SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Sto in ena popevka

Sto in ena popevka

Matej Krajnc
21. oktober 2013

Popevke nam preko petih nosilcev zvoka ponujajo prisluh v ustvarjalnost legende slovenske popevke.
Popevke nam preko petih nosilcev zvoka ponujajo prisluh v ustvarjalnost legende slovenske popevke.
Dušan Velkaverh:
Popevke
(ZKP RTVSLO, 2012)

Z letnico 2012 je pred kratkim izšla peterna zbirka Popevke Dušana Velkaverha. Gre za še en arhivski prispevek v zgodovino slovenske (popularne) glasbe, čeravno še vedno pogrešamo več tovrstnih izdaj, ki so nedvomno v nacionalnem interesu; toda nacionalni interes zna biti pri nas zelo čuden in počasen. Ne glede na to je že pogled na pričujočo zbirko razveseljiv – narejena je minimalistično, razen imena protagonista in naslova na naslovnici ne najdemo ničesar odvečnega, na zadnji strani ščitnega ovitka pa so navedeni naslovi po posameznih zgoščenkah.

Petim zgoščenkam je priložena knjižica z besedili; v njej je uvodna beseda samega protagonista, njegova biografija in na koncu spremna beseda Tomaža Domiclja, ki je leta 1974 diplomiral iz besedil slovenskih popevk in je za zbirko revidiral svoje videnje opusa Dušana Velkaverha. Nekoliko nas začudi izbira fotografskega gradiva, ki je, milo rečeno, zgrešena. Že prav, lepe fotografije mesta Ljubljana so prijetne za oko, morda jih lahko tudi postavimo v kontekst nekaterih Velkaverhovih pesmi o Ljubljani, vse ostalo pa v knjižici nima kaj iskati. Namesto fotografij mladenk bi med besedila sodile arhivske fotografije izvajalcev, kar bi zbirki dalo dodatno zgodovinsko vrednost; gradiva je gotovo dovolj že v arhivih diskografske hiše. Ob naslovih posameznih skladb v knjižici so navedene prve izvedbe, na koncu pa popolni podatki o avtorjih glasbe in aranžmajev. Manjkajo popolnejši podatki o izvajalcih in snemanjih, recimo, kdo je kaj igral in kje (ter natančno kdaj) je bilo posneto, kar je posebej zanimivo za glasbene novinarje; v taki antologiji bi bil to skoraj nujen dodatek.

Opus Dušana Velkaverha je impresiven – sto in ena popevka ne pokrije vsega, pokrije pa veliko vsaj tistega komercialno vidnega, kar bi zdaj že lahko imenovali »večno zeleno«: v izboru so tudi nekatere novejše skladbe, vendar je jedro tisto, kar je ustvaril konec šestdesetih, v sedemdesetih in na začetku osemdesetih. Pravzaprav ne manjka nobena bistvena skladba, v zbirki je vse od Dneva ljubezni preko Mati, bodiva prijatelja, Marie, ne piši pesmi več in Silvestrskega poljuba do Svobodnega sonca in Moje dežele. Poleg avtorskih Velkaverhovih besedil je dodanih še nekaj prepesnitev, denimo Brelova Ne me quitte pas (Ne zapusti me v izvedbi Majde Sepe) in Seven Drunken Nights (Sedem pijanih noči v izvedbi Andreja Šifrerja); tudi te so namreč del njegovega opusa. Pristavili so tudi pesem Samo tvoje ime znam v t. i. srbohrvaškem jeziku, ki jo je izvajala skupina Pepel in kri.

Lahko bi bila (morala bi biti) tudi učna ura za vse »wannabe« avtorje, ki dandanes pisarijo za festivale in se z instant trendovskimi hitiči, kjer je besedilo bolj ali manj nujno zlo, rinejo na radijske postaje. Svojčas se je vse to vendarle počelo nekoliko bolj profesionalno, premišljeno in … zlasti kakovostno. 

Dušan Velkaverh za razliko od nekaterih drugih avtorjev/avtoric besedil (večinoma manj kakovostnih od njega) ni nikoli (ali vsaj ne na glas) govoril o sebi kot o pesniku. Ti so konec šestdesetih, ko se je končalo prvo obdobje festivala Slovenska popevka, bili med pisci že v manjšini, čeravno je denimo Gregor Strniša še vztrajal v sedemdeseta pa tudi Svetlana Makarovič je v sedemdesetih pisala besedila za popevke. V pričujoči Velkaverhovi zbirki velja med besedili izpostaviti znameniti Dan ljubezni, Gvendolino zasedbe Srce, Hazardovo Ljudje, ki sedijo v parkih, Odo Ireni Mladih levov, Med iskrenimi ljudmi v izvedbi Majde Sepe, Ropretovo Človek sem, ki nase nekaj da in Dan neskončnih sanj Vlada Kreslina. Zanimiva so tudi nekatera od tistih, ki posegajo v zgodovino ali književnost, bodisi kontemplativno, naratorsko ali šegavo (Makalonca, Vila z Rimskega zidu, Rože za Elzo, Ljubljančanke); zlasti ta slednja lastnost je med pisci besedil redka, saj pri Velkaverhu ne gre za gostilniški humor na prvo žogo, kar pogosto srečujemo v popu in narodnozabavni glasbi, ko je dovolj že, da v besedilu nastopajo ljudje z domačimi imeni ali da žena prevara moža (ali obratno), temveč za bolj sofisticirano različico, nekoliko bolj naratorsko, denimo v Rožah za Elzo, ki ima sicer predvidljivo končno poanto, a bi s fabulo lahko označili pravzaprav dobršen del naše komercialne knjižne ponudbe, tako pred tridesetimi leti kot danes, le da smo se včasih temu še lahko na glas smejali, saj je bila kupna moč večja in ljudje bralno le nekoliko širši, medtem ko se danes smejimo nekoliko grenkeje.

Škoda je, da sestavljavci kompilacije skladb niso razvrstili kronološko. Naslovi posameznih zgoščenk naj bi nakazovali nekakšno tematizacijo Velkavrhovih besedil, toda pri temeljitejšem pregledu se zdi, da prave tematske usmeritve vendarle ni. S kronološko razvrstitvijo bi zbirka dobila nekoliko drugačno podobo, za glasbeno zgodovino koristnejšo, kar zadeva običajnega poslušalca, pa je tako bolj ali manj vseeno, po kakšnem vrstnem redu si sledijo skladbe. Ker domnevamo, da je zbirka namenjena zlasti arhiviranju pomembnega dela naše glasbene zgodovine, bi bila kronološka razvrstitev vsekakor boljša. Obsežna peterna zbirka, ki velja slabih trideset evrov, bržčas ni namenjena običajnemu kupcu tovrstnih kompilacij, čigar kupna moč seže do desetih evrov in morda še nekaj drobiža. Je pa zbirka odlična za darilo, posebej v prihajajočem (pred)novoletnem času. Lahko bi bila (morala bi biti) tudi učna ura za vse »wannabe« avtorje, ki dandanes pisarijo za festivale in se z instant trendovskimi hitiči, kjer je besedilo bolj ali manj nujno zlo, rinejo na radijske postaje. Svojčas se je vse to vendarle počelo nekoliko bolj profesionalno, premišljeno in … zlasti kakovostno.  


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice