SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Tišina

Tišina

Primož Čučnik
17. januar 2012

Ovitek knjige Tišina Johna Cagea
Ovitek knjige Tišina Johna Cagea

V 20. stoletju je bil prav gotovo John Cage tisti, ki nam je najbolj prepričljivo povedal, da tišine ni, da tišina ne obstaja. Njegovo poigravanje s to temo je lahko knjiga tekstov ali pa komad brez ene same note, ki naj pozornost sprejemnikov tega »neslišnega« dela preusmeri na okolico, ki pač ni nikoli tiha. Cage tišine v svojem delu ni pojmoval kot nekaj absolutnega, ampak kot (pomemben in enakovreden) del kompozicije, ki nam odpira ušesa za zvoke od zunaj, iz okolja, torej za tiste zvoke, ki jih ponavadi nimamo za glasbene ali pa jih iz glasbe celo izganjamo kot moteče. Prva izvedba skladbe 4'33'' se je tako odvila v lesenem gledališču na prostem, v Maverick Concert Hall, nedaleč od Woodstocka v državi New York. 29. avgusta 1952 je za klavir sédel David Tudor in »odigral« kompozicijo, ki je kmalu postala legendarna. Ta komad »tišine« danes že skorajda spada v domeno pop kulture. Cage je dogodek pozneje komentiral takole: »Mislili so, da je to tišina, ker niso vedeli, kako poslušati. Naokoli pa je bilo polno zvokov. V prvem delu skladbe se je slišal veter. V drugem delu so po strehi pokljale dežne kaplje. V tretjem delu so si ljudje začeli šepetati med sabo in proizvajati različne zanimive zvoke, ko so odhajali iz dvorane.« Zvoki, hrup ali šumi so povsod, kjer je prisotna kakršna koli oblika življenja. »Tišina« je samo prevodnik, ki nam, tako v »kulturi« kot v »naravi«, omogoči slišati tudi tisto, česar nismo vajeni. Do tišine imamo rešpekt. Cenimo jo, ker je tako redka. Ko se je Cage zaprl v gluho sobo, je (za)slišal bitje svojega srca, utripanje pulza v žilah svojega telesa. Ni bilo tišine.

Ni neupravičeno, da imamo Cagea včasih bolj kot za komponista za filozofa glasbe.

Ni neupravičeno, da imamo Cagea včasih bolj kot za komponista za filozofa glasbe. Svoj tihi komad je ironični avtor Glasbe sprememb nameraval prodati družbi Muzak. (Ta se je, v začetku petdesetih let, ko je nastala 4'33'', ukvarjala s snemanjem vinilk z glasbo, ki naj bi bila primerna za različna obdobja dneva in za različne priložnosti, tako, ki se je pogosto vrtela v dvigalih, z glasbo za ozadje, glasbo za pomiritev ipd.). Njegove ideje o tišini in glasbi izhajajo z različnih koncev, od kontinentalnih skladateljev in filozofov preko posnetkov world music (npr. gamelanska glasba) do vplivov azijskih filozofij, med katerimi je imela nanj največji vpliv filozofija in praksa zena/zen koana. Cage je tako pomembno prispeval k razvoju značilno ameriške skladateljske šole, ki je črpala iz podobno raznolikih virov. Njegov eklektični pristop h glasbi in pisanju je predstavljen v njegovi najbolj znani knjigi, v Tišini, kjer je premešal različna besedila, od teoretskih do literarnih, od citatnih do avtobiografskih, od komponiranih do vizualiziranih, od najdenih tekstov pa do svojih ali posvojenih. Knjige večinoma beremo potiho, Cage pa je svoje tekste lahko pisal tudi sredi vrveža, na ladjah, v vlakih in na letalih. »Tišino« si je znal vzeti, bila je integralni del njegovega duha. Ni čudno, da jo je včasih pojmoval skorajda v religioznem pomenu. Da se je predstavljal kot veseljak »molčeče geste«, kot menih »tišine«. Tišina je bila zanj to, česar ni (mogoče doseči), in hkrati to, kar nam odpira ušesa za »nove zvoke«, za drugačno poslušanje. V svoja predavanja je vnašal različno dolge premolke, ki so upoštevali časovni red kompozicije. Elemente je določal z metodami naključja, »tišine« pa so bile prav tako odvisne od naključnih okoliščin: vzporedna glasba, šumi, hrup, drugi zvoki iz okolja. Eno od »predavanj« Cagea se je odvilo v Italiji, tako rekoč pred nogometnimi navijači, ki so predavatelja ves čas spodbujali, podobno kot med tekmo spodbujajo svoje moštvo. Tišina je v nekaterih prostorih nepredstavljiva in subverzivnost Cegeeve ideje, da jo je treba pripeljati ravno tja, ni bila spregledana.

Glasba je glasno/tiha igra s časom, ki vznikne iz tišine. Tišina je (pra)začetek zvoka, nekakšen (pred)prostor za koncentracijo – trenutek, od koder vse skupaj vznika.

Kdor ima kakršnokoli izkušnjo s tišino v glasbi, znotraj glasbene kompozicije ali pač samo komada, bodisi na ravni poslušanja ali izvajanja, ta ve, da je 4'33'' dolga skladba. Njena dolžina je bila »določena« skoraj natančno na tedanjo dvanajstinčno ploščo, ki je lahko zapisala približno štiri minute in pol glasbe. Težko je verjeti, da bi šlo zgolj za naključje. Cage je komad verjetno pisal tudi ob misli na tehnologijo. Tišina v glasbi namreč ne zaobrne samo perspektive poslušanja, ampak tudi dojemanje časa, saj ga nenavadno podaljša, razvleče. Nobena še tako dolga kompozicija ali še tako razvlečen psihedelični komad ne more tekmovati s primerljivo dolgim intervalom tišine. V energični rock glasbi ima že ena sekunda tišine skorajda katarzičen učinek. Prvim poslušalcem Cageeve kompozicije se je morala zdeti njegova skladba za solo klavir neskončno dolga, dobesedno dolgo-časna. Glasba pomeni prekinitev tišine, ustvarjanje (so)zvokov ali (so)zvenov v določenem časovnem intervalu. Glasba je glasno/tiha igra s časom, ki vznikne iz tišine. Tišina je (pra)začetek zvoka, nekakšen (pred)prostor za koncentracijo – trenutek, od koder vse skupaj vznika. To je najbolj očitno pri izvajanju akustične glasbe, v zaprtem prostoru, v nepredušni dvorani, ko zvok dobesedno vznikne iz trenutka miru, premolka, koncentracije. Izvajalec potrebuje tišino, čeprav samo zato, da jo preseka s prvim tonom. Za Cagea in njegove sodobnike (pomislimo samo na Mortona Feldmana ali La Monte Younga) je čas najpomembnejši element skladnje. Mnoge njihove skladbe so bistveno določene prav s svojo dolžino. Tišina znotraj glasbe, ki se po naravi upira molku, saj je njeno »naravno poslanstvo« proizvajanje zvoka, nas torej usmerja navzven, od nas zahteva spremenjeno poslušanje. Po drugi strani nas obrača tudi navznoter, vase, k premišljevanju o nemogočem, nedosegljivem ipd., s tem pa nas usmerja nekako preko sebe in razumevanja fenomena glasbe kot take. Imamo zdaj glasbo ali tišino? In za koliko časa? To je ključno vprašanje.

Glasba je lekcijo iz tišine pogoltnila bolj na hitro, ne da bi jo sploh dobro prežvečila, in že jo je izpljunila; kot slogan, popularno geslo, citat.

Radikalna gesta (tišine/delovanja na način dopuščajočega nedelovanja) Johna Cagea nam med drugim prišepetava radikalno kritiko korporacijskega modela glasbene industrije, lahko pa jo razumemo tudi bolj (anti)didaktično. V sodobni glasbeni praksi je tišina pretežno pristala v domeni eksperimentalne, improvizacijske glasbe in je nekako že po definiciji »zunaj« glasbene provenience. Glasba je lekcijo iz tišine pogoltnila bolj na hitro, ne da bi jo sploh dobro prežvečila, in že jo je izpljunila; kot slogan, popularno geslo, citat. Seveda ni veliko glasbenikov, bendov ali izvajalcev, ki si jo drznejo navesti v celoti. Toliko tišine naenkrat nas uči, da smo – če to hočemo ali ne, naj se tega zavedamo ali ne – instantni potrošniki bolj ali manj dobro sestavljenih in predstavljenih sozvočij, žanrov in stilov, ki so obenem blago in storitev. Adorno je govoril takole: »V trenutku ko nadzor nad kulturnim blagom prevzame industrijska administracija, prevzame nadzor tudi nad tistim, kar je estetsko antikonformistično.« In vendar nas nekaj tolaži. Tolaži nas to, da nam, z malo posluha in takta, ni težko ločiti zrnja od plev. Tolaži nas tudi možnost »tišine«, ki bedi nekje v ozadju procesov nastajanja nam ljubih ali malo manj ljubih melodij. Glasbena materiala sta namreč dva: zvok in tišina. Tisto, kar slišimo, in tisto, česar še nismo slišali. Možnost neobstoječega in protislovnega. Ali kot nekje v Tišini pravi bridki silogizem: »Bolje je ustvarjati glasbo, kot jo izvajati, bolje jo je izvajati, kot poslušati, bolje poslušati, kot pa jo zlorabljati za sredstvo vznemirjenja, zabave ali bogatenja 'kulture'.«

NE SPREGLEJTE:


Srečna nova ušesa
četrtek, 07. april 2011
John Cage
četrtek, 28. julij 2011
Drugo je hrup – poslušati dvajseto stoletje
torek, 24. marec 2015
Ali je glasba tehnologija?
četrtek, 03. november 2011
Čas Elliotta Carterja
ponedeljek, 21. november 2011
»Modernost« in historična izvajalska praksa
četrtek, 04. avgust 2011
Zgodovinska izvajalska praksa?
torek, 08. maj 2012
Zborovski tekmovanji v Mariboru
torek, 17. april 2012
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Z umetnostjo raste tudi družba
sreda, 19. september 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice