SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > film > Stroj plakatne čustvenosti

Stroj plakatne čustvenosti

Žiga Valetič
10. april 2013

V dokumentarcu Priznam Jan Plestenjak predstavi osebno zgodbo in jo preplete s snemanjem zadnjega albuma Večja od neba.
V dokumentarcu Priznam Jan Plestenjak predstavi osebno zgodbo in jo preplete s snemanjem zadnjega albuma Večja od neba.
PRIZNAM, dokumentarni film
Produkcija: SingingEYE, 2013
Režija: Bojan Dovrtel

Film Priznam, ki prikazuje proces nastanka aktualne plošče Jana Plestenjaka z naslovom Večja od neba, je učna ura zavojevanja pop prostora v žepni državici, kakršna je Slovenija. Izziv ni preprost. Biti moraš rahlo neobriti tip raskavega glasu (Grašo, Cetinski, Proeski) in za specifične slovenske potrebe ne v resni zvezi, zato da lahko oboževalke z mesenim teboj ohranjajo arhetipsko ikono brezmadežnega moškega. V glasbenem smislu moraš biti akademsko podkovan, vendar istočasno ne smeš odstopati od odločitve, da boš produciral samo najbolj preverjene glasbene vzorce ter se v velikem loku ognil kakršnemu koli eksperimentiranju. Janu vse to uspeva, saj na igro pristaja in jo soustvarja, znotraj njenih okvirov pa je čisti perfekcionist.

Toda kljub zahtevni formi, ki ga kot šovmena pogojuje in ki jo uresničuje z neumornim delom, že pogled na naslovnice njegovih plošč, na katerih se od ene do druge prikazuje isti obraz »latino ljubimca«, vzbuja sum, da nekega presežka tu ne gre pričakovati. Vendar tudi sklepati ne gre prehitro. Plestenjakove dosedanje pesmi bi, na splošno ocenjeno, težko kaj izrazitega doprinesle k intimnim trenutkom dramskih ali komičnih filmov, zlahka pa bi njegov opus uporabili v telenovelah, če bi jih med Alpami in Jadranom pač snemali. Protagonist nenehno ponavlja, da je treba v čustvenem smislu hoditi po robu in iti do konca, toda veliki sentimentalnosti navkljub je čustvo »ljubljenja z občinstvom« najbolj pristno od tistega, kar dokumentarec dostavi.

Premiera in naslednji dan še »ekskluzivna repriza« filma, na katerih je bilo moško občinstvo ne le v manjšini, temveč podobno zastopano kot ob projekcijah filma Nikoli ne reci nikoli o Justinu Bieberju, dokazujeta, da Plestenjakovi teksti načrtno odbijajo moško poslušalstvo. Slovenskemu »kralju popa« to kajpak zamerimo, toda še prej nas takšno stanje stvari vrne k osnovnemu vprašanju, kaj naj bi moški solistični pop sploh bil. Veteran Lado Leskovar v filmu čestita Janu, češ da je kot prvi dosegel tako visoko stopnjo profesionalizma ter kakovosti; profesionalizem zagotovo, kakovost pa le delno, kajti izhodiščna kvaliteta solista v zabavni glasbi kliče po visoko nadpovprečnih vokalnih sposobnostih. Jan je v dvajsetih letih nastopanja in snemanja silno napredoval, toda še vedno bi ga bilo nemogoče postaviti ob bok prodornosti Zdravka Čolića in Tošeta Proeskega ali specifični obarvanosti glasovnega razpona, pod katero poznamo Oliverja Dragojevića. Tudi zato bi pevec, kot je on, težko pritegnil poslušalstvo zunaj meja ali, denimo, dospel med šest ali sedem najožjih kandidatov na vsakoletni izvirni različici šova American Idol.

Druga reč so besedila. Ko je vesoljni domovini oznanil enoletni glasbeni premor in se lotil snemanja plošče ter filma, je istočasno napovedal, da bo naslednji album kantavtorski, karkoli že to pomeni. V filmu nam svojo misel pojasni v svetli glasbeni sobi s prekrasnim razgledom na primorsko krajino, sredi katere stoji klavir, ob strani pa kitare. Kantavtorstvo naj bi bilo torej pogojeno s tem, da si je za skladanje novih pesmi izbral kitaro, pa tudi z besedili, ki da so še bolj osebna kot na zadnjem albumu z naslovom Osebno. Resnici na ljubo se veliko od slišanega ne bi ravno uvrstilo na Kantfest, festival, ki se zdaj ponaša že z desetletno tradicijo. Čeprav so bile Plestenjakove lirične izpovedi vedno ljubezenske, v njih ni zaznati resnega boja na čustveni ravni, kot ga denimo slišimo na zadnjem albumu Tonija Cetinskega Opet si pobjedila (ljubezenski pop-besedilni presežki, toda Toni besedil ne piše sam) ali pokojnega Tošeta Proeskega, ki je odpel morda najmočnejšo sodobno moško ljubezensko pop pesem v slovenskem jeziku (Moja). Tako kot pri omenjenih pevcih gre tudi pri Plestenjaku za načelni boj proti zanikanju čustev, v katerem je doslej stremel k leporečju, a ostajal prazen. Od sodelavcev pričakuje, da ne bodo imeli problema z osladnostjo, in ob tem prezre (enako kot tisti, ki jih v nekem trenutku filma upravičeno kritizira zaradi pretirane racionalnosti), da sta pristna ljubezenska čustvenost ali pa osladnost celo nasprotna si pojma.

Kljub temu da imamo opraviti z vrhunsko šolanim glasbenikom, je skozi film (podobno kot pri šibkem razumevanju kantavtorstva) zaznati manipulacijo tudi pri definiranju drugih zabavnoglasbenih žanrov. Med skupinskim ustvarjanjem pesmi se pevcu na trenutke zazdi, da je treba kakšen song zapeljati v nekoliko bolj country vode (kar bi, po skromnem mnenju avtorja te kritike, lahko bil slog, v katerem bi Plestenjak dejansko najbolje izrazil tisto, kar čuti), toda na koncu od countryja dobimo le drobtine. Na enem ali morda več nastopih so pri njem gostovali narodnozabavni Modrijani in, kot vidimo v filmu, tudi on pri njih. Kar je lepo in prav, dokler nas ne preseneti, da tako nadarjeni slavčki ponižno spoštujejo povsem povprečnega vokalista – samo zato, ker njihovo glasbo z domnevno liberalnega pop-rock položaja označi za »slovenski soul«? Pri teh definicijah ne bode glasbenikova neukost, saj zelo dobro ve, kaj dela in govori, temveč naivnost prepričanja, da je iznašel svežo besedno zvezo, v kateri se zrcali avtonomno prevratništvo. Ko je pred časom kritiziral »glasne« in »na dudo prisesane« kulturniške protestnike, je pevec seveda pozabil, da sodelovanje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, snemanja v studiih nacionalnega radia in predstavljanje na nacionalni televiziji, redna nastopanja v dvoranah, ki jih je zgradila država, in koriščenje celotne državne infrastrukture (navsezadnje tudi cest za njegove športne avtomobile) niso tako samoumevna, kot se morda zdi. Plestenjakov napad na določene anomalije v slovenski kulturi je delno utemeljen, toda v primerjavi z najbolj branimi in izposojanimi pisatelji, ki bi podobne kritike lahko izrazili z neprimerno bolj tehtnimi izhodišči, se zdi, kot da so se v pravičniškem izbruhu le potrdile domneve o samovšečnosti pohlepa.

Produkcijsko je film spodoben. Čustvene trenutke dograjuje premišljeno izbrana instrumentalna glasba, kar v slovenskih igranih celovečercih že nekoliko pogrešamo, pa tudi lok zgodbe – od zaključka zadnje turneje do studijskega snemanja nove plošče – ustvari dinamično strukturo ter pritegne še tako ravnodušnega gledalca.

Toda v filmu, ki naj bi razgaljal, so vse orisane hibe močno v ozadju, ali še točneje, biti moraš velik pikolovec, da se ti sploh ljubi obregniti obnje. Na splošno je film koristen, gre celo za pogumno in nesebično gesto, saj glasbenih dokumentarcev ravno ne mrgoli. Brez filmskega prikaza vsi mi, ki nismo nikoli obiskali Janovega koncerta, ne bi vedeli, kako izgledajo nenehno polne dvorane nekega domačega izvajalca. Že v uvodni špici so nanizani veliki dosežki (milijon obiskovalcev na prek tisoč koncertih itd.), nato sta na hitro orisana dom in družina, h katerima se v pripovedi večkrat vrnemo, kaj kmalu pa se znajdemo sredi procesa nastanka nove plošče, kar je tudi osrednja nit. Avtorji nam postrežejo s pozitivnim presenečenjem, ko zgodbe ne gradijo na razpihovanju Janovega lika, temveč enak odmerek pozornosti posvetijo spremljevalnim glasbenikom, ki so sooblikovali nove pesmi in bodo pevca spremljali na naslednji turneji. Bend se sestavi v slovenskem Primorju, kjer se v najhujši vročini za nekaj tednov izolira od sveta, Jan pa prinese vnaprej pripravljena besedila in melodije. Prvi koraki so za vse nekoliko zadržani, toda kmalu se razvije sproščena dinamika brez kakršnekoli vzvišenosti in glasbeni kompanjoni (Anže Langus Petrović, Zdenko Cotič, Roman Ratej, Robi Pikl, Martin Štibernik) se nalezejo prijateljskega duha, iz katerega se začne rojevati simpatična zajebancija, ki zavzame vsaj tretjino filma. Za korektnost Janovih (od)govorov poskrbi izpraševalec Aleksander Lavrini, nekajkrat pa se pojavi tudi mati, slikarka Dora Plestenjak, ter spomini na očeta pilota, od katerega se je sin navzel stalno potujočega deloholizma s trdno navezanostjo na dom.

Produkcijsko je film spodoben. Čustvene trenutke dograjuje premišljeno izbrana instrumentalna glasba, kar v slovenskih igranih celovečercih že nekoliko pogrešamo, pa tudi lok zgodbe – od zaključka zadnje turneje do studijskega snemanja nove plošče – ustvari dinamično strukturo ter pritegne še tako ravnodušnega gledalca. Žal dobijo posamezna glasbila v pesmih, ki jih bend brusi v majhni vadbeni sobi, veliko več prostora kot v končnih posnetkih, kjer je vse prilagojeno dokaj nerazgibanemu vokalu. Ob tem je vendarle treba omeniti svetlo dejstvo, da Plestenjak v novejših pesmih odpira drugačne téme (denimo pesem o bolezni Ob tebi bom ostal), za katere lahko upamo, da bodo ob zasipavanju z albumi in radijskimi predvajanji (to dvoje nikakor ne bo pojenjalo) prevladale nad polovičarskimi ljubezenskimi besedili. Istočasno pa obstaja tudi kanček bojazni, da bodo ravno te pesmi postale glavni pripomoček za snovanje usmiljeniške podobe glasbenega podjetnika, ki si je pot do veličastnega uspeha tlakoval 'izključno s svojimi rokami'. 

NE SPREGLEJTE:


»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Planet starcev
petek, 21. marec 2014
Šank rock – koliko popitih piv bo rešilo klubsko rock sceno?
ponedeljek, 31. avgust 2015
Čas za ves ta djézz
torek, 03. marec 2015
»Postati želimo pomemben festivalski akter na nacionalni ravni.«
četrtek, 17. september 2015
»Naša kaseta bo kvazipank«
sreda, 24. avgust 2011
»Alter šlager« kot žanrska invencija
četrtek, 17. januar 2013
Zatišje pred viharjem?
nedelja, 17. marec 2013
Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?
torek, 19. avgust 2014
Vrednost zvoka
sobota, 18. januar 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice