SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Spoštuj glasbo!

Spoštuj glasbo!

Miha Blažič
09. oktober 2013 2

N'toko tokrat o spremembah v glasbeni industriji skozi izkušnjo glasbenika. (Foto: Arhiv avtorja)
N'toko tokrat o spremembah v glasbeni industriji skozi izkušnjo glasbenika. (Foto: Arhiv avtorja)

»Musicians are not rock stars anymore. Musicians work as hard as possible. If you want to talk to rock stars, talk to poker players and software developers. They’re the new rock stars. They’re the ones having parties all the time.«
                                                                                                                     Martin Doherty (CHVRCHES)

 

Nekje globoko v skladišču Nike Records je verjetno še vedno skrita polna paleta CD-jev, na katerih piše N’toko Cesarjeva Nova Podoba. Moj prvi album. Zadnjič sem po dolgem času vzel ta CD v roke in padel v smeh, ko sem na zadnji strani prebral: »Zgoščenka vsebuje zaščito pred kopiranjem,« tako kot piše na številnih drugih albumih iz tistega obdobja, zraven pa še nekoliko bolj moralistično in grozečo nalepko z napisom: »Spoštuj glasbo!« To je bilo leta 2003. Kar težko je verjeti, kako naivno si je glasbena industrija zamišljala spopad s prihajajočimi spremembami in kako mizerno neuspešna je bila v tem boju. »Spoštuj glasbo?« A res? A ste resni? Danes, deset let kasneje, sicer še vedno govorimo: »Spoštuj glasbo,« ampak pri tem mislimo: »Prosim, downloadaj in šeraj mojo glasbo!« Ja, založbam se niti malo ni sanjalo, kako hitro bodo šle v kurac. V tem pogledu me malo spominjajo na banke in državo Slovenijo nasploh.

Ampak pojdimo počasi in se vrnimo k tisti moji plati iz leta 2003. Če sem čisto iskren, se takrat nisem znal dobro opredeliti do novega pojava zastonjskega deljenja glasbe. Po eni strani sem bil skeptičen do represivnih ukrepov in moraliziranja. Spomnim se, koliko smeha je sprožila pesem reperjev Plana B, v kateri sta poslušalcem zabičala: »Če boste pekli CD-je, boste vid'li, kaj je Veleje, / in kdor da MP3 na brskalnik, mu garantirano raznese računalnik!« Resda smo takrat MP3 razumeli bolj kot MP666, nekakšno utelešenje zla, a je bilo tudi vsakomur jasno, da je Lars Ulrich asshole brez primere in da če on nečemu nasprotuje, je ta stvar najbrž dobra. Kljub vsemu pa takrat zastonjskega deljenja glasbe še nisem popolnoma sprejel. Ko mi je nekdo prvič prinesel zapečeno plato v podpis, je tudi mene malo zabolelo. Tudi v meni je živel mali Lars. In še vedno sem verjel v plate. Predvsem pa so bile založbe z mano vedno fer, zapravile so veliko denarja na meni in mi pravzaprav omogočile snemanje albuma, zato nisem imel razloga verjeti v stereotipe o izkoriščevalskih labelih.

A zakaj bi človeku odrekel podpis kopije, če se je tudi meni na policah poleg zbirke originalnih CD-jev veselo višala »tortica« zapečenk? Ni mi bila všeč tista tortica in še vedno sem bil ponosen na svojo zbirko. A naj so bili principi še tako močni, so tortice zapečenih CD-jev metale vse večjo senco na originalne. Nato pa je itak prišel računalnik in vse skupaj je šlo v škatlo in v klet. Na škatli se je nabiral prah, na brskalniku pa MP3-ji. In računalnika kar ni in ni hotelo raznesti. Ni trajalo dolgo, da smo glasbeniki, ki že leta nismo kupili albuma, drug čez drugega jokali, da nihče ne kupi naše glasbe. Kakšni idioti.

Nekateri so se hitreje pomirili z izumiranjem klasične oblike glasbene distribucije in odprtih rok sprejeli novo tehnologijo s pripadajočo ideologijo. Krizo klasičnih medijev in založb so doživeli kot zmago malega človeka. Nihče več ne bo posrednik med glasbenikom in njegovo publiko! Konec je odločanja korporacij, urednikov, komisij in drugih avtoritet, sedaj se bodo ljudje sami odločali, kaj bodo poslušali! Jebi se, Metallica! Jebi se, Madonna! Jebi se, Plestenjak! Publika bo sama nagradila svoje najljubše izvajalce z obiskom njihovih koncertov, in to bo to. Demokracija! Še več, neposredna demokracija! Medtem ko so bili njihovi računalniki res že na robu eksplozije od loadanja celotnih diskografij priljubljenih artistov, niso opazili, kako so se zapirale ploščarne (v katerih so ponavadi ti glasbeniki delali), male založbe (za katere so izdajali) in klubi (kjer so nastopali). Kako bi opazili, ko pa ni bilo več razloga, da bi stopili ven iz hiše. Ta neposredna demokracija je zajebana reč, saj moraš za njo tudi sam kaj neposredno prispevati.

Internet ni zrušil sistema, pač pa mu je pomagal še bolje obvladati svet. Gotovo je izstrelil nekaj novih obrazov, a precej več jih je zadušil. Medtem so Metallica, Madonna itd. še vedno tam, kjer so bili pred desetimi leti: na vrhu. Danes imamo verjetno bolj homogeno in kontrolirano glasbeno industrijo v rokah majhnega števila ljudi kot kadarkoli prej. 

Danes vemo, da smo se motili vsi, tako institucije kot tudi uporniki in tisti, ki smo bili nekje vmes. Vsi smo brcnili v temo! Kar je sledilo naslednjih deset let, je bil totalni kaos in razpad sistema. Kaos, ki ga je elita preživela zgolj z nekaj praskami in v katerem je nekaj novih povzpetnikov obogatelo, mali človek pa se je v njem utopil. Kajti v krizni situaciji so ljudje na visokih položajih med sabo bistveno bolj organizirani in solidarni, kot so mali ljudje. Internet ni zrušil sistema, pač pa mu je pomagal še bolje obvladati svet. Gotovo je izstrelil nekaj novih obrazov, a precej več jih je zadušil. Medtem so Metallica, Madonna itd. še vedno tam, kjer so bili pred desetimi leti: na vrhu. Danes imamo verjetno bolj homogeno in kontrolirano glasbeno industrijo v rokah majhnega števila ljudi kot kadarkoli prej. Kako je to mogoče?

Dovolite mi nekaj grobega posploševanja. Prvo, kar se je zgodilo, ko je drastično upadlo kupovanje glasbe, je bil propad vseh manjših založb, ki niso bile kos finančnemu udarcu. Nekaj jih je prišlo pod okrilje velikanov, še več jih je zaprlo pisarno. Super, konkurence ni več! Velike založbe so verjetno opazile še eno stvar: kljub temu da očitno ni več denarja v tem, glasbeniki še kar vztrajajo! Manj ko je denarja v industriji, več ljudi se hoče vključiti vanjo! Dobesedno prosjačijo, da jih kdo posluša! Nekoč smo morali vložiti milijone v produkcijo albumov, sedaj nam pošiljajo že končane izdelke! Promovirajo se sami, turneje si organizirajo sami, s feni in novinarji komunicirajo sami, spote snemajo sami! Stroški založb so tako postali nični, saj vsi ustvarjajo vsebino zastonj in upajo, da jim bo uspel veliki met. Kdo pri takih delavcih sploh še rabi kupce? Še najbolj pa so se verjetno pozabavali ob tem, kako so internetni uporniki precenili zmožnost ljudstva, da se o čem odloča. Soočen z neskončno džunglo zastonjske glasbe, se je poslušalec prestrašil, da se ne bi izgubil in v njej ostal za vedno. Hitro je poiskal vodiča, in ko ga je ta pripeljal do prve naselbine v džungli, je tam zadovoljno obstal. Se opravičujem za botanične metafore, hočem reči: Googlov brskalnik ga je (dobro podmazan z oglaševalskim denarjem velikih založb) brez ovinkov pripeljal do enega izmed glasbenih blogov, na katerem kraljujejo tista imena, ki jih je založba tja naselila. Če smo iskreni, lahko rečemo, da skoraj vsi pomembni internetni mediji istočasno pišejo o istih izvajalcih in bralci preko družabnih medijev veselo širimo njihova imena dalje. Še večji del poslušalstva pa se v džunglo sploh ni odpravil. Raje je ostal pri radiu in televiziji, torej klasičnih medijih s klasičnimi lastniki. V desetih letih se ni spremenilo prav nič. Aja, razen to, da nihče ni več plačan za svoje delo.

Glasbene korporacije so se v nekem trenutku verjetno ozrle nazaj in si rekle: »Konkurenca je torej propadla, delovna sila se je pocenila, ljudstvo pa še vedno zaupa oblastem. Še malo strožje proti-piratske zakone in večji nadzor nad internetom zlobirajmo, in to bo to. Hja, mislim, da smo tole krizo preživeli!« Kaj pa je ta kriza pomenila za male artiste, založbe, trgovine in klube? Nič kaj dobrega. Nova generacija glasbenikov je že povsem sprejela sistem, znotraj katerega za svoje delo ni plačana, in še vesela je lahko, če dobi priložnost, da sodeluje. Z zastonjsko vsebino služijo Soundcloud, Facebook, Google in drugi veliki igralci. Tisti, ki so prej živeli od glasbe, so se spremenili v manualne delavce, saj lahko za preživetje zaslužijo zgolj z neumornim, garaškim turanjem do pozne starosti. Največja cena, ki jo plačujemo tako ustvarjalci kot tudi poslušalci, pa je, da je vse naše ustvarjanje postalo nepomembno. Postali smo banalni, kot postaja banalen eden velikih umetnikov sodobne slovenske glasbene zgodovine, Ali En. Človek, ki je nekoč prodal enormno število albumov in brez težav razprodal Halo Tivoli, sedaj s spemanjem po socialnih omrežjih širi svoje komade v upanju, da ga na netu še kdo opazi. In se pri tem ne zaveda, da bije nemogoči boj za pozornost z vsemi šestnajstletniki, LOL-cati, nagimi bejbami in politiki tega sveta. Tudi naše najboljše pesmi so se spremenile v bežno brenčanje znotraj hrupnega feeda informacij, ki ga morate poslušalci vsak dan konzumirati, in naši najboljši koncerti se pozabijo, še preden jih je konec, saj se na isti večer dogaja še 300 drugih stvari. Soočeni smo z dejstvom, da smo čisto nepotrebni. In tako jaz kot vi kljub vsemu vztrajamo, ker ... kaj pa čmo drugega?

Bojim se sveta, v katerem vsi delamo zastonj, a še bolj se bojim sveta, v katerem nihče ne bi ničesar storil brez plačila. Denar očitno ni postal edino vodilo našega delovanja, naj nam to še tako zatrjujejo. Če vas torej skrbi za umetnost, se vam verjetno ni treba bati. Industrije so od nekdaj rasle in propadale, dobra glasba pa je preživela vse turbulence, in preživela bo tudi to obdobje. 

Pri vsem tem vidim slabe, a tudi dobre plati. Mar ni svet trenutno v točno takšnem kaosu, kot je bila glasbena industrija pred desetimi leti? Ko niti oblast niti uporniki ne vedo, kaj bi bilo dobro storiti. Ko se vsem ljudem po vrsti govori, da so nepotrebni, da so nadomestljivi. Mar ni vse naše delo postalo banalno in nepotrebno? Ne dela vse več ljudi brez plačila? Ne propadajo celi segmenti industrije? Bojim se, da bodo tudi tukaj najkrajšo potegnili mladi, nadarjeni in perspektivni ljudje. Tako šefi kot potrošniki bi ravno od njih imeli vse zastonj. Njihova življenja so se spremenila v X-Factor, v bitko talentov, kjer z vsemi možnimi sredstvi poskušajo za bežni trenutek pritegniti nase nekaj pozornosti.

Ali je v vsem tem dogajanju sploh mogoče videti kaj pozitivnega? Dovolimo si nekaj optimizma. Razvoj dogodkov v glasbeni industriji je pokazal nekaj, kar ni zanemarljivo: še vedno ustvarjamo. Nobena kriza doslej ni ubila ustvarjalne, duhovne moči človeka, njegove želje po kreativnosti in izražanju. Bojim se sveta, v katerem vsi delamo zastonj, a še bolj se bojim sveta, v katerem nihče ne bi ničesar storil brez plačila. Denar očitno ni postal edino vodilo našega delovanja, naj nam to še tako zatrjujejo. Če vas torej skrbi za umetnost, se vam verjetno ni treba bati. Industrije so od nekdaj rasle in propadale, dobra glasba pa je preživela vse turbulence, in preživela bo tudi to obdobje. Koliko pozornosti in denarja si bo prislužila, najbrž res ni odvisno od nas, ampak od slepih družbenih procesov. Toda o tem, koliko spoštovanja bo deležna, ne bodo odločali ne zakoni, ne trg, ne X-Factor komisija, ne moralistične nalepke. O tem se še vedno odločamo sami. Spoštovanja se namreč še vedno ne da kupiti, ampak ti mora biti podarjeno. 

NE SPREGLEJTE:


New Money
ponedeljek, 14. oktober 2013
Terraneozaver Rex
četrtek, 22. avgust 2013
Planet starcev
petek, 21. marec 2014
MENT- prvi showcase festival pri nas
sobota, 31. januar 2015
I am a God!
nedelja, 29. september 2013
Bolnica
ponedeljek, 21. oktober 2013
Z biciklom nad naveličanost glasbene publike
torek, 08. september 2015
Vrednost zvoka
sobota, 18. januar 2014
Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
Vaš bend je slaba firma
ponedeljek, 17. februar 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Anthony Kiedis, 14.10.2013, 23:20

Do "In tako jaz kot vi kljub vsemu vztrajamo, ker ..." empirično dobro in iskreno, od "kaj pa čmo drugega?" pa hudo naivno. Ntoko mora Lao Zija končno zamenjati z Marxom...

Sam, 09.10.2013, 11:11

hudo. poleg ex aliena, eden redkih hudih "raperjev", ki to niti niso

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice