SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Specifika klubske kulture

Specifika klubske kulture

Dino Lalić
30. april 2013

Dino Lalić skozi pogled instalacije Bloberizator Tanje Vujinović.
Dino Lalić skozi pogled instalacije Bloberizator Tanje Vujinović.

V prejšnjem Mnenju sem omenil, da se pri svojem delu na Radiu Študent ukvarjam predvsem s plesno elektroniko, katere temelj je klubska kultura. Latentni potencial klubske kulture po svetu je bil predmet intenzivne akademske debate že vse od eksplozije rave kulture v osemdesetih letih dalje, v Sloveniji pa so se (poleg razširjene, redukcionistične razprave o hedonizmu in uporabi nedovoljenih drog) še posebej ob prelomu tisočletja in nekaj let po njem s tem napredno ukvarjali v Kiberpipi, in sicer skozi serijo predavanj Maje Sunčič (transkripcije žal niso več na voljo online). O klubski kulturi se je, denimo, na široko premišljevalo v smislu gradnje identitete (še posebej spolne), družbenega in čutnega znanja, ki vznikne iz klubske kulture, stopnje participacije v različnih scenah, ki se preliva v vsakodnevno izkušnjo posameznika, telesne in čustvene klubske izkušnje in načina ustvarjanja le-teh. Toda kljub vsemu se skozi srečanja in pogovore z ljudmi vedno znova nepričakovano srečujem z globokim nerazumevanjem plesne elektronike in klubske izkušnje, kakor da bi šlo za povsem nepomembno in nespoštovano temo, ki jo preiskuje le redkokdo. Njen bistveni pomen je še posebej izjemno težko skomunicirati v času, ko se je plesna elektronika zaradi degenerirane in postarane glasbene industrije znašla v precej nezavidljivem precepu;1 na eni strani namreč krvavi v mainstream kulturo kot grozovit destilat spačene klubske kulture (po katerem jo pozna večina ljudi2), po drugi strani pa poskuša obdržati vse kvalitete, ki so jo napravile tako edinstveno. Avantgardni konci, še posebej v manjših klubih in scenah – denimo Low End Theory, Horst Kreuzberg (tega že ni več, op. p.), Berghain/Panoramabar, Plastic People, FWD>>, Trouw in ne nazadnje do nedavnega Klub K4 – sicer še delujejo kot inkubatorji novosti, petrijevke, kjer se gnetejo potencialne oblike skupnosti in skupinske zavesti. Ti začasno osvobojeni prostori zagotavljajo številne priložnosti za individualno/kolektivno eksperimentiranje in omogočajo izgradnjo novih pomenov – igro, ki je bila ponavadi rezervirana zgolj za ustvarjalce same. Igro kot vzdušje, aktivnost, izbruh svobode (včasih tudi s pravili). Igra v klubskem pomenu lahko sprevrača prevladujoče silnice v smislu parodije ali karnevala, v vsakem primeru pa ustvari tekoči prostor, ki obstaja v zavesti in spominu vseh udeleženih še dolgo potem, ko se je dogodek končal.3 Kar se je občutilo in doživelo na dogodku, se ne more kar pozabiti in zatorej spremlja udeležence tudi potem, ko se vrnejo v svoje vsakodnevno življenje. Kakršno koli obliko že zavzame ta podzemni prostor, v svoji idealni izvedbi deluje kot odraslo igrišče, kjer si ljudje lahko privoščijo prostovoljne dejavnosti, ki so simbolno ločene od vsakdanjika, zato se jih označuje kot nenavadne. Konvencionalne zapovedi obnašanja so ohlapnejše, črno-bele delitve se krhajo (še posebej ločnica med dnevom in nočjo, opazovalcem in spektaklom, resničnostjo in iluzijo), kar udeležencem omogoča proste roke pri eksperimentiranju z idejami in identitetami.

Klubska kultura sicer prvenstveno cveti na zvočni ravni, ki ustvarja nekaj, čemur pravimo vibe: posebno ozračje sproščenosti in intuitivnega sporazuma, ki ga ustvarja DJ s svojo pripovedno močjo (selekcijo glasbe, sosledja komadov, referenc in demonstracije svojih veščin). Na plesišču se tako razvije občutek skupinskega namena, ki omogoča rast, prepletanje in nadaljnje povezovanje posameznikov v skupnosti. In četudi se nekateri trendi v elektronski glasbi oddaljujejo od plesišč in pojma plesnega,4 se okoli njih kljub temu tvorijo množične zabave, ki so več kot zadostni dokaz, da se v doživljanju glasbe v družbi enakomislečih skriva veliko več kot zgolj poslušanje glasbe. Klubski prostor kot sodobno mesto pripadnosti in identifikacije ustvarja srečanja, kjer je fizična prisotnost osnovni pogoj za razvoj občutenja, podpore, prijateljstev, solidarnosti in skupnosti – vse pod streho nekega dogodka. V okolju enakopravnosti se razvija dialog, ki sprejema raznolike vidike in kulture, zavrača njihove teritorialne razločke in zaradi svoje tekoče identitete tudi konkretno teoretizacijo, saj ni povsem jasno, kaj sploh dejansko naj bi bil ta dogodek, kakšna so njegova osnovna načela in kdo so njegovi nosilci. Lažje je namreč reči, kdo govori, če vemo, komu je ta glas namenjen in komu govori, toda tukaj imamo največkrat opravka z glasbo didžejev, ki jim je določena glasba enostavno všeč, obenem pa so neskončno daleč, razvezani od referenčne kulture. Medtem ko so, na primer, rock ustvarjalci precej zgovorni glede svojega življenja in izkušenj, upanj in pričakovanj, je znotraj klubske kulture težko dojeti, kdo naj bi bil ustvarjalni subjekt, posebej če se zanašamo na obstoj točno določene družbene skupine; zato ni čudno, da je anonimnost postala eden od sestavnih delov scene. Praznovanje praznovanja samega, ki ga skupinsko izvajajo ti posamezniki, ne označuje ne pogajanja, ne konflikta, ne odziva na neki družbeni dražljaj. Klubski ljudje zavzemajo javni prostor in s tem potrjujejo pravico do združevanja v javnosti, borijo se za samoorganizacijo, pa naj bo privatna ali javna, v ozračju solidarnosti ustvarjajo mikroekonomijo kulturne produkcije (od grafičnega designa in glasbe do hibridnega marketinga) – označujejo, skratka, avtonomijo kulture s tem, ko postajajo kultura sama. Če premislimo bolje, je na določen način že obstoj takšne vrste prostora samodejni (vnaprejšnji) protest proti vsem silnicam, ki bi ga poskušale omejiti. Že sam akt rejvanja bi lahko razumeli kot obliko protesta; glasba sama sicer ne vključuje besednih pozivov, temveč deluje protestno skozi projekte in dogodke, torej skozi svojo uporabo. (Že prosta izmenjava digitalnih samplov in praksa remiksanja, produkcija ter distribucija glasbe same, izkoriščanje interneta v sharing namene spodrivajo prevladujoči režim avtorskih pravic.) Glasba ne potrebuje besednih referenc na politično situacijo, da bi bila politična. Način, na katerega se proizvaja in uporablja, je sam po sebi politični proces, ki odseva in se odziva na razmerja moči, od mednarodnih struktur do posameznikov ali strojev.

Dediščina nezakonitih plesnih zabav in organiziranja iz osemdesetih (tudi pri nas5) potrjuje, da klubska kultura nikakor ne priznava poskusov, da se jo nadzoruje. Zabavo ali klub lahko ukineš/zapreš, lahko tudi prepoveš neko ploščo, toda ne zabave ne plošče se ne bodo pozabile in nobena struktura moči ni tako vsemogočna, da bi lahko preprečila nove reinkarnacije. Uporaba fizične sile ali celo namig je včasih dovolj za razpršitev posamične zabave ali skupine ljudi, toda nobena kultura, ki ne priznava absolutnih konceptov, ne more ostati trajno razpršena. Klubska kultura je brezoblična in iz tega razloga se je nikoli ne more povsem osvojiti, vsi poskusi njene regulacije pa potrjujejo dejstvo, da je regulacija zgolj začasna in pravica do njenega izvajanja prehodna. Eden najbolje dokumentiranih primerov njenega političnega potenciala je dogajanje v času protestnega free party gibanja v devetdesetih letih v Veliki Britaniji (npr. Reclaim The Streets). Aktivisti so v tem primeru uporabljali glasbo, ples in vizualno umetnost pa tudi fizično vztrajanje na javnih prostorih, zato da bi artikulirali jasne politične zahteve. Uporabili so transparente, lutke, skulpture in techno glasbo, da bi poudarili svoj namen. Toda klubska kultura je tako libertarna in antipolitična, da vzpodbuja individualni in s tem kolektivni umik iz mainstream politike, zato ti trenutki performativnega upora v končni fazi žal niso dosegli pomembnejših političnih preobratov. Njeni pripadniki še posebej težko dosežejo resne politične ali družbene spremembe: ob začetku devetdesetih let bi se rejversko zavračanje delovne etike in celotnega okvira puritanskih vrednost morda celo znalo oblikovati v osnovni sklop političnih zahtev (npr. krajši delovni čas, manj dela, povratek h kolektivistični politiki skozi praznovanje skupnosti, zavračanje potrošništva), toda kot vidimo, se je v teh dveh desetletjih skozi komodifikacijo plesne glasbe razvilo pošastno prepričanje, ki popolnoma ločuje domeni prostega časa/zabave od dela: prvo definira kot čas, v katerega je treba vlagati vso svojo energijo in zanimanje, drugo pa kot nespremenljivo področje popolnoma negativne izkušnje. Glavni miki klubske kulture se tako izkažejo za njene glavne hibe: zaradi svoje nemirne narave nenehnega izginjanja/pojavljanja se je zmožna neskončno prilagajati, vendar obenem tudi poraziti samo sebe, saj se ne zmore trajneje zavedati, kaj dejansko omejuje svobodo ljudi v kapitalistični družbi. Zato ni presenetljivo, da se nahajamo v času, v katerem prevladujoče kulture brez razlikovanja označujejo številna artistična, anarhistična in duhovna klubska gibanja za propadla, neučinkovita in – predvsem – nepotrebna, saj se morajo vztrajno spopadati z rigidnimi parametri konvencionalne, prevladujoče politike. Zato so tudi njihovi boji čedalje slabše dokumentirani, čedalje manj priznani in spoštovani, njihov latentni politični potencial pa se šteje za zanemarljivega. Eden najrazvpitejših primerov takšnih nenehnih spopadov v Sloveniji je primer slovitega Kluba K4, a o podrobnejšem dogajanju okoli njega več v naslednjem Mnenju.


http://www.nytimes.com/2013/04/08/arts/music/pacha-in-ibiza-feels-dance-clubs-center-of-gravity-shift.html?_r=5&adxnnl=1&pagewanted=1&adxnnlx=1367316263-v3R6Sk9lsE2Lmcvy+LC2CA

http://www.guardian.co.uk/media/2013/apr/24/dance-music-royalties?CMP=twt_gu

3 Alice O'Grady, »Spaces of Play: The Spatial Dimensions of Underground Club Culture and Locating the Subjunctive«, Dancecult: Journal of Electronic Dance Music Culture, letn. 4, št. 1 (2012).

http://www.radiostudent.si/glasba/rš-recenzija/club-transmediale-pan-showcase

5  http://www2.arnes.si/fv/index2.html (Bodite pozorni na naslov v levem spodnjem kotu ob strani.)


NE SPREGLEJTE:


Is This The Future?
torek, 07. maj 2013
Vrnitev h koreninam
petek, 13. marec 2015
Raznoliki noise revirji
nedelja, 19. januar 2014
Radio Študent friendly bend
torek, 30. september 2014
Željeno proizvedena fikcija »skupnosti«
ponedeljek, 12. maj 2014
Spet treska
sreda, 13. marec 2013
Razlika bližine med intimo in ekshibicijo
četrtek, 29. avgust 2013
Problem odločanja, prisila izbire
torek, 23. april 2013
Novo poglavje slovenske elektronike?
sreda, 13. maj 2015
Nekoč techno. Danes ... techno.
sobota, 23. november 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice