SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Sproščeni prvenec izkušenih mačkov

Sproščeni prvenec izkušenih mačkov

Gregor Bauman
24. oktober 2015

Gre za skupino, ki je puberteto pre- in nadživela znotraj drugih, bolj eksperimentalno ali izživljajočih se usmerjenih projektih, »srednja« ustvarjalna leta pa je namenila malce zrelejšemu, bolj neodvisnemu uživaškemu pop rocku, karkoli to že je.
Gre za skupino, ki je puberteto pre- in nadživela znotraj drugih, bolj eksperimentalno ali izživljajočih se usmerjenih projektih, »srednja« ustvarjalna leta pa je namenila malce zrelejšemu, bolj neodvisnemu uživaškemu pop rocku, karkoli to že je.
Jardier:
Jardier
(COMRADfilm, 2015)

Zasedba Jardier je v kratkem času prišla do točke, ki se ji reče prvenec ali avantura v (ne)znano. Pri tem je treba biti nekoliko previden, kajti glasbeniki, ki tvorijo bend, niso novinci na sceni, temveč imajo za seboj že kar nekaj kilometrine v okviru projektov Srečna mladina, BHC in Moveknowledgement oziroma Dubzilla, kar ni nepomembno ob soočenju s pričujočim albumom. Da o »zastopanju« na InMusicu in Flow Festivalu niti ne izgubljamo besed. Kvintet je bil namreč že pred izidom, se pravi v fazi priprave in snemanja, razbremenjen vsakršnih debitantskih »skrbi«, ki navadno pridejo s prvim prestopom praga studia. Ne, v tem primeru ne gre za samozavest, temveč za sproščenost, ki prevladuje na albumu. Lahko bi celo rekli, da je njegov zaščitni znak. Seveda ne moremo ali smemo tajiti, da ostaja v nedoločnem planu težnja, da se pesmi usedejo med poslušalce; vendar je izhodiščni motiv vseeno predvsem uživanje v igranju in zadovoljitvi svojih zmernih alteregov, če se ozremo na pretekle (z)godbe. Kar dodatno obremeni razmišljanje o znanem in neznanem iz prvega stavka.

Fantje namreč vnaprej natančno vedo, v kaj in predvsem zakaj se podajajo. Projekt so na več nivojih (z)gradili strpno, kar jim je omogočilo hitro prepoznavanje vloge posameznika znotraj celote, in to zlasti v trenutkih, ko se je treba prilagoditi »dominantnim« emocijam. V tem je bistvo kolektivnega, pogojno rečeno, eksperimenta. Vsak član si vzame dovolj prostora, da na trenutke opozori nase, a pri tem nikdar ne izgubi orientacije znotraj skupine. Že pri prvih tonih je jasno, da vas/nas skladbe osvojijo z nevsiljivo preprostostjo in diametralno nasprotnimi konteksti, kakor nekakšen soundtrack za sanjave noči in utrujena jutra, za vse situacije, v katerih ste iz takšnih ali drugačnih razlogov veseli ali žalostni. Govor je o mreženju občutkov, ki se pretakajo skozi sugestiven vokal, glasba pa mu ne samo sledi, temveč nudi konkretno podporo, ki se razprostira med diskretnim in »slečenim«, med ležernim in dinamičnim. Gre skorajda za glasbene anagrame, ki glasbenikom omogočajo, da jih vsak iz svojega zornega kota rešuje v stični točki, ki se ne nahaja nekje na sredini, temveč – tako kot občutki – variira med poloma. Prav zato je po svoje težko opisati »točnost« glasbe, s katero Jardier operira, še zlasti zato, ker je v zadnjem času nepredvidljivost v rock & rollu v fazi globoke hibernacije. Na otoku ali čez Lužo je v zadnjem desetletju vzniknilo kar nekaj skupin s sorodno glasbeno držo. Vseeno je v določenih trenutkih moč razbrati, da želijo fantje z uporabo orkestralne sintetike in drsne kitare razširiti svoja obzorja, ne da bi se pri tem ozirali na to, kaj je bilo v tem kontekstu storjeno že pred njimi. Na ta način razvijajo svojstveno »mitologijo«, kot je med poskusi slepega prevrednotenja ne bi mogli. Jardier namreč ne želi ugajati za vsako ceno, raje je staromodno moderen v razumevanju novega tisočletja (in kar nam je to prineslo) in se kot tak postavlja v opozicijo razvejanemu tehnološkemu optimizmu, ki je vsem na voljo, redki pa iz njega znajo potegniti kaj več od povprečja. Že po prvem poslušanju namreč postane jasno, da so fantje najpomembnejši korak naredili v trenutku, ko so spoznali, da jim doslednost bolje pristoji kot (posiljena) inovativnost.

Govor je o mreženju občutkov, ki se pretakajo skozi sugestiven vokal, glasba pa mu ne samo sledi, temveč nudi konkretno podporo, ki se razprostira med diskretnim in »slečenim«, med ležernim in dinamičnim.

Ne slepimo se, Jardier skozi deseterec pesmi na albumu zveni zelo znano. Bend se ni ukvarjal z eksperimentiranjem za vsako ceno, temveč je »proste« vibracije povezal v konkretno in kompleksno zvočno gmoto, v svojstveno strukturo občutkov, v kateri se preobrazba razločuje od reprodukcije. Govorimo o pomembni prvini znotraj intenzivno tržno usmerjene plastične popularne kulture; gre za skupino, ki je puberteto pre- in nadživela znotraj drugih, bolj eksperimentalno ali izživljajočih se usmerjenih projektih, »srednja« ustvarjalna leta pa je namenila malce zrelejšemu, bolj neodvisnemu uživaškemu pop rocku, karkoli to že je. Kar pa ne pomeni, da se zadaj ne skriva zdrava ambicija. Skratka, pred sabo imamo »vmesni« album, ki v estetskem smislu ne prinaša ničesar novega, pomeni pa prijetno in kakovostno popestritev domačih frekvenc, zlasti v miljeju, kamor ga nesrečno tlačijo. Na slišanje v živo …


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice