SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Tako prekleto popularni

Tako prekleto popularni

Jure Longyka
11. september 2012

Jure Longyka na nastopu projekta Gobec in godec, v katerem sodeluje z Boštjanom Gombačem in Žigo Golobom. (foto: Urban Golob)
Jure Longyka na nastopu projekta Gobec in godec, v katerem sodeluje z Boštjanom Gombačem in Žigo Golobom. (foto: Urban Golob)

Minulo soboto smo spravili pod streho lep podvig. Koncert v okviru Projekta R.E.M. – Čista energija glasbe. Poln ljubljanski Kongresni trg, pet ur in pol, nastop dvanajstih od petnajstih slovenskih bendov, ki so predelali pesmi ameriškega benda R.E.M. Ter močno spremno ekološko sporočilo. Med govorci na odru je bil tudi veleposlanik ZDA v Sloveniji Joseph Mussomeli. Ni govoril o R.E.M., to ima v njegovi družini čez žena, velika fenica te skupine. Govoril je o svoji izkušnji s prvim »dnevom Zemlje« leta 1970. Povedal, je, da so takrat mnogi skrajneži s politične desnice ekološko gibanje videli kot komunistično zaroto, ki hoče zrušiti ameriški kapitalistični sistem. Kasneje je – že bos, medtem je odvrgel sandale – smeje povedal, da danes Američani seveda ne mislijo več, da je ekologija protikapitalistična zarota.

Projekt R.E.M. sem v zadnji fazi, potem ko je bil izbor izvajalcev in skladb že narejen in plošča posneta, spremljal od blizu. Sobotni koncert sem povezoval. Ne glede na to, da je podvig nastal v oddelku za odnose z javnostjo ameriške ambasade v Ljubljani in bi človek mislil, da mu bodo pozorno gledali pod prste in pod jezik, nikakor ni bilo tako. Seveda smo šli skozi scenarij, se dogovorili, kaj je treba kje narediti in čisto protokolarnega povedati, da dogodek teče. A to je bilo tudi vse. Ničesar, kar sem bodisi svojega ali citiranega povedal mimo tega, ni nihče preverjal. Tudi izvajalcev ni nihče brifiral, kaj se sme in kaj ne. Pri redkih dogodkih je stopnja zaupanja tako visoka. V tem primeru, kjer je povezava ekoloških vprašanj in ZDA kot ene največjih porabnic in onesnaževalk na svetu sila kočljiva, sta izkazano zaupanje in odprtost vredna spoštovanja. Projekt R.E.M. je bil izpeljan z rokerskim srcem.

To pomeni, da sem še kako (so)odgovoren za vse, kar smo z odra sporočali. In malo mi je žal, da sem se tegale domislil šele naslednje jutro, ko sem z razmigavanjem iz glave preganjal tisto pivo preveč. Ambasador Mussomeli se glede protikapitalistične zarote moti. In z njim vsi tisti, ki v varnem, razvitem kapitalističnem svetu razglabljajo o okoljski problematiki in pretresajo, kaj vse bi bilo treba storiti. Vsaka ekologija, ki želi biti iskrena, je nujno protikapitalistična. Vsaka ekologija, ki upa, da bo učinkovita, je grožnja tržno naravnani liberalni kapitalistični ureditvi sveta. Preveč se izključujeta. Varovanje okolja ni le recikliranje odpadkov, uporaba varčnih žarnic in vožnja z biciklom. Resnično varovanje okolja pomeni zmanjšanje človekove porabe v razvitem svetu za nekajkrat, na vsega nekaj deset odstotkov sedanje. Zmanjšanje porabe energije, materialnih dobrin, storitev, infrastrukture, vsega. »Če bi vsi Zemljani živeli tako kot v Evropi, Kanadi, ZDA in Avstraliji, bi za to potrebovali najmanj tri planete,« piše dr. Lučka Kajfež Bogataj v knjižici Projekta R.E.M. (!). Zadolženi in zakrizirani kapitalisti in njihovi politični peoni pa še naprej kokodakajo o RASTI in krizo rešujejo s še več istega, kar le priliva olje na ogenj, ki bo skuril planet. Halo?! Ali ne vidite, dragi gospodje, da je cesar nag? Kako dolgo še? Ne le zaradi nedopustnega razslojevanja, teptanja človekovih pravic, vse večje populacije izključenih, izkoriščanih, ponižanih, ne le zaradi demontaže javnega dobrega na vse več ravneh, ne le zaradi vse večje in vse bolj očitne totalitarnosti – tudi zaradi planeta je treba ustaviti kapitalistični stroj. Imenujte me eko terorist, anarhist, komunist, vseeno mi je. To, kar pravim, je tako očitno, da tega ne vidijo ali nočejo videti le štiri vrste ljudi: ovce, noji z glavo v pesku, ideološki zaslepljenci in ciniki. No, pardon, slednji vidijo, le mar jim ni.

Kako naj človek, ki misli in vidi, ne bo prevraten? Ampak v bistvu, kot je rekel Smaal Tokk v znova aktualnem komadu Precednik, »nej blu to tistu, kr sm teu povjdat«.

Namen Projekta R.E.M. ni bil izbrati petnajst ključnih skladb R.E.M. iz vseh obdobij. Še manj je bil smoter svetu kazati, kako smo kul, ker poznamo tudi zgodnje delo R.E.M.

Teden pred koncertom se je na družabnem omrežju odprla debata o Projektu R.E.M. Predvsem o njegovem financiranju, a tisto popoldne o tem ni navrgla kakšnih intrigantnih podatkov, kasneje pa je nisem več spremljal. Mojo pozornost je pritegnila opazka Roka Vevarja, da izbor izdaja, da se poznavanje R.E.M. pri slovenskih rokerjih začne pri albumu Out Of Time (1991). Najbrž bo kar držalo, ja. Izjemi, torej komada iz osemdesetih, sta le dve. Strinjam se, da bi bil izbor popolnejši z nekaj starejšimi skladbami. In to, da je kar pet skladb s plošče Automatic For The People (1992), je pretirano. Vendar priznam, da to ni bilo tisto, kar je pred tedni ob prvem pogledu na izbor zmotilo mene. Grozno me je presenetilo, da ni čisto nobene pesmi z mojih dveh najljubših, čudovitih, ključnih albumov R.E.M. iz sredine devetdesetih, Monster (1994) in New Adventures in Hi-Fi (1996). Kako je to mogoče, saj sta polna izjemnih skladb, sem se spraševal?! No, ko sem se spomnil diskografije petnajstih albumov in nešteto singlov, sem se potolažil. Ko je lani izšel Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec!, se ni nihče spraševal o »popolnosti« izbora. Dylan je napisal toliko skladb, da je takšno umovanje in iskanje, kaj manjka, velik nesmisel. Skupina R.E.M. jih je napisala morda polovico manj, a še vedno res veliko. Veliko preveč, da bi lahko imel katerikoli izbor petnajstih ambicijo biti zares reprezentančen. Če skladbe praviloma izbirajo sodelujoči izvajalci sami, medtem ko projektni vodja vse skupaj le usmerja, pa sploh. Namen Projekta R.E.M. ni bil izbrati petnajst ključnih skladb R.E.M. iz vseh obdobij. Še manj je bil smoter svetu kazati, kako smo kul, ker poznamo tudi zgodnje delo R.E.M. Tudi če bi v podtonu ustvarjalci projekta to morda želeli, bi se ujeli v znano past: prekletstvo takšnih izborov je, da ima čisto vsak svoj seznam petnajstih, ki nikakor ne bi smeli manjkati …

Chris Eckman, sicer tudi glasbeni direktor Projekta R.E.M., se je v debati z Vevarjem strinjal in dodal, da so prvi trije albumi R.E.M. po njegovem mnogo pomembnejši od tistih iz devetdesetih. Zlahka soglašam z njim. A z glasnim pridržkom. Verjamem, da Chris ni mislil tako, kot bom opisal v nadaljevanju, je prevelik poznavalec in preveč inteligenten za kaj takega, toda simptom je še kako razširjen. Kadar ljudje govorijo o pomembnosti popularne glasbe in je pri tem slutiti, da se v njihovem mnenju pomembnost in popularnost izključujeta, se mi začno prižigati opozorilne lučke. Čeprav sem oster nasprotnik številk v glasbi, kvantitativnih meril, prodajnosti in podobne navlake, v takšni debati vedno privlečem na plano matematični model. Ki ga gre seveda razumeti kot prispodobo za veljavno zakonitost, ne dobesedno.

Pomembnost neke glasbe je zmnožek njene kakovosti in njene razvpitosti. Zelo preprosto: naj bo nekdo še tako razvpit, če ni kakovosten, bo v trenutku pozabljen, in njegova pomembnost je nična. Žal je enako na drugi strani: naj bo nekdo še tako dober, če nihče ne ve zanj, mu to nič ne pomaga.

Pomembnost neke glasbe je zmnožek njene kakovosti in njene razvpitosti. Zelo preprosto: naj bo nekdo še tako razvpit, če ni kakovosten, bo v trenutku pozabljen, in njegova pomembnost je nična. Žal je enako na drugi strani: naj bo nekdo še tako dober, če nihče ne ve zanj, mu to nič ne pomaga. Ni pomemben, v zgodovini ne bo pustil sledi, ne bo vplival na druge ustvarjalce. Večina glasbe se giblje nekje v sredini. Če je vsaj solidna, obenem pa doseže velike množice ljudi, bo imela vpliv. Usidrala se bo v kolektivno zavest, mulci bodo rasli z njo, postala bo prst za kal nečesa novega. Kdor podcenjuje pomembnost Michaela Jacksona, je v hudi zablodi. Kdor se zmrduje le zato, ker ljudje nekaj kupujejo in je na lestvicah, prav tako. V začetku devetdesetih je bil eden prvih, ki so pri nas vrteli Nirvano, rock kritik Marjan Ogrinc. Večina nas še ni imela pojma o tej skupini, on pa jo je hvalil in promoviral na veliko. Ko je zaslovela, se ji je odrekel, v njegovih oddajah je nismo več slišali. Eno svojih zadnjih predvajanj glasbe Nirvane je pospremil z besedami: »... zdaj, ko so tako prekleto popularni«. Le zakaj? Vse to je popularna glasba, prijatelji. Popularnost je v njeni definiciji. Tega ji res ne gre očitati. Automatic For The People (1992, 16 milijonov izvodov) je veliko pomembnejša plošča R.E.M. kot, denimo, Murmur (1983, pol milijona izvodov do leta 1991). Učinek Automatic For The People je bil gromozanski. Izbor Projekta R.E.M. je lep dokaz za to. Pa če je to kul ali ne.

In seveda: če je glasba odlična, ji bo že skromna podpora omogočila, da postane kultna. Kako že pravijo? Velvet Underground ni bil nikoli na lestvicah, vsaj omembe vredno visoko ne. A je to vseeno eden najbolj vplivnih, torej tudi najpomembnejših rock bendov vseh časov. Zakaj? Zato, ker je vsak, ki je kupil njegovo ploščo, začutil neustavljivo željo ustanoviti svoj bend. Mnogi so to zares storili.

In ja, drži, tisti, ki prodajo manj plošč, so veliko bolj eko.

PS: V moji zbirki ni nobene plošče Michaela Jacksona. Premorem pa vsaj šest albumov R.E.M. in skoraj toliko Velvetov. Hm, če bi takrat sprejel tisto povabilo, naj postanem pevec … 

NE SPREGLEJTE:


Razpisano o razpisu, zadržano o vplivu. Ostalo ob pivu.
torek, 25. september 2012
Živa vez preteklosti s sodobnostjo
nedelja, 25. september 2011
Vrednost zvoka
sobota, 18. januar 2014
Vaje v slogu
sobota, 02. avgust 2014
Popevke med sateliti
četrtek, 12. julij 2012
Pol stoletja Popevke, pol stoletja rokenrola
torek, 18. september 2012
Kako sem šel gledat Red Hot Chili Peppers ...
torek, 04. september 2012
Bog pije dobre letnike
sreda, 05. junij 2013
Bob Dylan na slovenski način
nedelja, 31. julij 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice