SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Srčno rokanje bluesa v brezčasnem prostoru

Srčno rokanje bluesa v brezčasnem prostoru

Terens Štader
23. marec 2016

Prismojeni profesorji bluesa vozijo blues rock s fluidnostjo in prožnostjo, ki kot reka energije poteka pod močnim in polnim zvokom, v katerem potem lahko v ospredje stopijo radostno distorzirane orglice in kitara hitrih prstov.
Prismojeni profesorji bluesa vozijo blues rock s fluidnostjo in prožnostjo, ki kot reka energije poteka pod močnim in polnim zvokom, v katerem potem lahko v ospredje stopijo radostno distorzirane orglice in kitara hitrih prstov.
Prismojeni profesorji bluesa: Family
(Zavod Orbita, 2016)

Ljubljanski Prismojeni profesorji bluesa so si z neutrudno voljo do igranja in nastopanja po barih in klubih prestolnice pridobili veliko naklonjenost občinstva in so okoli svoje glasbe ustvarili polje dobre volje, ki se nalezljivo širi po celi deželi. Brata Erič – kitarist Julijan in orgličar Miha, bobnar Zlatko Đogić in basist Miha Ribarič so skupaj že dobrih osem let, prvi trije pa skupaj igrajo celo dvanajst let. Ravno zaradi medsebojne povezanosti, navezanosti in odvisnosti, ki se je v teh letih razvila med njimi, ti štirje nadarjeni dvajsetletniki lahko vozijo blues rock s fluidnostjo in prožnostjo, ki kot reka energije poteka pod močnim in polnim zvokom, v katerem potem lahko v ospredje stopijo radostno distorzirane orglice in kitara hitrih prstov.

Pri vokalnem delu izvedbe, ki si ga delijo brata Miha in Julijan ter Zlatko, se srečujemo z ničkolikokrat prežvečenimi vprašanji avtentičnosti dikcije angleščine, naglasa, same ubeseditve in vsega, kar tako in drugače s seboj nosi kompleksno področje poezije, kar izbira angleščine, seveda, samo še bolj poudari. Ampak angleščina je pač samo jezik. Temelj rock glasbe je v igranju, osnovna govorica Prismojenih profesorjev bluesa pa je njihov univerzalni zvok, ki ga lahko razumejo vsepovsod. Zvok je občutek, ki se lahko prenaša tudi brez besed, gre za emocijo, ki se prenaša z valovanjem energije. In njihova emocija je pristna in močna tako v živo kot na prvencu Family, ki dobro predstavlja to, kar bend počne na odru.

Prismojeni profesorji so za zdaj predvsem jam band, skupina, ki jezdi na gruvu, ki ga zna splesti in se ga zna držati kot kak kalifornijski bend s konca šestdesetih. Med dvanajstimi pesmimi imamo štiri skladbe – Buzz Around, Keep on Groovin, Dawn Behind the Gates in Party Time, ki trajajo okoli desetih minut in tvorijo jedro, v katerem najbolj do izraza pridejo značilnosti igranja četverke, ki jo lepo dopolnjujejo orgle. Te je prispeval Borut Činč, sicer producent gradiva, posnetega v ljubljanskem studiu Metro. Čeprav imajo te pesmi do določne mere podoben vzorec, so poudarki različni. V Buzz Around je osrednji trnek pogovor kitare, orglic in hammonda. V Keep on Groovin', ki zveni kot križanec Hendrixa in MC5, poslušamo simultani odklop kitare in bobna z zaključnim eksplozivnim vračanjem na prvotni tir skladbe. Dawn Behind The Gates je zamišljen melanholični blues, v katerem žalostno zveneče orglice opevajo občutek časa, ki neustavljivo mineva, kot denimo v Morriconejevi glasbi za Once Upon a Time in the West. Zaključna Party Time pa je ognjemet, ki si ga prilasti kitarist z jimijevskim poletom v nadrealistično in pristankom v ostro in hitro raketiranje. Pri Prismojenih profesorjih bluesa se sicer najprej opazi kitaro in orglice, toda razveseljivo prepričljiv tok njihove godbe sloni na trdni ritem sekciji in zlepljenem delovanju bas kitare in bas bobna. Ritem je baza te glasbe, in Prismojeni ga imajo.

Slog Prismojenih profesorjev bluesa potrjuje princip, da je način, kako nekaj poveš, enako pomemben kot to, kaj poveš. Pomembna je emocija. Prismojeni profesorji bluesa so jo na albumu Family zabeležili v trenutku brezčasne iskrenosti. Srčen začetek.

Album Family pritegne pozornost že od samega začetka s skladbo Race Me Down the Street, v njenem ropotu in topotu boogie blues rocka z navihano ritem sekcijo, na katero skoči dvoboj orglic in orgel. Nato se Profesorji kot nekakšni prekaljeni veterani vržejo v seventies blues rock s cvilečo, svileno kitaro Cold Sweat, ki si ime brez druge povezave le izposoja iz klasike Jamesa Browna. V osemdesetih minutah, kar bi na vinilu pomenilo dvojni album, nato PPB predstavijo širok spekter žanrov in stilov – logično, od samega bluesa s poudarjenimi vplivi čikaške šole prek nabrite hipijaške kontrakulturne psihedelije in progresivnega rocka do južnjaškega rock melosa, pod katerimi slišimo odmeve Motörheada, in celo hillbilly countryja. To je precej pestro področje, ki ga slogovno drži skupaj še zlasti značilni zvok orglic, čustveno pa pristna navdušenost nad doživljanjem in ustvarjanjem glasbe.

Slog Prismojenih profesorjev bluesa potrjuje princip, da je način, kako nekaj poveš, enako pomemben kot to, kaj poveš. Pomembna je emocija. Prismojeni profesorji bluesa so jo na albumu Family zabeležili v trenutku brezčasne iskrenosti. Srčen začetek.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice