SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > v žarišču > tuje > Slovenski jazz med bremenskimi godci

Slovenski jazz med bremenskimi godci

Anže Zorman
08. maj 2014

Slovenska stojnica na Jazzaheadu v Bremnu. V središču pianistka Kaja Draksler, ki je s svojim nastopom požela veliko zanimanja. (Foto: Anže Zorman)
Slovenska stojnica na Jazzaheadu v Bremnu. V središču pianistka Kaja Draksler, ki je s svojim nastopom požela veliko zanimanja. (Foto: Anže Zorman)

Jazzahead v Bremnu je, rečeno na kratko, glasbeni sejem. Od leta 2006 dalje se na njem zbirajo in srečujejo jazzovski promotorji, festivali, agencije, glasbeniki ter raznorazna združenja, od nacionalnih organizacij do sindikatov glasbenikov. Po podatkih za lanskoletno edicijo je bilo na njem »preko 640 razstavljavcev iz triintridesetih držav, obiskalo pa ga je skoraj 12000 obiskovalcev, od katerih je bilo okoli 2500 glasbenih profesionalcev«. Sejem se osredotoča predvsem na dvoje, in sicer na stojnice razstavljavcev in na tako imenovane »showcase« koncerte, na katerih se predstavijo izbrane jazzovske zasedbe in glasbeniki. Oboje je stvarno zvezano, saj je plačilo za razstavni prostor pogoj za koncert, za katerega mora torej glasbenik oziroma tisti, ki stoji za njim, plačati. Poleg omenjenega ta sejem oziroma »kulturfestival« gosti še kopico drugih dogodkov, od mreženju namenjenih in mastno zaračunanih kosil do vzporednega klubskega programa, ki je razporejen po celotnem mestu. Jazzahead je torej glasbeno-poslovni sejem jazzovske scene, predvsem evropske, a tudi globalne. Čeravno je ta jazzovska scena ekonomski palček, se tudi za njo razpenja pripadajoče poslovno ožilje. Kot gospodarske podstati drugih človeških reči, ima tudi ta svoje organizacijske posebnosti, komunikacijske navade, finančna težišča ter poslovna vozlišča. In prav slednje je najbolj točna opredelitev tega sejma.

Na njem se poleg promotorjev in založb zglasi nepreštevna vrsta glasbenikov in agentov, od stojnice do stojnice se vrstijo glasbeni novinarji in predstavniki tega in onega združenja. Ponuja se koncerte, festivalska sodelovanja, albume ter letake; in ob vsem tem vrvenju se slej ko prej vsi ti obrazi in besede izkažejo za šum, za katerim potem ostane nepregledna gora vizitk in fonogramov. A obenem pod oziroma ob vseh teh informacijah, stikih, koncertih in drugih impulzih obstaja še vzporedna komunikacijska mreža, hkrati skrita in vendarle preglednejša, v kateri je vsaj toliko kot koncerti in konkretne informacije pomembno praktično vzdrževanje kolegialnih vezi. V nedrju te mreže se vsebine prefiltrirajo, na njeno površino pa priplava tisti delček sejemskega tkiva, ki ima – ne glede na obiskanost koncerta, ličnost stojnice ali število razdeljenih vizitk – največje možnosti, da požanje sadove svojega dela in nenazadnje ne čisto majhne finančne investicije.

Ekonomska plat jazza kot načeloma izrazito nekomercialne muzike – ideološko nastlane z individualizmom in romanticizmom, ki jo vsaj v naših krajih poganjata predvsem voluntarizem in idealizem – ima sicer to hecno lastnost, da je njen obstoj nekako zatajen. Čeprav je denar tako v praksi kot teoriji sekundarne narave, pa je ta vendarle ključ ne le do kruha, marveč tudi do raznovrstnosti in globine jazzovskih godb, ki v končni bilanci dospejo v naša ušesa. Še tako izjemni in požrtvovalni posamezniki na polju jazza, naj bodo to glasbeniki ali organizatorji, potrebujejo vsa za prvo silo stabilno finančno infrastrukturo. Ta dvojnost se je izrazila tudi v zadregi pianistke Kaje Draksler, ki se je letos kot prva slovenska izvajalka predstavila na showcasu Jazzaheada. Doslej se je njena razmeroma uspešna glasbena kariera bolj ali manj zgodila sama od sebe in predstavitev lastne glasbe na sejmu se je Drakslerjevi v tej perspektivi zdela kar nekam vulgarno pragmatična. Da je do nje vendarle prišlo, je – poleg njene glasbe – zasluga sodelovanja med Zavodom Druga godba in Slovenskim glasbenoinformacijskim centrom – SIGIC, ki so jima na pomoč priskočili še Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno ter belgijska agencija Aubergine Artist Management. Ta pisani konzorcij je omogočil, da je po enoletni odsotnosti na tem sejmu zdaj ponovno stala slovenska stojnica, ki je nosila nekoliko hecno, a vseeno dovolj uporabno ime Jazz from Slovenia. Ta provizoričnost je pač posledica tega, da v Sloveniji (še) nimamo organizacijskega telesa, ki bi bilo pristojno za prezentacijo slovenske glasbe v tujini. Za prvo silo v tej smeri sicer deluje SIGIC, ki je imel stojnico postavljeno leta 2012 ter leto poprej, ko je izdal pregledno kompilacijo slovenskega jazza tistega časa (nekoliko pozneje še etna ter eksperimentalne glasbe), leta 2013 pa je izšla izjemno dobro narejena brošura Listen to Slovenia.

Na naši stojnici smo te brošure ter kompilacijske albume bolj ali manj pridno delili zainteresirani javnosti. Žal bi le malo pretiraval, če bi dejal, da je večina tistih, ki so se ustavili pri nas, kompilacijo že imela. In tudi sicer je treba reči, da se tistega leta domača jazzovska ustvarjalnost še zdaleč ni končala, kvečjemu obratno. Ponujena skladovnica kompilacij Jazz Slovenia 2011 je bila tako, če malo pretiravam, prej zgodovinski relikt kot realni pokazatelj aktualnih silnic na domači sceni, še posebej seveda tistih, katerih domet seže preko mej domače grude. To je opažanje, ki leti tudi na del preostale glasbe, ki smo jo prinesli s seboj in ki je predstavljala domače producente ali glasbenike, ki so se odzvali na SIGIC-evo ponudbo, da se na sejmu predstavi njihovo muziko. Doma je namreč kar nekaj zanimivih jazzovskih muzik, katerih tvorci očitno niso bili zainteresirani za prijavo, smo pa zato po drugi strani tam predstavljali nekatere glasbe, ki – tudi z ozirom na koncertni scenosled sejma – nimajo realnih možnosti, da bi kdaj priplavale na površje mednarodnih jazzovskih tokov. Seveda je v tem oziru relevantno, da, če izvzamemo sodelovanje Jazz festivala Ljubljana s portugalsko založbo Clean Feed, pri nas zaradi (ne)stabilne finančne infrastrukture pravzaprav nihče sistematično ne deluje na izvozu domačega jazza. Razen tega imamo tu še (neprimerno lažje rešljivi) problem nerazvitih organizacijskih kapacitet, simptom česar je, recimo, odsotnost urejene in smiselno umeščene informacijske baze za tujo javnost na sejmu Jazzahead. Taka baza pri nas s portalom Culture.si sicer že obstaja in je po svojih kapacitetah tako vsebinsko kot tehnično kar precej močna. To, da ta portal ni našel svojega mesta na stojnici, ki je bila pač začasna služba za izvoz slovenske jazzovske glasbe, je hud lapsus tako s strani SIGIC-a kot ekipe Culture.si (katere del sem do neke mere pisec teh vrstic, zato se tu posipam s pepelom), odgovornost pa nosi seveda tudi Ministrstvo za kulturo, ki koordinacijo svojih subvencionirancev prepušča stihiji in neovrednotenemu entuziazmu.

Nemara je dala provizoričnost tega našega izvoznega štanta še kakšno lekcijo, kar zadeva možnosti za optimizacijo izvedbe, a po drugi strani se je toliko bolj posrečil esencialni element letošnje prisotnosti slovenskega jazza v Bremnu – pianistka Kaja Draksler. Ta je bila nenazadnje fokus naših aktivnosti na Jazzaheadu, s katerimi smo se trudili pripraviti teren v dneh pred njenim nastopom. Ta je trajal 25 minut, kar pa je bilo očitno več kot dovolj, da je po nekaj uvodnih odhodih iz dvorane (treba je namreč reči, da je Jazzahead morda nekoliko konzervativen) preostala publika res zbrano spremljala njeno igranje. Naval na našo stojnico slabe pol ure po nastopu je bil toliko živahnejši. Del navdušenja gre pripisati domačim mesninam in žganicam, vseeno pa se je kar precej (t. i. pomembnih) posameznikov pri nas oglasilo z eksplicitnim zanimanjem za Kajino glasbo in za njene nastope (in seveda, ko so bili že ravno tu, za res izvrsten orehovec). Kakšno vlogo bo ta koncert dejansko odigral v njeni nadaljnji karieri, zaenkrat še ne moremo reči, a vsekakor je v tej zgodbi pomembno že samo vzpostavljanje zametka organizacijskih struktur, preko katerih se bo slovenski jazz lahko realiziral kot navzven delujoča entiteta.

A ena lastovka še ne prinese pomladi in seveda tudi ena Kaja ne pomeni, da bo Jazz from Slovenia kar tako postal kaj več kot le izvesek na naši stojnici. Sicer pa velja dodati še vprašanje, čemu bi bila takšna (redukcionistična) tvorba sploh potrebna in kaj točno, če sploh kaj, pravzaprav pomeni.

NE SPREGLEJTE:


Med črnim in belim
sobota, 11. januar 2014
Vloga (slovenskega) glasbenega promotorja v tujini
četrtek, 05. september 2013
Svet se vrti na vzhod, zavrti se še ti!
sreda, 14. maj 2014
Poglobljeno mnogozvočje
sreda, 10. september 2014
Najboljše je šele začetek
sobota, 31. maj 2014
Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
Čas za ves ta djézz
torek, 03. marec 2015
Zlati zvoki trobent
sreda, 04. julij 2012
Vse drugače ali nič drugače
četrtek, 27. marec 2014
V Šmartnem so posneli melodijo za demonstracije v Londonu
sobota, 18. oktober 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice