SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Tipkanje rifov

Tipkanje rifov

Žiga Pucelj
18. junij 2013

Prekmurski dvojec Hexenbrutal na drugi plošči ne zveni več tako elektronsko, temveč se bliža zvoku kitarskih muzik.
Prekmurski dvojec Hexenbrutal na drugi plošči ne zveni več tako elektronsko, temveč se bliža zvoku kitarskih muzik.
Hexenbrutal:
Giant
(God Bless This Mess, 2013)

http://www.sigic.si/odzven/uploads/datoteke/Hexenbrutal - Jesus Is My Tintenkiller.mp3

Hexenbrutal: Jesus Is My Tintenkiller

Ena pomembnejših izpostav aktualnih alternativnih godb na Slovenskem, beltinška God Bless This Mess ali samooklicano »Društvo za razvoj elitne kulture«, je v izteku meseca maja na zgoščenki in kot download ponudila novo izdajo dvojca Hexenbrutal – premišljen in udaren napad na našo elektronsko-kitarsko senzibilnost, napad, s katerim Dr. Hexen in Mr. Brutal zelo učinkovito prestavljata parametre »univerzalij« benda ter »pristnosti živega« inštrumentalizma.

Če že zadeve še nismo jasno zacementirali v anale suhoparnih tehničnih opisov, pa se vseeno zdi, da obstaja nek dokaj širok, načelni konsenz glede specifične in bistvene razlike med glasbeno-izvajalskima potezama brenkanja na kitaro na eni ter igranjem sintetizatorja ali samplerja na drugi strani (izbira primera kitare je arbitrarna, vendar ključna za ta razmislek). Preprosto naj bi šlo za dve elementarno različni stvari. In vendar, če boste to razliko v količkaj jasnem smislu poskušali izolirati od glasbene vsebine nove plošče »elektronika in boben« dvojca Hexenbrutal, se boste kar pošteno napraskali po glavi.

Za kaj gre? Hexenbrutal je že skoraj desetletna prekmurska zasedba, ki določene elemente elektronske glasbe postavlja ob prvine kitarske glasbe – s sintetizatorjem, samplerjem in bobnarsko baterijo na čelu pa ritem mašinami in malimi Korgovimi sint igračkami ter obvezno goro kitarskih efekt škatlic. Zlasti v koncertni situaciji poraja takšen pristop posebno glasbeno dinamiko, ki v primerjavi z bolj klasičnim bendom, ki stremi k usklajenosti, zahteva vsaj za odtenek drugačne principe lovljenja drug drugega, nekolikanj bolj izostreno pozornost napram partnerju inštrumentalistu, morda bi si celo lahko dovolili zapisati z močnejšim fokusom na poslušanju. Spet je to najočitneje ravno ob živem nastopu, saj se v odrski interakciji ritmične dinamike živega bobna ter igranja vnaprej ritmiziranih vzorcev nujno zgodi odstopanje od tistega »nečesa«, ki naj bi bilo »točno«. In običajno take muzike svojo dinamično podobo dosežejo ravno znotraj tako nastavljenih nestabilnosti: odstopanje ter kompenzacija, pobeg in lovljenje.

Nova plošča dvojca Hexenbrutal je kompleksen rezultat sinteze raznorodnih žanrskih specifik. Njenih odlik ne kaže toliko iskati v dovršenem metalskem ambientu, čeprav bi v našem prostoru stežka našli metalsko godbo s tako zanimivim, nepredvidljivim, izzivalnim in zaključenim scenosledom, kot je ta s plošče Giant; dosežek te plošče je predvsem v tavtologiji elektronike električne kitare.

Leta 2009 izdana debitantska plošča dvojca, Think Of Me As A Friend, ter z njo povezani koncerti so v mojih očeh zelo zvesto zrcalili zgoraj nakazane značilnosti: tako plošča kot koncerti so igrali na karto dinamične posebnosti. Eklektično ritmiziranje sintetiziranih linij in piskov v soočenju z udarnim bobnarskim topotanjem je takrat prevladovalo v vznikanju zamaknjene hipnotičnosti – vznikanju iz hrupne in surovo rezane celote. Pomembno za tukajšnje pisanje je tudi dejstvo, da sta fanta predvsem po zaslugi selekcije zvokov takrat zvenela zelo »elektronsko«. Na novi plošči Giant pa Hexenbrutal kar naenkrat ne zveni več tako zelo elektronsko. Ne zato, ker bi se spremenila metoda ustvarjanja, se pravi inštrumentarij, ali zato, ker bi (razen izjemoma) fanta kakorkoli bistveno sprevrnila dinamično učinkovanje ali linearno logiko svoje medigre. Glavni razlog za to, da Dr. Hexen in Mr. Brutal ne zvenita več tako elektronsko, je prevladujoča raba težko distorziranih, kitarsko zvenečih rifov. Nova plošča tako zveni zelo »metalsko«.

Matej Kolmanko in Iztok Koren sta tu prav zares izživela stonersko in še kakšno distorzirano omamo ter izvršila veličanstvo rifa. V službi rifa je album v velikih kosih manj eklektično divji kot predhodnik, bolj zadržan je, čeravno nikakor umirjen. Tisto seckano, »sintetično« preskakujočo naravo večine njunih akordnih in melodičnih sklopov moramo tukaj prej kot na neposredni površini iskati bližje detajlom. In vendar je v dinamičnem izhodišču te glasbe prisoten isti stari Hexenbrutal. Bolj kot evolucijski korak bi temu lahko rekli zanimiv trik. Oziroma drugače, po mojem mnenju je album Giant zrelejši izdelek benda predvsem po zaslugi nakazane močne ideje v zasnovi izbrane glasbene govorice in ne zato, ker bi kazal na odraslost v zadržanosti in se zato ponašal s suverenejšo ter kvalitetnejšo gradnjo. Z izjemo nekaterih redkih preveč statičnih linij album praktično nima slabih strani. Morda bi glede na zvočno sliko (predvsem glede kombinacije akustičnih bobnov, efektov, ritem mašine in sinta) plošči lahko koristila bolj pretanjena produkcija ali predvsem bolj ključna vloga postprodukcije; vendar je to velik »morda« in zelo mogoče tudi nezaželen.

Nova plošča dvojca Hexenbrutal je kompleksen rezultat sinteze raznorodnih žanrskih specifik. Njenih odlik ne kaže toliko iskati v dovršenem metalskem ambientu, čeprav bi v našem prostoru stežka našli metalsko godbo s tako zanimivim, nepredvidljivim, izzivalnim in zaključenim scenosledom, kot je ta s plošče Giant; dosežek te plošče je predvsem v tavtologiji elektronike električne kitare. In naknadno v sinhronizaciji vseh plasti v ritmično funkcionalno celoto. Zadnji komad s plošče, The Giant, kot bistroumni zaključek pove vse: podoben ničemur drugemu na albumu, nam skozi počasno sekvenco razglašenih akordov, ki zvenijo s »ta prave kitare«, izriše podobo iztirjene, neustaljene, referenčne, a mimobežne kitarske glasbe. Kar v kontekstu plošče pomeni, da posredno izriše izvirno verzijo ideje inštrumentalne-bendovske elektronike, za katero stoji Hexenbrutal.

NE SPREGLEJTE:


Brez omejitev: kar nama je všeč, to narediva
četrtek, 04. junij 2015
Raznoliki noise revirji
nedelja, 19. januar 2014
Razlika bližine med intimo in ekshibicijo
četrtek, 29. avgust 2013
Pluralnost zvočnih motivik
sobota, 15. junij 2013
It's Everyone Else: Odpovedala sva se dolgočasju
ponedeljek, 30. junij 2014
„Nikamor“ skozi ritmično elektroniko
sreda, 02. januar 2013
Zrel in dodelan hrup
sobota, 16. junij 2012
Vijuganje med osvobojenim, hrupnim in osebnim
ponedeljek, 29. junij 2015
V hrupen spomin: Mario Marzidovšek, 1961–2011
petek, 21. oktober 2011
Sajeta 2013
ponedeljek, 29. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice