SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Sporočilnost, ne zgolj privlačnost glasbe

Sporočilnost, ne zgolj privlačnost glasbe

Tomaž Gržeta
22. november 2014

Slovenska orglavka Renata Bauer že vrsto let bogati našo glasbeno kulturo s številnimi koncerti. (Foto: Cankarjev dom))
Slovenska orglavka Renata Bauer že vrsto let bogati našo glasbeno kulturo s številnimi koncerti. (Foto: Cankarjev dom))
Cankarjev dom, Gallusova dvorana
18. 11. 2014
Renata Bauer, orgle

Slovenska orglavka Renata Bauer že vrsto let bogati našo glasbeno kulturo s številnimi koncerti. Kljub pedagoškemu delu (izr. prof. na ljubljanski Akademiji za glasbo) vedno najde čas za raziskovanje bogastva orgelske literature, pri čemer pogosto posega po najzahtevnejših delih. Sprejme jih kot izziv, jih ponotranji, potem pa predstavi kot estetsko poslastico. Tako je tudi tokrat pripravila spored, katerega rdeča nit je izpostavila duhovno sporočilnost glasbe, tehnična plat pa virtuoznost solistke in zvokovno bogastvo Schukejevih orgel Cankarjevega doma.

Z recitalom v Gallusovi dvorani 18. novembra je Bauerjeva hotela svojim poslušalcem posredovati lastno željo po »spremembah, miru, pravičnosti in medsebojnem sprejemanju«. Spored je zato oblikovala s precej jasnim dramaturškim lokom, ki se je začel s Saint-Säensovim Preludijem in fugo v Es-duru, op. 99, št. 3, delom, polnim iskrivega veselja in življenjske energije. Kot prijeten kontrast so delovale Večerne harmonije, ena izmed Lisztovih Transcendentalnih etud, ki jo je za orgle priredil David Peterson. Njihov meditativni značaj je izvajalka izpostavila spoštljivo do Lisztovega izraznega jezika, le s kančkom lastne vživetosti. S tem je bila nakazana izvedba Sonate v c-molu Juliusa Reubkeja, v kateri je Bauerjeva zares zablestela. Veličastno delo Lisztovega (tragično zgodaj umrlega) učenca ponuja obilo vsebine, ki od izvajalca zahteva, da jo razkrije in postavi v prvi plan, pred sicer tehnično izjemno zahtevno zvočno teksturo. Skladateljeva domnevna slutnja smrti se odraža v temačnem koloritu ter gosti harmoniji, jezo in maščevalnost pa je mladi skladatelj prepoznal tudi v 94. psalmu, katerega besede je izbral za neposredni navdih. V muziciranju Renate Bauer smo lahko slišali ne le očitno raven besed »Bog maščevanja, obrni na prevzetne njihovo dejanje!«, temveč tudi njihov skriti pomen, namreč željo nemočnega človeka, ki destruktivno silo prosi, naj uniči pokvarjenost, zaradi katere gnijejo temelji družbe. Z izborom dela in njegovo pretresljivo interpretacijo je orglavka izrazila lastno nestrinjanje s sedanjostjo, katere nepravičnost pogosto med prvimi začutijo ravno senzibilne umetniške duše. Rešitev notranjega nemira je nakazala tema koralnih variacij Libera me Sama Vremšaka. Sledil je še en višek izraznosti in osebne izpovednosti, natančno umeščen v dramaturgijo glasbenega večera – Messiaenov Boj med smrtjo in življenjem iz cikla Poveličana telesa. Gre za diptih, v katerem močni kontrast med dramatičnim prvim in kontemplativnim drugim delom nakaže izjemno glasno zveneča tišina, ki simbolizira zmago zračnega in obsijanega nad temačnim in težavnim. Koncert je sklenilo delo Petra Ebna Sladki okovi ljubezni iz cikla V labirintu sveta in v raju srca. Prikupnost in lahkotnost (tako samega dela kot tudi tokratne izvedbe) bi lahko razumeli kot cinizem ob večno odprtih vprašanjih, ki jih je koncert vsebinsko nakazal.

Pred slogovno pestrostjo sporeda ter pred virtuoznimi in estetsko dodelanimi interpretacijami je v ospredje stopila sporočilnost glasbe. Koncertni spored ne bi smel biti le naključni izbor skladb, ki »pašejo skupaj« – rdeča nit je zelo zaželena, pri naših abonmajskih koncertih pa žal pogosto pogrešana komponenta sporeda.

Mnogi izmed poslušalcev so dvorano po koncertu zapustili zamaknjeni v svoje mislil, kar je jasen znak, da se je Renati Bauer posrečilo vzpostaviti želeno komunikacijo. Navdušenje nad njenim nastopom je izvabilo kar dva dodatka, prvega (Bachov koralni preludij Usmili se me, Gospod, BWV 721), ki je nadaljeval vzdušje koncerta, ter drugega lahkotnega (simpatično improvizacijo na temo iz risanke Popaj), ki jo je posvetila »otrokom v publiki in otroku v vseh nas«.

Naj ob koncu poudarim, da se je moje poročilo tokrat osredotočilo predvsem na vsebinsko plat slišane glasbe, ker menim, da je treba pohvaliti koncept tega recitala. Pred slogovno pestrostjo sporeda ter pred virtuoznimi in estetsko dodelanimi interpretacijami je v ospredje stopila sporočilnost glasbe. Koncertni spored ne bi smel biti le naključni izbor skladb, ki »pašejo skupaj« – rdeča nit je zelo zaželena, pri naših abonmajskih koncertih pa žal pogosto pogrešana komponenta sporeda. Zato še enkrat zahvala Renati Bauer za skladno koncipiran in izvrstno realiziran glasbeni dogodek!
 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice