SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Srce na dlani

Srce na dlani

Žiga Valetič
21. maj 2014

Z albumom Pomladne sanje se je Brina ob Dovču motivno postavila povsem na svoje noge in se odmaknila od pretežno neizprosnih in psihološko ostrejših tem iz ljudske glasbe.
Z albumom Pomladne sanje se je Brina ob Dovču motivno postavila povsem na svoje noge in se odmaknila od pretežno neizprosnih in psihološko ostrejših tem iz ljudske glasbe.
Brina Vogelnik & Janez Dovč:
Pomladne sanje
(Celinka, 2014)
 

Spomladi se vse prebudi: veje vzbrstijo, gaji ozelenijo, vrtovi poženejo; a čeprav se zdi sreča ob novem krogu rojstva in smrti čisto blizu, prav na dosegu roke, se v resnici dotakne le sanjavcev – tistih, ki zmorejo ob vseh teh čudesih sanjati budni in odprtih oči. V tem duhu se ponujajo pesmi Brine Vogelnik in Janeza Dovča na albumu z naslovom, ki se zdi samoumevno smiseln, a je pravzaprav modrostno pretkan in ljubeznivo zavajajoč. Priznajmo, mnogo bolj vsakdanja je besedna zveza »pomladno prebujenje«.

Spomnim se nastopa izpred kakšnih petnajstih let, ki ga je imela tedaj neuveljavljena Brina z literatom in harmonikarjem Matjažem Pikalom v trnovskem KUD-u France Prešeren. Koncert je bil nekaj posebnega, poln igrive radosti, lahkotne vihravosti, v izbiri songov tudi surovosti in bolečine. Z odra je vela prešerna gostoljubnost ter vtis nastajajoče zvezde (kot poje na novem albumu: »Vsak človek je zase svet, / čuden, svetal in lep / kot zvezda na nebu …«). Odtlej je Brina posnela štiri albume pretežno ljudskih songov in album otroških pesmic Bisergora (2009), ki so nastale za lutkovno TV-serijo v avtorstvu njene mame, priznane lutkarice Eke Vogelnik. Prek plošč Graščakinja (z zasedbo String.si, 2001), Mlado leto in Pasja legenda (z zasedbo Brina, 2004 in 2006) je vztrajno zalivala ljudske glasbene korenine in kot rezultat uspela ustvariti nov zvočni svet, krošnjo, ki se je od ostalih izdelkov v slovenskem etno polju razlikovala po ekspresivni prezenci vokalistke in po njeni značilni jezikovni interpretaciji. Ta interpretacija je bila – če jo na primer primerjamo z interpretacijami Katalenine Vesne Zornik – na trenutke nekoliko »ljubljanska«, ali če hočete notranjska, s prirejenim izrazoslovjem, ki se prilega duhovnim in jezikovnim registrom same vokalistke. Kar je seveda dobrodošlo, saj se ljubljanščina vsaj Ljubljančanom zdi izvoren slovenski jezik, vsa ostala narečja pa naj bi bila »ljudska« oziroma »podeželska«. Brina je s svojim besednim pristopom hote ali nehote ves čas pripovedovala tudi zgodbo mesta, ki je onkraj betona, v svojem srcu, še vedno le malce večja vas (v tem kontekstu s tem ne mislim ničesar žaljivega).

Komunikativni vrhunec je nedvomno pomenil album Slečena koža (2011), ki ga je produciral in ga za spoznanje bolj folkovsko postrojil Chris Eckman. Vpliv se ni poznal samo na posnetkih, temveč posredno tudi v živih nastopih, kjer je uigrana zasedba navdušila tako kritike kot občinstvo. Do izraza je prišla prvotna vihravost, v pesmih Slečena koža in Angel pa je Vogelnikova nakazala tudi smer lastnih besedil.

Od pesmi do pesmi smo priče počasnemu eksperimentu, detajlnemu raziskovanju ter iskanju jezikovno-glasovnega sovpadanja, ki se včasih silno posreči, spet drugič razkrije tresav glas ali nas sooči s skoraj brutalno srčnostjo – kot da se ne bi zavedala ranljivosti in izpostavljenosti, ki jo prinaša to, da človek nosi svoje srce na dlani.

Kar nas pripelje do Pomladnih sanj, ki so po eni strani logično nadaljevanje sodelovanja z Eckmanom (obdelava zvoka), hkrati pa precejšen odmik od vsega, kar je Brina posnela predhodno. Prvikrat gre za zbirko povsem avtorskih besedil in za prvo sodelovanje z multiinštrumentalistom Janezom Dovčem, ki skozi celotni album s kombiniranji harmonike, fender rhodes, kontrabasa, ukuleleta, sintetizatorjev, ritmičnih zvočil in hammond orgel tke minimalistične zvočne podlage za Brinin neulovljivi glas. Pevka je karte svojih občutij ter nazorov lahko razprla šele v takšnem intimnem vzdušju, kjer inštrumenti umirjeno sledijo in prizemljujejo glas in ne obratno. Pravzaprav se na nekaterih mestih, kjer bi vokal tudi ritmično lahko zajahal tolkala (Pesem o zvezdah izpod peresa Toneta Pavčka), zdi, da bi glas enostavno izgubil barvno pristnost, če bi se pokoril zapovedi drugih zvokov. Šele v takšni postavitvi sil se razkrije, kje torej tiči od nekdaj prisotna napetost (in ne zlitje) med Brininim petjem in vsakršno muziko, ki jo obdaja.

Od pesmi do pesmi smo priče počasnemu eksperimentu, detajlnemu raziskovanju ter iskanju jezikovno-glasovnega sovpadanja, ki se včasih silno posreči, spet drugič razkrije tresav glas ali nas sooči s skoraj brutalno srčnostjo – kot da se ne bi zavedala ranljivosti in izpostavljenosti, ki jo prinaša to, da človek nosi svoje srce na dlani. Toda istočasno kot kos mesa je »srce« tudi beseda, ki izza običajnega partnerskega simbola skriva univerzalno človečnost (»Srce / se krepi, / nežno poje … Bije. / Vsak dan se veča moja sreča. / V meni živi. / Tiho živi«).

Del besedil se tako dotika bivanjskih vprašanj (skladba V pesku iskrivo ugotavlja: »Kako je fino, da sem«, skladba Pomladne sanje: »Bolečina ob koncu dneva. / Z novim dnem bo izplahnela«, Sončni dan pa: »Hodim v sončni dan, / hodim po travi, cepetam. / Nežno po zemlji drsim, / iskat grem nov spomin«). Drugi del besedil je vendarle ljubezenski … Sredi noči razgali sanjavi utrinek med rjuhami, Luknja se pojavi, »ko sediva na črni kavi«, pa tudi Roža postane ravno toliko predmet naklonjenosti kot ločitve. S perspektive, da v pretirano lahkotnem ljubezenskem odnosu ni mogoče najti osebne razrešitve, pa »pomladne sanje« morda lahko razumemo tudi kot sejanje semen za jesen, za dolgoročnost in za obilje, za katero je treba delati dalj časa.

Plošček se konča z angleško verzijo Sredi noči (The Still of the Night), pred njo pa najdemo Tivoli, ki pritrjuje zgornjim opazkam o Brinini »ljubljanski« duši. In prav tu ljubezen naposled najde svoj pozitivni razplet: »Najine sanje, telo se smeji. / Okoli naju so mehke stvari. / S tabo diham na ves glas. / S tabo rada kujem čas.«

Z albumom Pomladne sanje se je Brina motivno postavila povsem na svoje noge in se odmaknila od pretežno neizprosnih in psihološko ostrejših tem iz ljudske glasbe. Odprla je novo stran in pomembno razširila področje svojega delovanja.

NE SPREGLEJTE:


Eri beri muzikeri ali katalensko osvobajanje peskovnika
sobota, 23. maj 2015
Vija vaja, Katalena pa nagaja
torek, 28. april 2015
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Te kaj še pesem nese?
sobota, 20. junij 2015
Neca Falk in Boštjan Narat: Od daleč in od blizu
sobota, 30. avgust 2014
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Zmes raziskovanja in občutka za pesem
ponedeljek, 15. april 2013
Vsa milina Brininega podkožja
sobota, 29. oktober 2011
Svet se vrti na vzhod, zavrti se še ti!
sreda, 14. maj 2014
Salonski godci
ponedeljek, 20. maj 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice