mediji, daje izjave. Morda oziroma najbrž ima od ostalih le višji honorar, tega ne vem, ugibam. Med glasovanjem oziroma med gledanjem prenosa, ki se dogaja dan prej (komisije vseh držav namreč ocenjujejo generalko), je vseskozi prisoten tudi notar, ki bdi na komisijo, zato da nanjo oziroma na njeno glasovanje ne bi nihče vplival. Gre za gospoda, ki z nacionalko pri tem projektu sodeluje že vrsto let in pozna vse postopke. Vsak ima svoj list papirja, med prenosom se lahko povsem normalno posvetujemo, pogovarjamo, komentiramo, ocenjuje pa vsak sam (in lahko zatrdim, da smo glasovali povsem neodvisno), nato se glasovi komisije seštejejo, in če kje pride do kakšnega izenačenja, se glasuje z dvigom rok. Zato je žirantov pet, da ne bi prišlo do ponovnega izenačenja. Poleg pa sedi še šesti oziroma rezervni žirant, ki je tam zato, da bi lahko v skrajnem primeru nadomestil katerega od članov komisije. Letos so na uradni strani EBU tudi prvič objavili glasovnice prav vseh žirantov, tudi mojega. In to je bila moja (prva in zadnja?) afera z Evrovizijo.

Ne Bog ne Raay nam ne moreta pomagati

Naj za zaključek povem recept za evrovizijsko zmago? Ne, ne pomaga flavta, ne pomagajo tri back vokalistke, pa četudi je v podalpski deželi ena prepoznavnejša estradnica od druge, ne pomaga angleško-slovensko besedilo, ne pomaga ljubi Bog, tudi Raay ne. Treba se bo sprijazniti s tem, da je za Slovenijo na Evroviziji »pomembno« predvsem sodelovati in ne zmagovati. In vsi tisti, ki si želite, da bi nacionalka projekt Ema ukinila in da bi denar bolj smotrno porabila za kaj drugega, lahko že kar zdaj nehate upati, saj gre za uspešen projekt in za enega od najbolj gledanih televizijskih šovov pri nas, in ne samo pri nas. Katero oddajo pa si je nazadnje ogledalo pol milijona gledalcev? Odgovor imate na dlani. Ema ostaja. Nacionalka je pač televizija in ne glede na to, da je javna in ne komercialna, potrebuje gledanost in gledalce, ti pa kruha in iger. Pa naj jih imajo! In še naprej bomo vsako leto na različne konce Evrope pošiljali svoje predstavnike, ki se bodo vedno znova vračali domov z nasmeškom, da so dali vse od sebe in da se počutijo kot zmagovalci, čeprav bodo zasedali zadnja mesta. Slovenija se bo pač morala sprijazniti, da bo na Evroviziji vedno priča in nikoli nevesta. Pa kaj.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice