SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > obzorja > Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015

Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015

Matej Krajnc
13. julij 2015

Tomaž Domicelj je kot kantavtor, glasbenik, pevec, novinar, založnik, avtor in še kaj močno zanzamoval domačo popularno glasbo. (Foto: Matej Krajnc)
Tomaž Domicelj je kot kantavtor, glasbenik, pevec, novinar, založnik, avtor in še kaj močno zanzamoval domačo popularno glasbo. (Foto: Matej Krajnc)

Na Peklenskem dvorišču Križank se je junij bliskovito bližal koncu. Najprej smo čakali pred vrtnimi vrati – nekaj zgodnejših ptic, reportažni in snemalni kombi Radia Slovenija in varnostnik, ki se je temeljito držal navodil. Sedma sila gor ali dol, nihče ni smel noter. Ko so nas končno pripustili na dvorišče, je bil najprej na vrsti »nakupovalni center«, kot je mizico s ploščami in LP-jem iz leta 1980 (redka različica na modrem vinilu) pozneje označil protagonist večera Tomaž Domicelj, nato pa komorno vzdušje v zanimiv lok razpostavljenih stolov in majhnega odra, polnega kitar in drugih pripomočkov; z enimi se je ukvarjal sam Domicelj, z drugimi njegov glasbeni gost Lado Jakša. Spoštljiva ureditev za praznovanje petdesetletnice kariere enega redkih naših avtorjev in izvajalcev s poznavanjem, upoštevanjem in tudi komercialno uspešnim parafraziranjem stoletnega bogatega izročila zgodovine popularne glasbe.

In če boste rekli, da je Tomaž Domicelj precej nastopal na popevkarskih festivalih in izdatno prepesnjeval pesmi tujih rockerskih veličin, temu seveda pritrdimo z dodatkom: ves čas je dobro vedel, čemu in kako to počne. Ob boku tej trditvi je treba dodati, da so nekatere med ljudmi najbolj znane njegove pesmi vendarle avtorske, denimo proslula Slovenskega naroda sin in Kamionar. To zadnjo je tam nekje okrog leta 1980 zapel na festivalu narečnih popevk, a ni dobil nobene nagrade, nakar je pesem, paradoksno, pristala na Stopovi lestvici in učinkovito zaključila njegov album Kratke domače (ZKP RTVL, 1982).

Pa poglejmo: igranje v zasedbi Helioni pomeni uraden začetek kariere protagonista. Po enem letu kilometrine z zasedbo se je odpravil v Anglijo, prepesnil nekaj Dylana in Donovana in konec šestdesetih ujel prvi uradni kantavtorski vlak. Vidimo ga že v videoposnetku zmagovalne pesmi Slovenske popevke leta 1965 Šel si mimo v izvedbi Irene Kohont (posnetek je malce poznejši, na njem so tudi Bele vrane in še nekateri mlajši predstavniki hitro spreminjajoče se zabavnoglasbene scene pod vplivom beatovskih zasedb in ansamblov z zahodne obale ZDA), njegovi prepesnitvi Pogumen si (Positively 4th Street) in Odgovor v vetru (Blowing in the Wind) Boba Dylana pa s posnetkom Gorečih koles Belih vran (This Wheel’s On Fire) konec šestdesetih odstirata okno v svet rockovske poezije, ki je z Zahoda vedno uspešneje prodirala na našo nekoliko v času zamrznjeno popevkarsko sceno.

Glasbeni urednik Radia Slovenija Jane Weber je v nagovoru pred jubilejnim koncertom omenil, da je bil Domicelj prvi, ki je pri nas igral dvanajststrunsko kitaro. Z njo je kot »človek v senci« spremljal Majdo Sepe na znanem TV-posnetku pesmi Človek, ki ga ni (1969), hkrati je s prvimi avtorskimi pesmimi jel vpeljevati satirično (zlasti družbenokritično) umerjena sporočila v navidezni popevkarski kalup, začenši s črnim humorjem na videz ljudske poskočnice Stara mama. Pesem, ki sodi v leto 1971, je eden najzgodnejših primerov »domiceljske« popevke z nalezljivo melodijo, ki ima komercialni naboj, vendar je besedilo daleč od t. i. »radijskega mainstreama«. Ne gre namreč za banalno hvalnico babicam, kot je to zgolj peščico let prej v pesmi Oma so lieb počel čudežni otrok Heintje (pri nas je prepesnitev leta 1973 zapel Franjo Bobinac), a se zdi, kot da za izhodišče vzame ravno to pesem ter jo razgradi in obrne v ne preveč himnično realnost usode takšne babice: radi jo imamo zato, ker pazi vnuke, pere in nasploh opravlja vsa gospodinjska dela, na koncu pa za zahvalo dobi lep nagrobnik. Stara mama je na začetku zgodbe zlasti ženska, ki ima takega izkoriščanja dovolj. Odide, ker noče biti sužnja leni malomeščanski žlahti, toda ta jo prikliče nazaj z obljubo lepega obeležja v njen spomin. Za babico jih ne briga kaj dosti, pač pa želijo, da bi bilo vse, kot je bilo prej, da namreč njim ne bi bilo treba delati. Takšen prikaz družinskih razmerij znotraj popevke, ki si jo lahko žvižgamo na poti v službo, je brez pravega precendensa v zgodovini slovenske zabavne glasbe; podobne pristope k vsakdanjim temam zasledimo zgolj pri Ježku, toda na drugačen, morda bolj šansonjerski in manj rockerski ali, v tem primeru, celo kruto neposreden način.

To je bilo treba zapisati, da bi bolje razumeli nadaljevanje Domiceljevega glasbenega ustvarjanja. Kot kitarist in inštrumentalist je leta 1974 z avtorsko skladbo Blues na deževen dan nastopil na vsejugoslovanskem festivalu progresivne glasbe Boom ob boku zasedbam, kot je bila denimo Sedem svetlobnih let. Festival je sicer nosil oznako »pop festival«, vendar že bežen pogled na izvajalce potrdi, da se je pop glasba takrat dogajala na že nekoliko utrujeni Slovenski popevki in na Festivalu narečne popevke, ki je po kakovosti že takrat postal nekakšen bolj »orkestrski« ekvivalent popularne narodnozabavne glasbe. Domicelj je uspešno vozil na obeh pasovih: nastopal je na kantavtorskih festivalih in festivalih progresivnega rocka ter hkrati za širšo prepoznavnost pisal za druge, denimo Alfija Nipiča, Ireno Kohont in druge, nastale so popevke kot Zbogom, sin in Bil je tako prikupno zmeden. Leta 1975 si je na Slovenski popevki prislužil drugo mesto s pesmijo Danes bo srečen dan, leta 1978 pa je na taistem festivalu prejel nagrado strokovne žirije za pesem Jamajka. Vmes, leta 1977, je po peščici malih plošč in sodelovanj na kompilacijah pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana izdal album Tomaž v živo, ki je stal na čelu prvega kantavtorskega vala v sedemdesetih. Istega leta sta veliki plošči izdala Andrej Šifrer in Aleksander Mežek, toda medtem ko sta slednja uvajala country-rockovski zvok avtorjev zgodnjih sedemdesetih, torej v slogu karier Jamesa Taylorja, Jacksona Browna in The Eagles, se je Domicelj na svoji plošči v celoti posvetil raziskovanju folka in bluesa ter pripadajočih družbenokritičnih tem. Že konec šestdesetih sta z Bogdano Herman izvajala njegovo prepesnitev pesmi Where Have All The Flowers Gone (Kam so šle vse rožice) Peta Seegerja, na albumu pa je med drugim igral v drsnem kitarskem slogu (bottleneck) in izvedel pesem Irena, lahko noč, prepesnitev pesmi Goodnight Irene, ki jo je spisal Huddie Ledbetter Leadbelly, se pravi eden najpomembnejših pevcev folkovskega bluesa in eden izmed pionirjev igranja na dvanajststrunsko kitaro, svetovno znana pa je postala leta 1950 v izvedbi zasedbe Peta Seegerja The Weavers; ta je nadaljevala delo podobnih predhodnih zasedb, denimo The Almanac Singers, v kateri je sodeloval tudi starosta sodobne folk glasbe Woody Guthrie.

Leta 1979 je Domicelj na Dnevih slovenske zabavne glasbe, kot se je takrat imenovala že skoraj popolnoma usahla Slovenska popevka, izvedel pesem Avtomat, s katero je na festival pripeljal nekatere progresivne glasbene prijeme in ostro družbeno kritiko, zajeto v preprostem ponavljajočem se, jezno in udarno interpretiranem besedilu, ki je ustvarjalo učinek razčlovečenja in pranja možganov, kar je Domicelj hotel ponazoriti s stroji in rockersko glasbeno osnovo. V tistem obdobju je nekaj udarnejših rockovskih pesmi spisal za Neco Falk, mariborsko pevko, ki je v začetku sedemdesetih postala znana kot popevkarica zlasti na Festivalu narečnih popevk, leta 1977 je izdala šansonsko veliko ploščo Danes, njene mariborske rockerske korenine (začela je kot pevka v zasedbi Rdeči dečki) pa so se izraziteje pokazale v obdobju 1979–81, ko je s Pompetovo pesmijo Storila bom to dobila nagrado na Dnevih slovenske zabavne glasbe (1980), z albumoma Najjači ostaju (naslovna pesem je Domiceljeva angažirana rockerska pesem o zgodovini rokenrola) in Nervozna (uspešnica Banane, takisto izpod Domiceljevega peresa) v letih 1980 in 81 pa uspela tudi na jugoslovanskem trgu, kjer Falkovo še danes poznajo zlasti kot izvajalko rock glasbe. Domicelj je obe pesmi v svojih izvedbah objavil na že omenjenem albumu Kratke domače.

Leta 1979 je, star trideset let, objavil svoj drugi, bržčas najpomembnejši in tudi komercialno najuspešnejši album 48 s svojo največjo uspešnico Slovenskega naroda sin; ne v klasičnem smislu, pač pa v smislu ponarodelosti in trajnosti, saj je pesem še zdaj najbolj prepoznavna. Gre za preprosto angažirano folkovsko pesem mladeniča, ki s blagoslovom staršev odhaja v svet. Pesem je na videz nekaj, kar bi mirno lahko vzeli iz slovenskih kmečkih pripovedi, naslov da slutiti patriotsko noto, kakršne si radi prisvajajo samooklicani narodnobuditeljski vodje, vendar pesem na koncu skriva kritično ost, ki nakazuje, da ljubezen do domovine in naroda ni nikakršna himnično vznesena ljubezen, enakovredna silni vzhičenosti Julie Andrews na začetku filma Moje pesmi, moje sanje, temveč nosi v sebi zlasti ponižanje, trpkost in otožnost pripadnika naroda, ki je vedno živel pod tujo oblastjo, in kot taka zahteva stoično držo in predvsem kritično distanco. Kljub priljubljenosti in dvoreznosti bi med pomembnejše Domiceljeve angažirane pesmi prej uvrstili pesem Gospod direktor (okrog l. 1970), v kateri obračunava s privilegiji višjih kast in posledicami visokih funkcij, in še zgodnejšo Zgodbo o kravi, plešastem človeku in policajih, prvo pesem, ki jo je posnel, nosi pa univerzalno sporočilo stereotipnega dojemanja ali raje nedojemanja drugačnih, kar je še zdaj aktualna tema, hkrati pa opredeli tudi vlogo glasbenika v družbi in (uspešno) upiranje družbenim normam. Protagonist pride v vas in potrka pri prvi hiši, da bi dobil kaj za pod zob, vendar ga domačini ocenijo kot neprilagojenca; ko jim pove, da zna igrati in peti, ga vprašajo, kje ima meh, motijo jih njegovi dolgi lasje in tako naprej. Na albumu 48 se med avtorskimi angažiranimi temami znajdeta tudi, denimo, pesmi Ko pravica spi in Po novem letu boljše bo, Domicelj pa ne pozabi niti na starosto slovenskega protesta, Ježka, s pesmijo Laž, takisto ne na izročilo čikaške folkovske scene s predelavo pesmi Vlak na jug, ki je v izvirniku City of New Orleans Steva Goodmana. Domicelj obdrži podobje potovanja z vlakom, vendar prvoosebno zgodbo vlaka iz izvirnika obrne v osebno zgodbo potnika, ki z vlakom potuje po Jugoslaviji. Na albumu ne pozabi na tedaj tudi pri nas že strmo se vzpenjajoči pank, ki ga večinoma parodira (Punk festival in pozneje, na Kratkih domačih iz leta 1982, Joj, mami, pankerji grejo, kjer opozarja na kvazipankovske drže nekaterih oportunistov, ki iz svojih malomeščanskih sedežev furajo pankovsko sceno). Med tršimi rockerskimi pesmimi sta Hondoidi in Letnik 48, zlasti prva je ena njegovih prepoznavnejših.

Med albumom 48, uspehi na festivalih in ploščo Kratke domače tiči album Ženska ženske ženski in druge drugačne pesmi, ki pomeni pionirsko konceptualno avtorsko delo pri nas. Pengovova Odpotovanja in Brecljev Cocktail, dve najvidnejši kantavtorski veliki plošči pri nas, sicer predhodnici Domiceljevih albumov, sta bili kljub koherenci in kakovosti nekakšni pesniški zbirki, zbirki uglasbene poezije, medtem ko Domicelj na že v uvodu omenjeni plošči po nekakšnem zgledu albuma Abbey Road zasedbe The Beatles ali Jazz Party Duka Ellingtona ustvari povezano kantavtorsko »suito«, ki ji posveti celotno stran B, medtem ko na stran A uvrsti različne pesmi, med drugim balado Ko se zjutraj zbudiš, ki sodi v njegov železni repertoar, ter Hej, Meri, s katero je leta 1980 nastopil na Slovenski popevki. »Modra« vinilna različica albuma je dandanes redka in cenjena.

Po Kratkih in domačih, kjer se je znašla tudi precej predvajana in priljubljena reggae različica Levstikove Siničje tožbe (Učilna zidana), se je Domicelj z albumom oglasil šele leta 1985. Plošča Brez zavor je bila njegov zadnji avtorski album z novo glasbo do leta 1992; vmes je sedem let delal v tujini na BBC-ju. Pridobil je licenco za distribucijo izdaj diskografskega velikana Sony Music in po vrnitvi v Slovenijo ustanovil podjetje Dots Records, ki je vključevalo glasbeno založbo, pri kateri je odslej izdajal svoje plošče, ter trgovino, ki je v devetdesetih postavila nove standarde pri zalaganju z nosilci zvoka; nove glasbene izdaje, za katere je skrbelo njegovo podjetje, je v devetdesetih reklamiral tudi na komercialni televiziji TV3 in prvi pri nas vrtel nekatere glasbene spote za nove izdaje plošč Boba Dylana, Billyja Joela, Mariah Carey in drugih.

Vse karakteristike Domiceljevega avtorskega in glasbenega značaja tvorijo zanimivo in kompleksno glasbeno osebnost, ki je v izdatni meri soustvarjala zgodovino slovenske popularne glasbe, in to v več inkarnacijah: najprej avtorja, prepesnjevalca in kitarista, potem še aktivnega odrskega izvajalca, poslovneža in založnika, ki je s svojo založbo nekako zašpilil zgodbo velikega glasbenega založništva pri nas. Petdeset let glasbene poti ni malo, kar je s količino odigrane glasbe pokazal tudi koncert 30. 6. v Križankah, glede na izvajalčevo energijo pa ne gre dvomiti, da bo izpisano še kakšno poglavje, tako diskografsko kot izvajalsko.

Po vrnitvi v domovino se je oglasil na nekaterih festivalih, tudi na Pop delavnici, leta 1990 je izdal kompilacijo svojih najbolj znanih pesmi ter leta 1993 nov avtorski album Človek v ogledalu, na katerem je nadaljeval, kjer je na plošči Brez zavor nehal. Ta precej udarna plošča, na kateri je priredil pesem Forever Young (Za vedno mlad) Boba Dylana, nanjo pa uvrstil tudi protivojno protestno pesem Kolk je mrtvih (nastala je l. 1982 ob poročanju o razprtijah na Bližnjem vzhodu), je že izdatno raziskovala električni blues in južnjaški rock, vendar je album Človek v ogledalu to raziskovanje še potenciral. Domicelj ni pozabil na angažirane teme (Na gobec, Potisnjen v kot, Sveti Peter, nova različica starejše Sit sem že bluesa), prav tako ne na svoje folk in country korenine. Med prepesnitvami najdemo countryjevsko popevko, ki sta jo izvajala tako Waylon Jennings kot Merle Haggard, najuspešneje pa Dean MartinLittle Ol’ Winedrinker Me oziroma s slovenskim naslovom Stari pijanček. Barve akustičnega bluesa zastopa avtorska zabavljica Mucek moj, kjer Domicelj igra kot one-man band, drugi dve zanimivi prepesnitvi sta Moj dom je Lublana (Sweet Home Alabama zasedbe Lynyrd Skynyrd) in Loški grad (irska Carrickfergus). Kljub nekaterim countryjevsko-folkovskim notam je album, kot rečeno, zvočno oster in robat. Domicelj nanj med drugim uvrsti pesem Anamarija, s katero je nastopil na festivalu Melodije morja in sonca (»Imela šestnajst je let, jaz pa sedemnajst«).

Domicelj je po ponovnem diskografskem zagonu kariere v Sloveniji precej izdajal tudi podaljšane male plošče (EP) v CD-obliki, kar se v devetdesetih in pozneje zdi anahronistična poteza, saj je EP kot format komercialno praktično mrtev, a to Domicelja ne zmoti, da ne bi leta 1993 najprej izdal EP-ja Preprost človek z novo različico naslovne pesmi, ki jo je izvajal že na prvem albumu, pa nato festivalsko Afrika, mama Afrika in zlasti pesem Jože in Janez, angažirano balado, ki s tematiko partizanstva in domobranstva ter tovrstnih nesmiselnih političnih podžiganj ljudstva pravzaprav povzema slovensko mentaliteto vse do dandanašnjih dni. Na EP-ju je tudi nova različica pesmi Slovenskega naroda sin.

Prvi EP Srečanji s štirimi avtorskimi pesmimi (za eno pesem je besedilo prispevala Alenka Crkvenik) je Domicelj sicer izdal že leta 1969 za beograjsko založbo PGP RTB, najzanimivejša njegova EP-jevska izdaja pa je, se zdi, mini album Ljudski rock 3x5, ki je izšel leta 2002 in na katerem je Domicelj v obliki kratkega mini-albuma povzel svojo kariero pisanja za druge in posnel svoje različice nekaterih teh pesmi, denimo Bil je tako prikupno zmeden (Irena Kohont), Življenje je lepo in zlasti balado Prišla je kot pomlad, ki jo je leta 1984 izvajala zasedba 12. nadstropje s pevcem, zdaj pokojnim Dominikom Trobentarjem, poprej članom zasedb Prah in Hazard.

V devetdesetih je Domicelj sodeloval z zasedbo Avtomobili, igral pa zlasti z lastno zasedbo Projekt Triglav, v kateri sta poleg njega sodelovala še basist Jani Lah in bobnar Andrej Hribar. Album Bivše in bodoče, ki so ga izdali leta 1995, je bil prvi Domiceljev avtorski album »za odrasle« po Človeku v ogledalu, je pa vmes izdal album otroških pesmi z Borutom Činčem. Album je vzbudil precej zanimanja zlasti zaradi angažirane pesmi Marjetica in Tonček, v kateri se je Domicelj odzval na takratni reperski bum v obliki albuma Leva scena Alija Ena, na katerem reper na svoj način omenja Domicelja in, kar je pomembnejše, njegove družinske prijatelje Plestenjakove. Spor sta pozneje zgladila, album pa je pomemben zlasti zaradi pisane palete predelav, ki segajo vse od pesmi Leonarda Cohena (Dance Me To The End Of Love, ki postane v prepesnitvi Vzemi me na kraj sveta), Brucea Springsteena (Tougher Than The Rest, v prepesnitvi je to Tebi bom pa zvest), Johnnyja Otisa (Willie And The Hand Jive, ki je v prepesnitvi Lili, rum in čaj) in zasedbe Creedence Clearwater Revival (Have You Ever Seen The Rain oziroma v prepesnitvi Puščava dežja). Med avtorskimi pesmimi velja omeniti Želim si starih pravljic, ki je postala precej priljubljena po izvedbah na TV in koncertih.

Za zdaj zadnji avtorski album Tomaža Domicelja z novimi pesmimi ostaja Zb(i)rka z Vrha iz leta 2006, na katerem je zbral zlasti festivalske pesmi zadnjega desetletja, med drugim pesmi s Festivala narečnih popevk Bog me še ne mara in Če bi lohka, ki ju redno izvaja na nastopih. Nanj je uvrstil tudi nove različice nekaterih starejših pesmi, denimo Živela je deklica in Franci, kako ležiš z besedilom Boba Bračka (obe sta že na prvem albumu v koncertni različici), med uspešnicami za druge, ki jih je prepesnil, pa najdemo Dravski most in Mlinar na Muri; gre za pesmi Banks of the Ohio in Boat on the River, ki sta ju uspešno izvajala Neca Falk in zasedba Chateau, v izvirniku pa gre za ameriško ljudsko balado (Banks) in pesem rockovske zasedbe Styx (Boat). Ohio je izvajala cela vrsta folkovskih in drugih pevcev in pevk, med drugim staroste country glasbe The Carter Family, pri nas pa je najbolj znana v komercialno uspešni izvedbi Olivie Newton-John iz leta 1971, po kateri je umerjena izvedba Falkove in Domiceljeva prepesnitev.

Zanimiva Domiceljeva avtorska plat je tudi raziskovanje samozavedanja lastnega kantavtorskega početja. To počne že od začetka s pesmimi, kot so Fant s kitaro, Moja kitara in Stol, kitara in mikrofon. Tovrstno pisanje ni tuje zlasti izvajalcem folkovske glasbe, Domicelj pa početje dodatno osmisli z angažirano ostjo, zlasti v slednji pesmi.

Vse karakteristike Domiceljevega avtorskega in glasbenega značaja tvorijo zanimivo in kompleksno glasbeno osebnost, ki je v izdatni meri soustvarjala zgodovino slovenske popularne glasbe, in to v več inkarnacijah: najprej avtorja, prepesnjevalca in kitarista, potem še aktivnega odrskega izvajalca, poslovneža in založnika, ki je s svojo založbo nekako zašpilil zgodbo velikega glasbenega založništva pri nas. Petdeset let glasbene poti ni malo, kar je s količino odigrane glasbe pokazal tudi koncert 30. 6. v Križankah, glede na izvajalčevo energijo pa ne gre dvomiti, da bo izpisano še kakšno poglavje, tako diskografsko kot izvajalsko.  

NE SPREGLEJTE:


Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Reka pa teče naprej …
sreda, 02. julij 2014
»Muziko sem vedno smatral kot nekakšno molitev.«
sreda, 25. marec 2015
Sto in ena popevka
ponedeljek, 21. oktober 2013
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
Nisem stroj
sreda, 24. september 2014
Glasba z območja nekdanje Jugoslavije še vedno odmeva
sobota, 31. januar 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice