SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Smo in nismo

Smo in nismo

Brigita Rovšek
30. april 2012

Zmagovalec Naše pesmi, zbor Megaron pod vodstvom Damijana Močnika (foto: Janez Eržen)
Zmagovalec Naše pesmi, zbor Megaron pod vodstvom Damijana Močnika (foto: Janez Eržen)

Tekmovanje slovenskih pevskih zborov Naša pesem, ki je potekalo 21. in 22. aprila v dvorani Union v Mariboru, je minilo v znamenju debitantskih zborov in zborovodij, brez nekaterih zelo uspešnih zborov, a s številnimi izvedbami slovenskih sodobnejših del. Zdi se, da je zborovstvo postalo najplodnejše torišče slovenskih skladateljev, tudi rosno mladih: njihova dela redno, v zadnjih letih pa več kot samo redno srečujemo na zborovskih odrih, nemalokrat zaradi neposrednih naročil pevcev pri določenih avtorjih. Pravi »bum« v zadnjem letu tako doživlja zborovski opus Tadeje Vulc, še prekašajo ga dela Ambroža Čopija, ki so postala repertoarna stalnica, za njima v vrsti (na letošnji Naši pesmi) pa sta Damijan Močnik in Katarina Pustinek Rakar, obetavno kaže tudi Črtu Sojarju Voglarju.

Bržkone zaradi pravil tekmovanja zbori redko posegajo po romantičnem repertoarju, če pa že, gre največkrat za pri nas prežvečena dela, medtem ko preostali svetovni železni repertoar skorajda ne zazveni. Staro glasbo (renesančni motet) so v program primorani vplesti, a tu že zadenemo ob obči problem slovenske resne glasbene scene – slabo poznavanje stare glasbe. Tu bi morala stroka resnično napraviti pošten korak naprej. Ker so skoraj vsi slovenski pevski ansambli najbolj doma v sodobnejši slovenski glasbi, postajajo programi enostranski ter poudarjajo zdaj in jutri, medtem
ko puščajo vnemar, zaradi neznanja ali pozabe, včeraj. Zborovodje ob tem pozabljajo tudi na lastno strokovno presojo, kaj je za določen ansambel dobro in kaj ne, prav tako se ne vprašajo, kaj je dovolj tehtno.

Če bi merili izvajalski tehnični napredek Naše pesmi 2012, bi si malodane vsi zborovodje zaslužili suho zlato: iz pevcev so iztisnili, kar so le mogli, še posebno tisti, ki prihajajo iz manjših mest ali krajev

Če bi merili izvajalski tehnični napredek Naše pesmi 2012, bi si malodane vsi zborovodje zaslužili suho zlato: iz pevcev so iztisnili, kar so le mogli, še posebno tisti, ki prihajajo iz manjših mest ali krajev in imajo v njih posebno kulturno poslanstvo, ne razpolagajo pa, denimo, z zadostnim pevskim podmladkom, razen če za to ne poskrbijo sami. Časi, ko (zboro)vodje niso vedeli kam z rokami, so mimo (Marjan Grdadolnik, dirigent Mešanega zbora Adoramus iz Logatca, bi si za dirigiranje zaslužil posebno pozornost, prav tako za številčno zastopanost mladih pevcev): zbori zvenijo dokaj zvočno izenačeno, njihova vokalna tehnika ni slaba. Le z zborovodji vred so pozabili muzicirati; in tako se je kdaj pa kdaj dve uri ali dve uri in pol trajajoči koncert (sicer so bili štirje, trije v soboto in eden v nedeljo) sprevrgel v vse kaj drugega kot uživanje. Pri Mešanem zboru Obala iz Kopra in pri APZ Univerze na Primorskem pa smo dejansko uživali. Res je, da tekmovanja zbore motivirajo, a je že tako, da Glasba terja za stopnico več kot zgolj tehniko.

Še bolj zanimivi kot sama Naša pesem (bienalna prireditev se izmenjuje s prav tako bienalnim Mednarodnim zborovskim tekmovanjem v Mariboru) bosta ti dve leti v pričakovanju naslednje, ko se bomo spet spraševali, kam je izginila večina tako dobrih slovenskih zborov. V tem času jih verjetno ne bomo slišali več kot enkrat, bržkone na letnem koncertu, kako skladbo morda tudi na kateri od priložnostnih prireditev, kjer pa program zagotovo ne bo tako dobro izdelan kot štiri skladbe v Mariboru. Morda bodo nastopili še na kakem tekmovanju v tujini?

Zakaj so, razen redkih izjem in izjemnih dogodkov, slovenski zbori skorajda sami sebi namen in niso sestavni del slovenskega prizorišča resne ali malo manj resne glasbe? In zakaj niso vključeni v splošno koncertno ponudbo? Mar koncertni organizatorji ne vedo zanje ali pa zbori ves ta čas res le »drgnejo« štiri skladbe za naslednjo Našo pesem?


Zborovska smetana?

Mariborska dvorana Union je v nedeljo, 22. aprila, pravzaprav za zaključek Naše pesmi, prvič gostila Tekmovanje za veliko evropsko zborovsko nagrado – prireditev, na kateri se pomerijo zmagovalci zahtevnejših tekmovanj v francoskem Toursu, italijanskem Arezzu, bolgarski Varni oziroma madžarskem Debrecenu, španski Tolosi in v Mariboru. Našteti prireditelji sestavljajo tudi Zvezo tekmovanj za veliko evropsko zborovsko nagrado in se izmenjujejo pri organizaciji tega tekmovanja. V to zvezo niso vključena nekatera zelo ugledna tekmovanja, ki se ne želijo prilagajati strukturi, skupnim pravilom ali pač iz kakšnega drugega razloga. Vendar je treba poudariti, da nobeno od tekmovanj, ki jih organizira ta zveza, ni »turistično«, se pravi takšno, da bi se ga pevci udeležili bolj zaradi družabnih in potovalnih ambicij kot pa zaradi težnje po kakovostni zborovski glasbi.

Sicer precej ohlapna pravila tekmovanja določajo približno 25 minut glasbe (s tremi minutami odstopanja), zato si bomo poslušalci dobro zapomnili skoraj štiri ure trajajoči koncert.

Nastopajoči morajo pripraviti kar se da (slogovno) raznolik program. Te zapovedi se vsi dobro zavedajo, a se je drže bolj okvirno: začnejo pri renesansi, preskočijo h glasbeni romantiki, sežejo še po kakšnem opusu iz bogate svetovne zakladnice 20. stoletja, zatem pa z več kot polovico pristanejo doma: v sodobni literaturi, ki jo menda brez izjeme najbolje obvladajo, ob kateri se najbolje počutijo in se zlahka dokažejo.

Največji slogovni razpon je dosegel Komorni zbor Oreya, ki je segel od renesanse do lahkotnejše muze; če bi zmagovalca izbirali poslušalci, bi ukrajinski pevski virtuozi nagrado (3000 evrov, koncertna povabila in pokal) verjetno tudi odnesli domov. Vendar je marsikoga v osemčlanski mednarodni žiriji bržkone zmotil prav program, ki je bil malce populističen in v izvedbi teatralen.

Švedski vokalni ansambel Sofia je veljal za favorita že pred tekmovanjem in je to do konca tudi ostal: z zvočno zlitostjo, z vokalno tehniko, ki je presegala moč glasov samih, ter dobro intonacijo. Na odru kar precej živahno gibajoče se pevce kljub komunikativnosti odnese v njihov lastni svet, v katerem je prostor le zanje, medtem ko ga za poslušalce spričo malce apatično oblikovanega repertoarja zmanjka. Izmed petih finalistov, kandidatov za veliko evropsko zborovsko nagrado, sta bila najmanj opazna japonska zbora: Ansambel Harmonia je poudarjal muziciranje brez zborovodje, a se mu je taka zborovska demokracija očitno sfižila; svoje je k temu prispevala še slaba intonacija. Komorni zbor Vox gaudiosa iz Tokia si je obetal precej od senzacionalističnih skladb Stephena Leeka in Erica Whitacra, vendar zaman.

Japonski zasedbi, kot tudi filipinsko – Mešani zbor Ateneo de Manila College Glee Club, je družila slaba izgovorjava, kar je bilo presenečenje, saj smo na mariborskih mednarodnih tekmovanjih že imeli priložnost slišati filipinske pevce odlično izgovarjali slovenska besedila (odnesli so celo nagrado za najboljšo izvedbo slovenske skladbe). Gonilo razvitega filipinskega zborovstva so predvsem zborovodje, ki se po glasbenem študiju v Evropi vrnejo v domovino; živopisna, folklorno navdihnjena oblačila tamkajšnjih zborov so nedvomno prava paša za oči, za ušesa pa priredbe eksotičnih ljudskih napevov, ki so dobrodošli tako za prireditelja kot za poslušalca/gledalca.

In kaj povezuje nastopajoče na Tekmovanju za veliko evropsko zborovsko nagrado s slovenskimi zbori Naše pesmi? To, da so vsi bosi v stari glasbi in odlični v sodobni.

Tekmovanje za veliko evropsko zborovsko nagrado morate doživeti vsaj enkrat v življenju: zato, da spoznate bogastvo kulturne, glasbene raznolikosti in da si s še večjim veseljem rečete: Kaj tekmovanja, svet potrebuje muziciranje!


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice