SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > obzorja > STIHI MOJIH DNI: Janez Menart in nekaj izbranih poglavij iz slovenske glasbe

STIHI MOJIH DNI: Janez Menart in nekaj izbranih poglavij iz slovenske glasbe

Matej Krajnc
01. april 2014

Janez Menart, ki je v mladih letih ljubiteljsko igral kitaro, je napisal tudi nekaj pesmi za zbore, vsa njegova tovrstna zapuščina, povezana z glasbo, pa kliče po obširnejši raziskavi. (Foto: iz knjige Statve življenja, Cankarjeva založba 1979)
Janez Menart, ki je v mladih letih ljubiteljsko igral kitaro, je napisal tudi nekaj pesmi za zbore, vsa njegova tovrstna zapuščina, povezana z glasbo, pa kliče po obširnejši raziskavi. (Foto: iz knjige Statve življenja, Cankarjeva založba 1979)

V zgodovini slovenske popularne glasbe so bili pesniki že na samem začetku njene poti v obliki festivala Slovenska popevka tista ustvarjalna moč, ki vsaj zvečine ni dovoljevala izletov v resnično banalne pop vode, kot jih poznamo dandanes, ampak je popevke večino časa držala na ravni šansona. Na prvem festivalu (1962) je z besedilom za popevko Zvezde padajo v noč sodeloval Ciril Zlobec, leta 1962 že »kanonizirana« pesniška moč, in sicer tako zaradi proslulih Pesmih štirih kot zaradi niza lastnih pesniških knjig in prevodov. Leta 1962 je dejansko sodil že med veterane, kajti na sceno je stopila druga mlada povojna pesniška generacija, ki je obveljala za nekakšno prvo avantgardistično/eksistencialistično pesniško silo in jo je zaznamovala pretežno samozaložniška trojka Strniša-Zajc-Taufer. Oblikovala se je tudi že naslednja skupina z Grafenauerjem, Krambergerjem in Cundričem, vendar pustimo te opredelitve literarni zgodovini. Medtem ko se je izmed »četverice« prav zaradi sodelovanja na festivalu s popevko na videz nekako najbolj pobratil Zlobec (čeravno na festivalu ni več sodeloval), je iz druge skupine močan pečat v zgodovini slovenske popularne glasbe pustil Gregor Strniša, ki je bil v šestdesetih vodilna avtorska sila, kar zadeva besedila za popevke, dokler ni s pojavom Belih vran konec šestdesetih to vlogo z manj pesniškim, bolj pop pristopom prevzel Dušan Velkavrh in med avtoricami besedil Elza Budau. Strniša je sicer v prvi polovici sedemdesetih še pisal, vendar je žezlo takrat dokončno prevzel Velkavrh. To je prineslo konec prevlade pesnikov nad besedili za kakršenkoli pop festival (in pretežno na splošno na popularnoglasbeni sceni), kar je potegnilo za seboj zložno upadanje kakovosti besedil, zlasti v osemdesetih letih in odtlej naprej. Takrat je sodelovanje na festivalu opustil tudi Ježek, ki je bil takisto vseprisotna sila od vsega začetka in je v sedemdesetih, ko je moč festivala popevk začela usihati, zložil še vsaj dve imenitni besedili, ki ju je v letih 1974 in 1976 pela Majda Sepe: Uspavanko za mrtve vagabunde in Pismo za Mary Brown.

Poleg Miroslava Košute in Branka Šömna, ki sta zlasti konec šestdesetih napisala kar nekaj besedil za popevke, in nekaterih drugih občasnih imen so pesniki v poznejših letih Popevke pisali besedila zlasti za šansone. Tovrstni festival se je konec sedemdesetih razvil vzporedno s Popevko, kar je bilo nekakšno priznanje, da festival popevke besedilno ni več presežen, da pa ga to tudi ne zanima, čeravno je medse sprejel nekatere kantavtorje (ki so bili naravnani na širši okus občinstva, denimo Domicelj in Šifrer – slednji je sprva še nastopal na festivalu šansonov ali »pesmi svobodnih oblik«, kot se je sprva imenoval in kjer je leta 1981 svojo uradno popularnoglasbeno pot začel Marijan Smode).

Vendar sta popevka in šanson ves čas obstajala tudi zunaj festivalov – na ploščah in v televizijskih oddajah. Sliši se čudno, a slovenska diskografska industrija vse do sedemdesetih let lastnim pevskim močem ni bila pripravljena ponuditi izdaj na LP-ju, mediju, ki je v svetu veljal za sodobno izrazno sredstvo tako popevkarjev kot rokerjev, jazzistov, šansonjerjev in drugih zlasti zato, ker se ga je dalo uporabiti bodisi kot koncept, umetniško delo ali kot zbirko med seboj nepovezanih pesmi, ki pa so prikazovale izseke iz diskografske poti posameznega pevca ali pevke. Slovenski popevkarji in popevkarice so po prve velike plošče morali v Beograd (Majda Sepe, Marjana Deržaj). Pri nas se je začelo delati v tej smeri šele z ustanovitvijo založbe Helidon konec šestdesetih, kjer so zatočišče sprva našli narodnozabavni ansambli, pevski zbori in kakšna licenčna izdaja, popevkarji pa zgolj na malih ploščah/EP-jih, resneje pa z odločitvijo nacionalne RTV hiše, da ustanovi diskografski oddelek, in to tudi za velike plošče, kjer sta se najprej znašla Oto Pestner in New Swing Quartet vsak s svojo dolgometražno izdajo (1973).

Pri Helidonu je leta 1978 ugledala luč sveta velika plošča Vse moje besede Majde Sepe. Na njej sta poleg obeh omenjenih Ježkovih pesmi in nekaterih drugih (denimo Med iskrenimi ljudmi Sepeta in Velkaverha) ugledali luč sveta tudi dve pesmi z besediloma Janeza Menarta – Romanca in Ljubezen. Majda Sepe je sicer pela tudi njegove Stihe mojega spomina (Moj prvi fant je bil poet …).

Janeza Menarta širše občinstvo pozna kot pesnika in prevajalca, za začetek iz že omenjene skupine »štirih« pesnikov, nekatere njegove povezave z zgodovino domače popularne glasbe pa so letos, ko mineva deset let od njegove smrti, nedvomno omembe vredne, zlasti ker se je v zadnjem desetletju uveljavila zasedba Same babe, ki je svojo glasbeno pot začela s predelavami njegovih pesmi.

Menart je pesnik, ki je ves čas svojega pesniškega ustvarjanja dosledno negoval stroge pesniške oblike, kot prevajalec pa se je posvečal zlasti zahtevnim starejšim pesnikom, pretežno tistim iz obdobja romantike (Byron, Coleridge, Hugo). V naš jezik je prvi antologijsko mojstrsko prestavil Préverta, šansone Edith Piaf pa Villonove balade; in prav tu so zanimive nekatere posredne povezave z zgodovino slovenske glasbe. Villona je v njegovih prevodih namreč uglasbil Jani Kovačič in ga že pred več kot dvajsetimi leti odmevno izvajal, prepesnitve Edith Piaf je pela Melita Osojnik, Byrona pa med drugim zgorajpodpisani. Menart sam se sicer v šestdesetih ni povzpel na vlak pesniških piscev za popevke, a uglasbene izvedbe njegovih pesmi kažejo na to, da je skrbno izbiral tistega, ki mu je zaupal petje svojih besedil. Poleg izvedb Majde Sepe je, denimo, znan šanson Za ljubi kruhek v izvedbi Lada Leskovarja in naslovna pesem TV-nanizanke Mali oglasi. Na Hrvaškem sta, mimogrede, nekatere njegove pesmi izvajala Arsen Dedić (Stara pjesma) in Ibrica Jusić (Celuloidni pajac), toda pred izdajo prvenca Samih bab se pravzaprav nihče ni sistematično lotil uglasbitve njegovega opusa kot tematskega projekta.

Satira je zvrst, ki jo je Janez Menart izmojstril že kmalu na začetku svoje pesniške poti, v zgodnjih petdesetih, ko je v reviji Beseda objavljal epigrame in pozneje tudi nekatere druge tovrstne pesmi. Leta 1961 je večino tega gradiva zbral v zbirki Časopisni stihi, ki ostaja do danes vrhunski primer pesniške satire v času po drugi vojni, priljubila pa ga je tudi pri občinstvu. Kljub današnjim časom, ki kar kličejo po njej, je to izumirajoča zvrst (gostilniške je precej, pesniške pa zelo malo), je pa bila nekakšna rdeča nit pri izbiri gradiva za prvenec Samih bab z naslovom Za ljubi kruhek in njene črne črne lase. Plošča je 2007 izšla pri založbi Sanje in je tako z izbiro kot z izvedbo ustvarila nekakšno šansonsko-kabaretno vzdušje. Zasedba je resda med satire (na plošči najdemo novo uglasbitev Ljubega kruhka pa Majsko in epigrame ter eno novejših Menartovih pesmi, In vino veritas) uvrstila tudi nekaj drugozvrstnih pesmi (Stara pesem, Polnoletnost, Croquis) in več izvedb Menartovih srednjeveških balad, ki so v izvirni obliki izšle leta 1973, ko se je praznovalo obletnico slovenskih kmečkih uporov (Spomin, Pust, Ljubezen). Balado Ljubezen je pela že Majda Sepe, v svoji tretji uglasbitvi pa je prisotna tudi na tematski plošči uglasbitev Menartovih srednjeveških balad, ki je ob letošnji obletnici z naslovom Srednjeveške balade v uglasbitvah in izvedbi zgorajpodpisanega izšla pri hrvaški založbi Slušaj najglasnije!

Menart, ki je v mladih letih ljubiteljsko igral kitaro, je napisal tudi nekaj pesmi za zbore, vsa njegova tovrstna zapuščina, povezana z glasbo, pa kliče po obširnejši raziskavi, ki jo ta hip zgolj nakazujejo pričujoča »izbrana poglavja«. Zanje je bilo treba izreči nekakšen hiter uvodnik, vendar pogrešamo neke vrste monografijo, ki bi temeljiteje predstavila pesnike v slovenski glasbi. Navsezadnje tudi Strnišev prispevek uradno še vedno zvečine velja zgolj za njegovo sopotno preživetveno dejavnost, knjiga njegovih zbranih pesmi, ki je pri založbi Beletrina izšla leta 2007, pa besedil za popevke ne vsebuje. 

NE SPREGLEJTE:


Moderato cantabile in krokiji Arsena Dedića
sreda, 19. avgust 2015
Nisem stroj
sreda, 24. september 2014
Zlata zbirka
sreda, 30. julij 2014
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015
Sto in ena popevka
ponedeljek, 21. oktober 2013
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Treba je težiti k višjemu zavedanju
torek, 17. marec 2015
Songov polna ciza
sreda, 08. januar 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice