SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Soul z obale

Soul z obale

Borja Močnik
25. maj 2012

JK Soul, eden najdejavnejših producentov hiphoperskih podlag pri nas. (foto: arhiv glasbenika)
JK Soul, eden najdejavnejših producentov hiphoperskih podlag pri nas. (foto: arhiv glasbenika)

Jernej Križman oziroma JK Soul se je v zadnjih dveh letih utrdil kot eden najdejavnejših beatmakerjev, torej producentov hiphoperskih podlag v našem prostoru. A zgodba mladca iz Portoroža je v resnici veliko starejša, kot se zdi na prvi pogled. Ko so se pred slabimi desetimi leti začele pojavljati razne s skrečanjem in turntablismom povezane iniciative, je neumorni promotor, radijec itd. Jizah opozoril, da obstaja tehnično izjemno izpiljen dvojec, celjsko portoroška naveza Skretch-o-Fobia. En od članov je bil Flegma aka Flegmatik, danes znan kot JK Soul, ki se je v precej kratkem času povsem posvetil disciplini praskanja in uničevanja vinilk in je hitro postal eden tehnično bolj izurjenih skreč didžejev v slovenskem okolju. Malo manj znano je bilo, da se je kmalu lotil tudi produkcije, in čez nekaj let so prišli kolektivni rezultati, ki so obrnili glave ne le pri nas, ampak tudi v tujini. Na slovenski obali namreč lahko govorimo o mali tradiciji beatmakerjev, ki imajo izjemen nos za intrigantne semple; največ črpajo iz »cinematičnega soula« in so že pred slabimi petimi leti izpilili ohlapni, a prepoznavni »zvok obale«. Seveda gre za posploševanje, a Gramatik, ki je danes manjša svetovna zvezda malo komercialnejše plati »postdubstepa«, Dpek in seveda JK Soul idr. so svojevrsten fenomen kovanja beatov pri nas. Po številnih mednarodnih izdajah je JK Soulov zadnji uspeh produkcija celotnega še toplega albuma mariborskega emsija Emkeja.

 


Z Gramatikom sva postavila projekt Nebular Music, ki se je oddaljil od hiphopa, sestavili smo demo kompilacijo in kmalu dobili feedback iz ZDA.

Tvoja zgodba didžeja in producenta je precej razvejana, začetki pa so nekako zaviti v meglico …

V hiphop beate sem zapadel nekje leta 2003, 2004, z glasbo pa se ukvarjam že nekje od leta 1997, 1998. Najprej sem kot klinac delal kot radijski tehnik. Kar se produkcije tiče, so me torej leta 97 sprejeli na radio Morje, in sicer najprej kot tehnika. Tam je delala naveza Tomy DeClerque – Zoran Savin (Zox). Tommy je danes eden top techno producentov. Onadva sta me takrat potegnila v produkcijo, vsak dan sta me učila, sedel sem zraven in gledal, ko so delali. Po enem letu sem Zoranu prinesel svoj prvi izdelek, en remiks. In sta bila precej presenečena nad rezultatom, v meni sta opazila potencial. Moje življenje je bilo takrat sicer precej fucked up. Fanta sta me nekako povlekla v pravo smer. Takrat nisem imel veze s hiphopom, bil sem čisti house freak – francoski house v stilu Daft Punk. Potem smo skupaj realizirali kar nekaj projektov, ki so se v letih 2001, 2002 precej prijeli na evropskem tržišču, imeli smo založbo v Bologni, podpisali smo s Sony Italia. Po kupu osebnih problemov pa je prišla na sceno hiphop zasedba 5. element; začeli so delati prvo plato, malo smo se družili. Organizirali so prvi koncert v Izoli; tam sem prvič nastopal kot skreč didžej. V skreč zgodbo sta me potegnila dva filma – 8th Mile in Scratch. Sploh zadnji me je tako fasciniral, da sem se za tri, štiri leta posvetil samo skrečanju. Z Gramatikom sva dosti nastopala, skupaj s še tremi fanti smo iskali delovni prostor na Obali. Hiphop scena tam takrat ni bila niti malo razvita, nobene perspektive nismo videli. Z Gramatikom in Benjaminom Shockom sva postavila projekt Nebular Music, ki se je oddaljil od hiphopa, sestavili smo demo kompilacijo in kmalu dobili feedback iz ZDA. Takrat smo se posvečali house in minimal glasbi, a Gramatik je imel na svoji myspace strani še zmeraj hiphoperske inštrumentale, ki jih je sproduciral za skupino 5. element. Lastnik te ameriške založbe je rekel, da hoče izdati prav ta material. Nam je bilo vseeno, ker smo se itak usmerili v čisto druge vode. No, vseeno nas je ta Gramatikova izdaja na koncu porinila sto procentno nazaj v hiphop. Gramatik je zabeležil izjemno dobro prodajo. In sem se odločil, da tudi sam posnamem svoj prvi beat album. To je bilo nekje leta 2007. Z Gramatikom sva potem nizala izdaje pri tej založbi, pri Cold Busted, ki ji danes v šali pravimo Cold Don't Trust It. To so sami začetki.

Kako to, da se je na neki ameriški pogojno hiphoperski založbi pojavilo kar nekaj fantov s slovenske obale, verjetno ste si pomagali med sabo?

Tako, ja. Začelo se je s projekti Gramatika in mene. Potem sva potegnila še Dpeka iz Izole, da je nekaj izdal. To smo bili fantje z Obale, ki smo skupaj hengali in potiskali notri drug drugega. Ta založba je v resnici štartala prav z našimi projekti.

A izkušnja s Cold Busted le ni bila tako rožnata …

Ja, a na koncu koncev je kljub vsem slabim stvarem le bila izkušnja. Vse se zgodi z razlogom. Zdaj, ko gledam nazaj, je že v redu. To je bil začetek zgodbe, prišla je prepoznavnost.

Če gledamo ta čas, bi lahko govorili o malem gibanju z Obale. Kar nekaj producentov ste imeli, ki so bili progresivni, dobri skreč didžeji ...

Tako, ja, bil je neki mali muvment. Čeprav, ta muvment se je do danes razbil. Težko je vlečt naprej. Moraš biti vztrajen, pljuvati kri. Ali se odločiš narediti neko zgodbo iz tega ali pa se odločiš delati stvari doma za prijatelje. Če potegnemo črto, sva z Gramatikom ostala edina, ki še zmeraj rineva.

Če se vrneva malo nazaj, si se precej hitro uveljavil kot eden boljših skreč didžejev pri nas.

Ja, čeprav nekaj časa sem vseeno potreboval. Je pa res, da sem zelo hitro padel noter v tehniko. Občutek sem nekako imel, s spleta sem si potegnil razne tutoriale od Q-Berta in potem samo vadil. Potem je šlo kar hitro. Kot skreč didžej Flegmatik sem bil prisoten pri vseh večjih hiphop eventih po Sloveniji. Precej smo bili v navezi z didžejem Splinterjem v Mariboru. S Celjanom Mitjo sva takrat imela tudi en stranski projekt, Scratch-o-Fobia. Skupaj sva izvedla skrečerski performans.

In potem si nekje leta 2009 izdal svoj prvi beat album, Dinner with the Beatz. Kaj je pomenil ta trenutek, so prišle kake ponudbe?

Odzivi so bili precej dobri, blazno dobro se je prodajal. Na Beatportu sem prišel na lestvice najbolj prodajanih projektov. Širiti se je začela prepoznavnost. Nekih ponudb takrat v resnici niti ni bilo. Z drugim albumom pa se je zgodba malo obrnila, in sicer s komadom The Music, ki je bil izjemen uspeh. Ta komad je dobil odziv BBC-jevega Radia One in zasedbe Underworld, ki je komad celo uvrstila med 10 najljubših komadov desetletja. Potem je že prišel trenutek, ko sva bila z Gramatikom skupaj na njegovi prvi ameriški turneji. Tisto pa je dalo nek čisto nov zagon.

Kako je bilo s turnejo, koliko je bilo vseh nastopov?

Bilo je nekje 19 nastopov. Gramatik je bil predskupina Pretty Lightsom, ki so bili takrat v ZDA že pravi hit. Na odru smo uspeli narediti cel šou, sploh če upoštevamo, da Gramatika takrat praktično nihče ni poznal.

Prvič sem slišal za Emkeja šele slabi dve leti nazaj, ko je izdal Šmorn, sploh komad Neoš Ki me je čisto pritegnil. Presenečen sem bil, da v Sloveniji obstaja taka kvaliteta.

Zadnji tvoj odmevni projekt je produkcija celotnega drugega albuma Emkeja. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

To je ena tistih stvari, ki se pač morajo zgoditi. Prvič sem slišal za Emkeja šele slabi dve leti nazaj, ko je izdal Šmorn, sploh komad Neoš Ki me je čisto pritegnil. Presenečen sem bil, da v Sloveniji obstaja taka kvaliteta. Kontaktiral sem ga, mu rekel svaka čast in vprašal, če bi kaj naredili skupaj. Emkej je najprej vzel dva, tri beate, na koncu pa se je cela zgodba tako odvila, da je rekel: »Veš, kaj, bom kar celo plato naredil s tabo.« In tako je tudi bilo.

Pa si material za Emkeja kaj prilagajal projektu, si delal kaj drugače kot sicer?

Imel sem neko vizijo, projekt pa sem prilagajal malenkostno. Resoundal sem, recimo, ker sem vmes s samostojnimi projekti svoj zvok že malo dodelal. Prilagajal sem na način, da ima vsak komad posebej neko zgodbo. To sem dosegel predvsem z aranžmajskimi vložki. Kot si napisal v recenziji plate. Meni ni nikoli v interesu sempl razrezat do neprepoznavnosti. Soul funk glasbo sem hotel v resnici pripeljati nazaj k mladini. Da se sprašujejo in iščejo, kaj je originalni komad, ki sem ga semplal. To je iztočnica vseh mojih projektov. Se mi zdi, da je prav, da mladina ve, od kod ta glasba sploh prihaja.

Kako izbiraš semple? Imaš kako metodo?

To je kompliciran podvig. To je digging, digging, digging. Na žalost v Sloveniji nimamo štacun z rabljenimi vinili, tako da sem si kar nekaj stvari nabral s spleta. In potem pozorno in ogromno poslušam. Na Emkejevi plati se dobro opazi, da z glasbo puščam sporočila. Vsak komad ima neko frazo, kaj sem hotel povedati.

Kaj pa kake mednarodne reference, vplivi? Po katerih producentih se najbolj zgleduješ?

Uh, preveč je tega. To so v hiphopu, recimo, Dj Premier, J Dilla, Jay-Z, Dr. Dre, Alchemist, Dj Babu, Dj Shadow. Eden top producentov mi je sicer Nitin Sawhney. Armand Van Helden v starih časih, ko je delal še pravi house. Prvi projekti Deadmousa, Skrilex ... Vse živo, v glavnem.

Pa se ti zdijo poleg Emkeja še kaki drugi slovenski emsiji zanimivi?

Ko sem začel delati z Emkejem, sem si rekel: »Naredim ta projekt, ker hočem pustiti nek pečat v Sloveniji in hočem narest eno dobro plato, in to je to.« Ker primarni cilj mi je vseeno tujina. Ampak ko smo začeli delati, sem opazil, da je v Sloveniji en kup potenciala. Odločil sem se, da bom delal projekte tudi z drugimi. Eden od teh projektov je prav v okviru nove Emkejeve založbe Wudisban. Njegove izvajalce bom z veseljem zalagal s svojo glasbo.

Kaj pa slovenski producenti, so ti zanimivi?

Ja, gre za preverjena imena – Šuljo, Doša, Cazzafura. In seveda ne smem pozabiti Ghetta iz Velenja, on je poseben talent.

Pred enim letom si odprl tudi lastno založbo?

Tako, ja. Odprl sem digitalno založbo Fat Sound, trenutno so na tej založbi samo moje izdaje. Zaradi izkušenj z drugimi založbami mi je bilo primarno, da imam svoje stvari v svojih rokah. Lahko ti pa izdam skrivnost, da sem preko izkušnje z Emkejem spoznal nekaj zelo dobrih slovenskih beatmakerjev in trenutno delam na projektu, da jih združim in preko svoje založbe porinem tudi v tujino.

Projekt JK Soul peljem v neko novo smer. Naredili smo neko multi kulti sceno.

Pri založbi imaš tudi ravno svež EP?

Ja, imenuje se Catfish, prvi single z novega albuma. Ni več samo beat, je malo bolj kompleksna zadeva, z multisamplingom, da je torej več semplov skombiniranih v en zvok. Zraven je ogromno avtorske glasbe, bolj kompleksno je zaranžirano. Projekt JK Soul peljem v neko novo smer. Naredili smo neko multi kulti sceno. Ko sem naredil original, sem začel razmišljati, kaj bi naredil za ovitek. Ni mi bilo jasno, zakaj je pri originalu Catfish Blues prav ta fraza, zakaj Catfish? In sva z mojim managerjem zbrskala in ugotovila, da je zelo močna japonska legenda, da somi povzročajo največje potrese. Na spletu je moj manager našel neko podobo, ki mi je bila blazno všeč, in sem kontaktiral kanadskega umetnika, ki jo je naredil, mu poslal material. Bil je za to, da njegovo delo uporabim za ovitek. Remiksa sta delala še izvajalca iz Nemčije in Grčije. Tako da je na koncu postal zelo mednaroden projekt.

In album, ki nastaja?

Kdaj bo narejen, nimam pojma. Počasi ga delam. Gor bodo raznorazna sodelovanja. Skoraj vsi komadi bodo vokalni. Skušam priti tudi malo iz hiphoperskih vod. To sem sicer že poskušal in delno mi je tudi ratalo s tretjim albumom Shadows. Ni čisto to, kar sem hotel narest, a mi je ratalo vsaj malo priti ven iz hiphop okvirja. Sem pa trenutno v blokadi, ki traja že nekaj tednov. A potem pride trenutek, ko celo grobo idejo položiš v eni sami uri. Catfish, recimo, sem delal tri tedne.

Imaš tudi samosvoj živi nastop, pri katerem skrečaš, spremlja te saksofonist …

Ja, spreminja se od prizorišča do prizorišča. Gre za napol live act, napol set. Na odru me spremljajo razni glasbeniki, včasih kitarist, včasih saksofonist. Ampak osnova sem pa sam z neko posebej vnaprej izdelano vizualizacijo. Ta se zdaj pripravlja. Vizualizacije bodo narejene za vsak komad posebej. Pri živih nastopih imam neko osnovo pripravljeno vnaprej – bobne, izbor semplov. To je projekt, ki sem ga postavljal en mesec, a še danes nisem zadovoljen z načinom. Na določenih točkah imam nastavljeno, da glede na odziv publike v živo aranžiram zanke. Je neke vrste napol live act.

Najhujše mi je, ko vidiš mladino na ulici in so vsi nesrečni, noben ne bi ničesar naredil. Ko najdeš enega, ki je pripravljen nekaj narediti, pa se ne znajde; ker sem bil sam v isti situaciji, rade volje priskočim na pomoč.

Če se za konec vrneva čisto na začetek. Zakaj misliš, da je pred petimi leti prav na Obali uspel nastati nek krog, neka mikroscena, ki danes, ko se lahko že malce ozremo nazaj, deluje precej progresivno za naš prostor?

Kot prvo, v času pred razmahom interneta, torej nekje na koncu 90. let, smo mi na Obali imeli to srečo, da je bil zelo močen vpliv Italije. Dosti hitreje smo prihajali do informacij, do same glasbe kot pa nekdo iz Maribora ali Ljubljane. To je bil eden od razlogov. Drugi je bil, da se je našla skupina ljudi, ki je hotela skupaj nekaj narediti. Velike zasluge za premike imajo Tomy DeClerque, Zoran Savin (Zox) in Valentino Kanzyani. Takrat smo delali skupaj v Izoli, to so bili pravi časi Ambasade Gavioli. Oni so potegnili sceno naprej, dokazali so, da obstaja svet čez Škofije. Da se da nekaj narediti. Vsi smo nekaj prčkali, razvijali in nekaj se je moralo zgoditi. Tudi sam sem človek, ki je pripravljen pomagati mlajšim. Najhujše mi je, ko vidiš mladino na ulici in so vsi nesrečni, noben ne bi ničesar naredil. Ko najdeš enega, ki je pripravljen nekaj narediti, pa se ne znajde; ker sem bil sam v isti situaciji, rade volje priskočim na pomoč. Največ je takrat torej štelo to, da smo vlekli drug drugega ven. Je pa potem zadevo malce zabremzalo rivalstvo med Ljubljano in Obalo. Zelo težko se je bilo povezati z nekom iz Ljubljane, še danes je tako. Recimo 5. element, njihova prva plata je bila res posebna, pa ne zato, ker jih poznam. A noben ni hotel posvečati temu večje pozornosti. Zdaj, ko je njihov producent Gramatik začel nizati uspehe v tujini, pa vsi sprašujejo, zakaj 5. element ne naredijo nove plate. V Sloveniji je neka mentaliteta, da si ljudje pogosto nočejo pomagati, kar je zelo zgrešeno. Zato mi je zelo všeč ideja založbe Wudisban; to je točno to, kar manjka v Sloveniji. Združiti se in si pomagati. To je edini način. Če si ne bomo pomagali med seboj, ne bo nihče nikamor prišel.

NE SPREGLEJTE:


Natlačenka slogov
sreda, 23. julij 2014
Vstajenje priljubljene trnowske nindže
ponedeljek, 19. september 2011
V letu hip hopa
sreda, 14. september 2011
Uf!
ponedeljek, 11. junij 2012
Težje je biti dober raper kot dober »eksperimentator«
torek, 15. marec 2011
Tekoča iznajdljivost
četrtek, 17. maj 2012
Svet se vrti na vzhod, zavrti se še ti!
sreda, 14. maj 2014
Svet je siv
sobota, 18. avgust 2012
Slovenski rap končno v vizualnem paketu
ponedeljek, 06. junij 2011
Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice