SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Srečanja, točke sprememb

Srečanja, točke sprememb

Brina Jež Brezavšček
23. avgust 2011

Brina Jež Brezavšček (foto: osebni arhiv)
Brina Jež Brezavšček (foto: osebni arhiv)

Srečanja so ključnega pomena pri razvoju osebnosti, pridružijo se genskemu zapisu in okolju, ki nas obdaja. Sprožijo lahko neslutene nove poti, nove načine razmišljanja, odprejo nova delovanja. Srečanja se lahko razvijejo v prijateljstva, ki nam na novo osvetljujejo naša življenja in z neprestanim sinergijskim vplivanjem življenja tudi spreminjajo. Ne samo življenja, pravzaprav nas same.

Na področju, ki je naša poklicna pot, so srečanja zlasti pomembna. V času, ko smo popolnoma odprti v svet, prihaja do še močnejših silnic. Seveda govorim o srečanju kot globljem stiku osebnosti, duš, če hočete, in ne o površnih, formalnih mimobežnostih.

Pred srečanji z ljudmi, s katerimi oplemenitimo poklicne poti, so tu srečanja z učitelji, in ta lahko bodisi pozitivno ali negativno vplivajo na učenca. Če gre za pozitivni vpliv, učenec preko znanja razvija svoj um, razmišljanje, resoniranje s svetom. V njem se lahko prižge iskra strasti za odkrivanje novih znanj in razumevanja sveta. V umetniških poklicih prihaja do še večje povezave med učencem in učiteljem, pot učitelja ali vzornika je že pripravljena, in ta pripelje učenca do razumevanja umetniške materije ter vseh duhovnih povezav, ki imajo vpliv nanjo. Nato se mladi umetnik, umetnica odpravi na pot iskanja in raziskovanja svojega lastnega sveta, da bi svoje umetniške artefakte prežel s svojstveno noto.

Leta 1977 sem se na avtorskem večeru, posvečenem Luigiju Nonu, srečala s skladateljem. Dinamika drobne finese zvoka, zvočni prostori rahlih, a trdnih prepletov so me impresionirali. V noči brez spanca sem, po že obupani predaji, ponovno hotela stopati po skladateljski poti. Odločitev je bila nepreklicna. Mladostna leta so zaznamovala redna srečanja z mojo učiteljico klavirja, Darinko Bernetič. S svojim razdelanim, analitičnim razmišljanjem in vstopanjem v razumevanje glasbe v njenem prapomenu, zgodovinski začrtanosti in stilnem načinu izvajanja – kljub temu da se je znanje o zgodovinsko stilnem izvajanju kasneje še zelo izpopolnilo in je prof. Bernetičeva večkrat izhajala iz lastne intuicije – je name vplivala intenzivno sugestibilno, kar je spodbujalo mojo vedoželjnost in pianistične ambicije.

Srečanja s prijateljem, skladateljem Borom Turelom, s katerim smo ustvarjali ameriško avantgardno glasbo, so odprla vrata novih osvoboditev od glasbene šablone in pomagala osvojiti večno vprašanje: »Zakaj pa ne?« Svoj pogled na stvari, ki je imel vsej ob svoji zgodovinski umeščenosti vedno tudi širši pridih lastne poetike, je gradil na podlagi idej tako evropskega kot ameriškega glasbenega avantgardnega razvoja, jih preoblikoval, da so ustrezale praktičnim namenom novih improvizacij, odstiral je svet elektroakustične glasbe, vse to s popolno, širokosrčno, altruistično gesto.

Od najzvestejših prijateljev, vedno pripravljenih pomagati in izpeljevati tehnične detajle vseh zamisli v povezavi z elektroakustiko in celo videom, je tu skladatelj Marjan Šijanec. Kar nekaj elektroakustičnih del mi je pomagal izpeljati in pri tem s potrpljenjem vztrajal ob meni do poslednjih zaključkov, ki so najbolj moreči del skladanja, saj se proces vleče v neskončnost. Prilagodljivo je iskal orodja v programski opremi, da bi mi približeval nove možnosti oblikovanja zvoka elektroakustične glasbe.

Kmalu po diplomi sem srečala nemško muzikologinjo dr. Helgo de la Motte. Slišala je mojo skladbo na Slovenskih glasbenih dnevih in me povabila v Darmstadt, kjer so izvedli mojo skladbo, izvajali pa so jo nato tudi na mojstrskih tečajih. Tam sem srečala švicarsko pianistko Marianne Schroeder, specialistko za sodobno glasbo, ki je sodelovala z mnogimi najvidnejšimi skladatelji. Z leti so se srečanja prelevila v prijateljstvo. Izvajala je moja dela, prišlo je do popolnih duhovnih užitkov v poglabljanju v različne nivoje glasbene kompozicije, v iskanju novih interpretacijskih vidikov.

Srečanje z Marianne je spodbudilo novo srečanje, in sicer s čelistom Rohanom de Saramom, ki je po rodu iz Šri Lanke, a že dolgo živi v Londonu in je bil dolga leta član slovitega Arditti kvarteta. Rohan se je počasi odpiral v prijateljski odnos, rekla bi, da je ostal zadržan, in tako sva kljub najinim srečanjem ostala na profesionalni ravni. Vedno je ostal odmaknjen vrhunski izvajalec, zatopljen v svet glasbe, vendar se je vselej do skrajnosti vestno angažiral, da bi razvozlal vse tehnične in interpretacijske črte in posebnosti. Ko je prišel na Brnik in smo se prvič videli, me je takoj po prvem pozdravu že spraševal o tehničnih detajlih skladbe. Glasbo je nekako vsrkal in prežel s svojo osebnostjo, segel je daleč v meditativne svetove. Z odzivnostjo interpreta poustvarjalca je zbujal ustvarjalna hotenja in skladateljske impulze, predvsem meditativno potovanje navznoter, pa tudi refleksije in tolmačenje doživetega.

Na daljavo, preko računalniških medijev, sem srečala ameriškega flavtista Jeffreyja Cohana, ki se je z neverjetno gorečnostjo lotil izvajanja slovenske sodobne glasbe.

V zadnjem času se srečanja odpirajo na daljavo, preko računalniških medijev. Tako sem srečala ameriškega flavtista Jeffreyja Cohana, ki se je z neverjetno gorečnostjo lotil izvajanja slovenske sodobne glasbe. S posebno afiniteto se je loteval mojih del in nastalo je več skladb zanj v različnih instrumentalnih kombinacijah. V tem času sem nadalje razvijala zvočno oblikovanje v mikro detajlih, izpopolnjevala smisel barvnega zapisa, vse v misli, da lahko Jeffrey te stvari izvede z dotikom kozmičnega, ali kot je zapisala Luisa Antoni v kritiki v Delu, »hiperuranskega« sveta. Z Jeffreyjem Cohanom, ki je bil popolnoma odprt za prijateljevanje z menoj in mojo družino, sva se nekajkrat srečala osebno tako v Sloveniji kot v Ameriki. Oba sva bila pripravljena na pristno odkrivanje osebnih plasti, ki se zrcalijo v umetnosti.

Še bolj računalniško je zaenkrat izzvenelo srečanje z novozelandskim pesnikom Davidom Howardom, ki prijateljuje z mnogimi skladatelji sodobne glasbe in pri tem izkazuje pretanjen okus. Tu prihaja do pojava, ki ga imenujem preskok v mediju. Človek, ki na nekem področju doseže visoko stopnjo tako razumevanja kot delovanja in pri tem že presega samo stroko in vpliva celo na druge stroke, pogosto zmore novo v umetnosti razumeti celoviteje in bolj poglobljeno kot strokovnjak istega področja, ki ostaja vpet v plasti družbeno sprejetega, »popredalčkanega« okolja. Z Davidom Howardom imava stike le preko elektronskih pisem, vendar sem prepričana, da bi se »v živo« pozdravila kot stara znanca. Njegovih dopisov sem bila vedno vesela, saj so bili literarno na višini, pospremljeni z besedili, pesmimi itd. V zadnjem času je začel intenzivneje fotografirati, dobivam fotografije iz južne hemisfere. Pri »uglasbitvi« njegove pesmi sem šla nekoliko daleč, uporabila sem le konkretne in nekoliko računalniško obdelane zvoke drobljenja stekla. Sama nimam predsodkov do takih materialov, a sumim, da je imel David vendarle nekaj težav z njimi in je začel šele čez čas sprejemati to preobleko svoje pesmi. Na neki način sem se srečala tudi z Angležinjo Florence Almo Snoad. Njeno fotografijo sem videla v časopisu, pravzaprav dve fotografiji, slikani v razmaku približno dvajsetih let. Ilustrirali sta članek o angleškem fotografu Danielu Meadowsu, ki je fotografiral po angleških delavskih predmestjih in je za fotolaboratorij uporabljal predelani avtobus, čez dvajset let pa je zopet poiskal iste ljudi ter jih ponovno ovekovečil. Fotografije je postavil drugo ob drugo, sledeč časovnemu razmiku. Ta projekt je bil zelo uspešen in sledile so razstave, pred kratkim v londonski Tate Gallery. Povezala nas je Florence Alma Snoad: David Howard, Danielov prijatelj, mu je poslal sporočilo, da je Florence Alma Snoad glasbeno upodobljena v moji glasbi. Izmenjali smo si materiale in Daniel Meadows je posnel video z zgodbo o Florence, v kateri nastopi tudi »moja« glasba za godalni trio.

Zadnje tovrstno srečanje je zopet prišlo s strani elektronske pošte. Nemška založnica, vodja založbe Certosa, ki izdaja note sodobnih skladateljic, me je po skrivnostnih poteh našla in izbrala kar nekaj mojih del za tisk, čeprav se je izkazalo, da lahko izbere le tista, ki še niso izšla pri Društvu slovenskih skladateljev. Z enostavno metodo prenosa originalov, brez prepisovanja, z morda manjšimi oblikovnimi korekturami, je možno hitro priti do tiskanih izdaj, ki so nato na voljo širšemu trgu. Prvo pošiljko izdaj sem dobila pravkar; presenečena sem, kako oblikovno zaokrožene in privlačne so tako v barvi kot obliki.

Vmesne prostore napolnjuje svetla, gosta, prosojna snov, gostejša vibracija luninega soja, večni nektar čustveno duhovnega sveta, zveneča in še nenapisana glasba. 

Ob koncu naj dodam, da se seveda ves čas gibljemo v mrežah odnosov, prijateljstev, in vsi bolj ali manj, na vseh ravneh, vplivajo na naše razmišljanje, se sidrajo v spomin, ustvarjajo mozaike življenja, od koder umetniki zavestno ali nezavedno črpajo materijo za svoje delo, ki odraža svet za membrano resničnega in niha ob njem. Verjetno krožijo v naših orbitah odtisi – od tistih, s katerimi smo najbližje povezani, tistih, ki so na nas močno vplivali, pa znancev in tistih čudodelnikov, ki so nam prišli v pravem trenutku na pomoč ali so nas česa naučili, do bežnih znancev ali sopotnikov, o katerih smo radovedno razmišljali za trenutek in so nam na ta način tudi odstirali skrivnosti življenjskih poti. Vmesne prostore napolnjuje svetla, gosta, prosojna snov, gostejša vibracija luninega soja, večni nektar čustveno duhovnega sveta, zveneča in še nenapisana glasba. 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice