SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Taborni ogenj v Menzi pri koritu

Taborni ogenj v Menzi pri koritu

Gregor Bauman
21. december 2015

Tovariš Strmoglavjen in Dani Kavaš. (Foto: Tina Jenko)
Tovariš Strmoglavjen in Dani Kavaš. (Foto: Tina Jenko)

Kantfest geografske koordinate resda umeščajo v Ruše, vendar v svojem pravem bistvu tam ni trdno zasidran, kot sicer pogosto gre beseda. Pravzaprav nikjer ni trdno zasidran, saj se zna zgoditi, da se večkrat na leto zbere karavana ljubiteljev drzne in lepe besede ter se poda na pot. Mej ni, zato si je simpatični festival že leta nazaj pripel predpono mednarodni, v vseh možnih ozirih. Odpelje se na gostovanje ali v svojem centru gosti tuje avtorje, ki jih spozna na poti. Letos že trinajstič po vrsti. Ruški potencial pod neomajnim in z več strani preverjenim ušesom Petra Andreja, spiritusa agensa ne zgolj festivala, temveč celotnega gibanja, je namreč trmast in mobilen, o čemer pričajo številne krajše in daljše poti. Govor je seveda o pesnikih, ki imajo odnos do sebe in do nas, zato jih ne bomo spremljali po raznoraznih resničnostnih šovih in slepo »glasovali« za njihov poustvarjalni talent. Kajti če že ne vsi, velika večina vsekakor črpa iz tistega izmuzljivega elementa, ki ga je teksaški trubadur Townes Van Zandt iskrivo in za vedno opredelil s skritim v verzu – zavoljo pesmi.

Kantavtorjem ni vseeno, vseeno je mnogim okoli njih/nas. To jih dela drugačne in manj sprejemljive za onesnažena ušesa in poglede, zaslepljene od umetnih bleščic. Njihova poezija v svojem pravem bistvu namreč ne sodi v ta (ponarejeni) čas, in prav zaradi tega vanj še kako sodi. Predstavlja glas razuma, ki nagovarja človeka, da naj – četudi zgolj za droben trenutek – zastane in prisluhne, naj ne (z)beži od sebe ter se ponovno najde v tej prehitri družbi. Gre za pesmi, ki ne osvajajo na prvi posluh in niso primerne za glasbeno kuliso, temveč so namenjene poslušanju. In prav takšno, poslušanju namenjeno vzdušje se je spontano razvilo na četrtkovem kantavtorskem preštevanju v Menzi pri koritu (Kantfest Retrovizor). Z malce cinizma: to niti ni bilo težko, saj se je v dvorani zbralo (pre)malo ljudi; a kdor je bil prisoten, je bil tam z razlogom. Tisti na odru in tisti pod njim. Najsi je bil zabeležen na zadnjem cedeju (Kantfest 2015) ali ne. Temu primerna je bila »starostna« dinamika, saj se je začelo pri utemeljiteljih kantavtorstva pri nas, se pravi pri prvakih, in se je po tej časovni premici pomikalo proti sedanjosti. Rastemo, kot bi rekel pionir tega »žanra« Marko Brecelj, ki je nastopil takoj po televizijskem dnevniku, v svoji znani maniri povedal svoje in odhitel domov »zajebavat« svojega župana. Skozi svoj aktualni projekt Enciklopedija človeka in soljudi se je v prvi osebi »spovedala« Ksenija Jus in s tem dala vedeti, da pesmi »za druge« lahko zaživijo ter v isti meri nagovorijo tudi občutenja »prvega« človeka. Večni anarhist in družbeni seizmograf Dani Kavaš je v prve bojne linije tokrat povabil soborca Tovariša Strmoglavljenega in skupaj sta se z veliko mero ironije in neposredne lirike sprehodila skozi odklone ne samo sedanjosti, temveč tudi tistih, ki jih že leta in leta vlečemo s seboj.

Ekipa Kantfesta torej ne popušča, temveč trmasto vztraja in načrtno deluje v smeri razvoja in podpore sobivanja glasbe in kakovostne lirike. Morda je karavana tokrat izbrala le nekoliko ponesrečen termin za obisk prestolnice, saj je bila Ljubljana v četrtek zasuta s koncerti. A nič ne de, tisti, ki smo bili tam, smo bili glasni, in imeli smo kaj videti in slišati.

Tej logiki, a z nekoliko več introspekcije in šansonskega dotika pritrjuje Viki Baba Brusli, ki je v »okrnjeni« obliki našel svoj alterego, četudi je pri pozornem poslušanju moč odkriti nekatere lirične nianse, ki jih poznamo že iz njegove matične skupine Same babe. Iz vsebinsko povsem drugega zornega kota kantavtorske stereotipe razbija Rušan in rušilec obenem, MC Toxsick. Po naslovih skoraj floydovsko razpoložen (ovce, pujsi) nam je neposredno razkril in demitiziral zakoreninjeno prepričanje, da kantavtor pomeni in predstavlja zgolj in samo »zmedenega« modela z akustično kitaro v roki. Finale je pripadel dvema bosanskima prijateljema, ki ne samo poudarjata mednarodno noto Kantfesta, temveč sta letos domov odnesla tudi zlato in srebrno kanto, dasiravno festival ni tekmovalno naravnan, ampak je v prvi vrsti namenjen druženju. Medtem ko Davor Matošević ostaja čutni impresionist s poti, poskuša Dječak iz vode ubesediti vse tisto, kar ga moti. In tega ni malo, zato besede tako rekoč bruhajo iz njega tudi v trenutkih, ko njegova električna kitara »tiho žaluje«. Vsekakor bomo odslej skrbno spremljali njun nadaljnji razvoj.

Ekipa Kantfesta torej ne popušča, temveč trmasto vztraja in načrtno deluje v smeri razvoja in podpore sobivanja glasbe in kakovostne lirike. Morda je karavana tokrat izbrala le nekoliko ponesrečen termin za obisk prestolnice, saj je bila Ljubljana v četrtek zasuta s koncerti. A nič ne de, tisti, ki smo bili tam, smo bili glasni, in imeli smo kaj videti in slišati. Že v zatečenem trenutku pa so zaživeli drzni načrti za bližnjo prihodnost, kar samo kaže na neverjetno zrelost, ki jo ekipa goji do svojega početja … in do glasbe, v katero zaupa!
 

Fotogalerija



› celotna galerija


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice