SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > »Tišina«, ki rjove

»Tišina«, ki rjove

Terens Štader
12. april 2015

Če ne bi vnaprej vedeli, da gre za prvenec, bi to težko sami ugotovili, tako prepričljiva je namreč glasba, ki jo je band Wrong Moose posnel s producentom Petrom Deklevo.
Če ne bi vnaprej vedeli, da gre za prvenec, bi to težko sami ugotovili, tako prepričljiva je namreč glasba, ki jo je band Wrong Moose posnel s producentom Petrom Deklevo.
Wrong Moose:
Silence That Roars (samozaložba, 2015) 

Četverka Wrong Moose se na prvencu Silence That Roars brez pomislekov vrže na glavo v rockovsko lavo in napade čute na polno. Svoj mišičasti glasbeni pogon požene iz nule do dvesto na uro v roku dvajsetih sekund, takoj ko iz pridušenega zztopovskega hreščavega boogieja zagrmi pravi zvok skupine, ki zveni kot grozeči hrup kromiranega ameriškega musclecara s turbo pogonom. Ritem sekcija v tem vznesenem trušču ostane nekoliko v ozadju, zato pa pevec z gorečo interpretacijo besedil, v katerih obupano kriči: »You make noise out of sound, You make hate out of sound,« ustvarja napetost, ki nadomešča dejstvo, da je ritem porinjen v ozadje zvočne slike, medtem ko solo kitara preletava zvočno podlago kot dron, ki ne povzroča negativnih stranskih posledic.

To je zvok moderne urbane apokalipse, ki bi lahko nastal v Čikagu, je pa v resnici doma v ljubljanskih Novih Jaršah. V drugi, sicer naslovni skladbi Silence That Roars pulzirajoči bas in krepki militaristični boben dobita mesto, ki jima pritiče, ko se prebijeta v ospredje kot v zlatih časih Metallice. Bas utripa zlovešče kot pri Demolition Group, pevec v slogu zadržane nervoze, ki se lahko vsak hip prevesi v izbruh nebrzdanega besa, obrača, žre in pljuva angleščino z emocionalnim nabojem, ki bi ga lahko pripisali Soundgardnu. Kitarista nenehno trga, strunski zvoki se prelivajo drug v drugega, obstreljevanje čutov poteka z vseh strani, pesem pa se ziblje sem in tja. Če ne bi vnaprej vedeli, da gre za prvenec, bi to težko sami ugotovili, tako prepričljiva je namreč glasba, ki jo je band Wrong Moose posnel s producentom Petrom Deklevo. V tretji, Dogz, vnese band v svojo godbo punky new wave dance dinamiko, ki jo zaneti razigrana ritem sekcija ter odpre prostor kitaram, da nenehno brskajo in iščejo, kakor psi iskalci. Pesem je razdeljena na dva dela, prvi nosi melodijo, drugi je instrumentalen in sprošča napetost ter nas vpelje v bolj sproščeni del albuma, naslonjen na funk rock s težkimi toni, na tisti tip funka, ki ima v Ljubljani globoke korenine, a onstran meja tega mesta ni nikoli odpeljal. Pesmi Bandit, instrumentalni prehod The Swamp in Crocodile Hunter ležijo na idejah, ki padejo na trhla tla in tako upočasnijo divjo vožnjo, s katero Wrong Moose odpre album.

Wrong Moose je eden mnogih novih in dobrih domačih in regionalnih bendov. Gre za zelo dober in resnično obetaven začetek. Na trenutke silovit. Vseskozi pa hard'n'heavy.

Obrati se vnovič dvignejo v rdečo območje v pesmi PDSK, ideje postanejo jasnejše in enostavnejše, bobnar podžiga v slogu Dava Grohla, pevec izgoreva v bencinskih plamenih, celotni zvok skupine dobi fokus in namen, tako da Wrong Moose vnovič postane kromirana cestna zver. V pesmi Dream Catcher z menjavo prestave vnovič preizkuša potrpljenje poslušalca, ampak vseeno izpelje ovinek. Podoben pristop najdemo še v skladbi There Is No Clockwork in this Orange, ki je zvočno osupljiva, kot sicer večji del albuma, a je brez fokusa in jedrnatosti, značilnih za uvodni tris.

Rock in rock'n'roll ne slonita samo na zvoku, temveč zvok pride na skladbe. Zasedba Wrong Moose se lahko pohvali s to vrlino, da ustvarja močan zvok, tudi pesem zna sestaviti, čeprav še vedno išče svoj avtorski izraz. Enostavnost je modrost, ki jo bendi načeloma spoznajo s časom. Wrong Moose je eden mnogih novih in dobrih domačih in regionalnih bendov. Gre za zelo dober in resnično obetaven začetek. Na trenutke silovit. Vseskozi pa hard'n'heavy.

NE SPREGLEJTE:


Vikend družbena kritika
torek, 18. avgust 2015
Tudi koale se oglašajo, mar ne?
torek, 03. februar 2015
Rockovski tiči iz Ljubljane
sreda, 31. julij 2013
Rockerska »umazanija«
sobota, 15. junij 2013
Po tujih sledeh
petek, 27. marec 2015
Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo
torek, 02. junij 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Za človeški faktor gre
nedelja, 31. maj 2015
Stopite skupaj
nedelja, 16. junij 2013
Po renčanju grrizliji sedaj tudi grizejo
četrtek, 03. april 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice