SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Trade mark Elvis Jackson

Trade mark Elvis Jackson

Igor Bašin
23. marec 2015

'Žal gre svet v to smer; če želiš preživeti, si prisiljen delati »radiu všečno« muziko. To pa je tudi osnovna protestna nota Radio Unfriendly: Vrti ga, če si upaš. Če ne, imaš priložene čepke.'. (Foto: Nataša Urbančič)
'Žal gre svet v to smer; če želiš preživeti, si prisiljen delati »radiu všečno« muziko. To pa je tudi osnovna protestna nota Radio Unfriendly: Vrti ga, če si upaš. Če ne, imaš priložene čepke.'. (Foto: Nataša Urbančič)

Petek, 13. marec, ni bil le dan za udarec, ki je tistega večera počil na Metelkovi, v Menzi pri koritu, kjer so Tožibabe proslavile vnovično izdajo svojega prvega in edinega singla Dežuje iz leta 1986. Že dopoldan je v Kinu Šiška potekala tiskovna konferenca skupine Elvis Jackson ob izidu novega, petega albuma, ki že z naslovom Radio Unfriendly pove, da navihanim Ajdovcev s pridruženim Štajercem ni vseeno, kaj se vrti po (naših) radijih. Po nazdravnih govorih so se pevec David Kovšca – Buda, kitarist Boštjan Beltram – Berto, basist Erik Makuc – Slavc in bobnar Marko Soršak – Soki razdelili v pare in si naslednjih nekaj ur vzeli za intervjuje. Odzvenu sta pripadla Buda in Berto.

Za začetek bi vas vprašal, kako je opravljati dolžnost benda mimo odra, ko z intervjuji in tiskovnimi konferencami ogrevate in pripravljate teren za prihajajoče koncerte?

Berto: Intervjuji in vse, kar ne spada na oder, je najslabši del.

Zakaj potem to počnete?

Berto: Pravijo, da moramo. (smeh)

Buda: Poglej, dajanje intervjujev in podobne aktivnosti spadajo zraven, zato jih je treba opraviti.

Berto: Tako kot moram posneti kitare, moram dati intervju. Ko posnamem kitaro, vem, da bom moral dati intervju. Takšen je pač proces (smeh).

Elvis Jackson ni treba posebej predstavljati. V dekadi in pol je kvartet utrdil svoj renome na domači sceni, ki si je ne predstavljamo brez njega. Z rednim gostovanjem za mejami domovine že dolgo gradi in utrjuje svojo pot v svet, kamor ga nezaustavljivo vodi tudi nova plošča adrenalinskih melodij, našpičenih kitar, drvečega ritma in vedno spevnega in nalezljivega vokala. Lani izdani EP Window je v primerjavi z novim vsekakor bolj radiu všečen, zato pa se ob poslušanju Radio Unfriendly zdi, da nov set komadov sodi v prvi vrsti na koncertni oder. Izid nove plošče bodo fantje iz Elvis Jackson pospremili s tremi promocijskimi koncerti v tekočem tednu. V sredo, 25. marca, bodo nastopili v Kinu Šiška v Ljubljani, dan kasneje v mariborskem Štuku in v petek v Mostovni v Novi Gorici.

Od zadnjega albuma je preteklo pet let. Lani ste izdali EP Window. Ali je bila ta plošča prelomna za nastanek novega, petega albuma?

Buda: Po Against The Gravity smo začeli razmišljati o novi plošči. Ves ta čas je nastajal nov material. Takrat smo razmišljali v standardnih smernicah. Se pravi, da Elvis Jackson gre naprej, da komadi nastajajo, in ko jih naredimo dvajset, jih razredčimo in iz tega naredimo nov album. V tem času so nastali tudi trije, štirje reggae komadi; in na polovici procesa snemanja plošče smo prišli do zaključka, da teh komadov ne bi dali na album. Sam album smo hoteli usmeriti bolj žanrsko. Porodilo se je vprašanje, kaj narediti s temi komadi. V tistem času smo ravno imeli zatišje. Ni bilo koncertov ali turnej pa tudi novega albuma ne, zato smo morali nekaj narediti. Tako je nastal EP Window, na katerem so ob teh reggae komadih še predelava R.E.M., akustični Fear Off in komadi, ki še niso bili izdani.

Berto: S to izdajo smo si kupili malo časa.

Nova plošča Radio Unfriendly od začetka do konca žge s punk rockom. Kaj vas je pripeljalo do skoka nazaj k punk rocku?

Buda: Nikoli se nismo omejevali s stilom. Komadi so nastali na tistem, kar je prišlo iz nas, in na tistem, na čemer smo rasli. To je seveda punk, rock, reggae, ska. Prav to vedno dajemo od sebe. Od dosedanjih izdaj se ti dve zadnji razlikujeta po tem, da smo komade ločili in naredili ploščo Radio Unfriendly z dvanajstimi žaganicami.

V napovedi novega albuma se omenja, da se z njim vračate k začetkom in reviziji punk rock zvoka.

Berto: Mimo je šest let. Kaj vse se je zgodilo med tem časom ... Če bi izdajali albume na dve leti, bi bil preskok manjši. Po šestih letih pa se glave in mišljenje pošteno spremenijo.

Buda: Za nas, muskontarje, so živi koncerti in avtorski honorarji način preživetja, vse ostalo je zastonj. Brez problema potegneš s spleta. Kam bi prišli, če bi izhajala samo »radiu všečna« muzika? Žal gre svet v to smer; če želiš preživeti, si prisiljen delati »radiu všečno« muziko. To pa je tudi osnovna protestna nota Radio Unfriendly: Vrti ga, če si upaš. Če ne, imaš priložene čepke.

Kakšna glasba je sploh »radiu všečna«?

Buda: »Radiu všečno« je vse, kar vsak dan slišim na večini radijskih postaj po Sloveniji. Se pravi lepa muzika, ki gre v uho. Tudi punk rock komad je lahko »radiu všečen«. Naš namen je razširiti glasbena obzorja.

Je naslov plošče in sami komadi na njej vaša reakcija na domačo medijsko krajino?

Berto: V prvi vrsti leti na Slovenijo. Zunaj je kar nekaj radijskih postaj, ki predvajajo underground glasbo, in je več možnosti za širjenje v medijskem prostoru.

Buda: Ni treba, da se pogovarjamo samo o muski. Poglej, kaj vse nam prodajajo. Od človeka, ki se vsak dan ukvarja z vprašanjem, kako bo nahranil otroka, hočejo, da je aktiven in angažiran. Ampak kako boš aktiven državljan, če te k temu zvlečejo z verigo? Potrebno je paziti, da ne postanemo ovce.

Na domačem koncertnem prizorišču ste prisotni na različnih večjih prizoriščih. Že dolgo niste več v undergroundu. V tem času ste prerasli v srednje velik bend. Kaj pomeni biti srednje velik bend v Sloveniji?

Buda: Še vedno se držimo DIY, čeprav si veliko ljudi misli, da imamo, kot je rekel Berto, hiše z bazeni. Daleč od tega. Težko si je predstavljati, koliko je vlaganja. V prejšnjo ploščo je bilo vloženega ogromno denarja. Ne bi o številkah, lahko pa povem, da smo igrali dve leti, da smo vse poplačali. Tako smo se pač odločili. Šli smo v smer, kjer še nismo bili in kjer si želimo biti. Se pa ne omejujemo – ta teden bomo igrali nekje pri nas na veselici, čez teden dni v Berlinu na »warm up« festivalu za Punk Rock Holiday v prostoru za dvajset ljudi. Prizorišče mora biti vedno prilagojeno številu ljudi, ki pridejo na tvoj koncert, pa underground gor ali dol.

Enkrat smo imeli slogan »od štale do hale«. Danes je koncert edina varianta, da prideš do denarja. Biti skupaj petnajst let in ves čas vlagati, ne da bi kaj dobil nazaj, je zelo težka situacija. V njej bend težko ostane skupaj. Vendar se po tolikih letih igranja sploh ne obremenjujemo s tem.

Zdi se mi, da ste se znašli pred precepom. V naših medijih ste redno prisotni, celo v rumenem tisku, vseeno pa vzdržujete svojo držo in ne delate kompromisov, ne pustite se pocukrati.

Buda: Pri izbiri prizorišč smo bili vedno prisotni povsod, kjer se je dalo. Tudi na veselicah, kaj nam pa preostane drugega. Če hočeš preživeti, gre to zraven. Enkrat smo imeli slogan »od štale do hale«. Danes je koncert edina varianta, da prideš do denarja. Biti skupaj petnajst let in ves čas vlagati, ne da bi kaj dobil nazaj, je zelo težka situacija. V njej bend težko ostane skupaj. Vendar se po tolikih letih igranja sploh ne obremenjujemo s tem.

Berto: Kaj pa je bilo v rumenem tisku?

Soki se velikokrat pojavi.

Berto: To moraš ločiti. On ima namreč svojo firmo, pri kateri ostali trije nismo zraven. On je član Elvis Jackson, ampak v rumenem tisku nastopa kot Marko Soršak – Soki. Sam fura različne projekte, kot je »20 za 20«.

Buda: Pojavili smo se po časopisih, vsekakor pa vsa čast Sokiju za projekt »20 za 20«.

Je Elvis Jackson profesionalen bend?

Berto: Odvisno, s katerega kota gledaš. Živim za bend, životarim za bend.

Buda: Životarim od benda (smeh).

Berto: Muska in bend sta nam prva stvar v življenju. Tako znamo živeti. Če bi mi vzel kitaro in oder, bi v hipu postal živčen. Zmešalo bi se mi in končal bi v Idriji.

Buda: Težko je, ker se živi od danes na jutri. Ves čas moraš delati kompromise in vlagati veliko časa in denarja, a ni nujno, da se vedno povrne.

Si še vedno v redni službi?

Buda: Seveda. Imam veliko srečo, da imam takšno službo, ki mi omogoča to, kar počnem.

Ti, Berto?

Berto: Občasno. V glavnem se štuka. »Doing shitty jobs and playing music« ali kako že gre ...

Buda: Ja, »working shitty jobs just to play rock!«.

Berto: Vedno ena in ista zgodba. Vztrajali bomo, dokler nas ne bo zvilo v hrbtu, takrat bomo predali štafeto.

Budo: Samo da ne predamo pufov (smeh).

Si lahko predstavljate svoje življenje brez Elvis Jackson?

Oba: Ne, si ne.

Buda: Življenje nas naredi. Ko smo začeli, nismo razmišljali o ploščah in vsem, kar sledi; mi smo želeli preprosto igrati. In še danes, ko stopim na oder, gre skozi mene isti občutek kot takrat, ko sem prvič stopil na oder. Gre za enak občutek, za enako energijo, za enako spoštovanje do prizorišča in ljudi, ki pridejo na koncert.

Berto: Ko to izgine, je verjetno konec.

Buda: Ko nekdo pride po nastopu in ti reče, da si mu polepšal dan, to je res najlepša nagrada, ki jo dobiš. V prvi vrsti se igra glasba zaradi sebe, če še koga drugega osrečiš s tem, si zmagal.

Berto: Hja, na prizorišču si car, potem pa greš delat ... štancat (smeh).

Buda: Natančno tako. Dan po koncertu v Križankah sem šel v službo štancat. Bill iz Faith No More nam je pripovedoval, kako so člani benda prva leta razvažali pizze in delali v proizvodnji, da so preživeli. Nato je razlagal o dilemah, ki nastanejo, ko se je bend znašel na vmesni stopnji med anonimnostjo in uspehom in so se spraševali, ali je pametno pustiti službo. Ni se namreč še vedelo, ali bo ali ne bo ratalo.

Ko prideš v Anglijo, imaš opravka z ogromnim tržiščem, in spet smo tam: plačevati moraš piar, oglasni prostor. Če hočeš priti na neko stran, ne gre po poti poznanstev, da te bo znanec dal noter. Tam stvari tako pač ne grejo. Dobesedno je treba vlagati enormne količine denarja. Če hočeš iti na turnejo z nekim bendom, moraš plačati za to.

Ko že omenjaš dilemo, ali bo uspelo ali ne, me zanima, kakšni so bili rezultati akcije prodora na angleško sceno, ki ste se je lotili ob prejšnji plošči?

Buda: Rezultati so bili odlični. Problem je v tem, da moraš biti tam kontinuirano prisoten na turnejah in ves čas bombardirati. Sami se trudimo po večjem številu držav, in ker se stvari počasi razvijajo, je treba biti potrpežljiv. Ko prideš v Anglijo, imaš opravka z ogromnim tržiščem, in spet smo tam: plačevati moraš piar, oglasni prostor. Če hočeš priti na neko stran, ne gre po poti poznanstev, da te bo znanec dal noter. Tam stvari tako pač ne grejo. Dobesedno je treba vlagati enormne količine denarja. Če hočeš iti na turnejo z nekim bendom, moraš plačati za to.

Berto: Že dolgo se trudimo, a nam to še ni ratalo.

Ni vam še ratalo plačati, da bi šli z nekom na turnejo?

Berto: Ja, ja. Ni nam še ratalo plačati, da bi lahko šli z nekom na turnejo. Zadeva izgleda tako, da imaš glavni bend, h kateremu založba poriva zraven manjše bende z založbe; zraven se prebiješ samo, če plačaš.

Buda: Pri prejšnji plošči smo veliko vložili v produkcijo. Bill Gould, Rich Veltrop, John Cuniberti. Sama svetovna imena smo zagrabili. Zdaj smo hoteli ravno nasprotno: malo vložiti v produkcijo in več v turnejo z nekim bendom in v piar.

Kompleksnost komadov na Against The Gravity je zahtevala močno produkcijo ...

Buda: Ja, s takšno produkcijo bi bila nova plošča slabša. (smeh) Oziroma, hoteli smo narediti še slabše (smeh), pa nam ni ratalo.

Berto: Zvoki so žanrski in težko je narediti dober punk ali dober pop ali dober hip hop album.

Vendar to ni računica, po kateri nastajajo vaši komadi.

Berto: Kje pa. Nič ne nastane načrtno. Igrati več stilov skupaj se mi zdi pravo prekletstvo. Sami imamo težave, ker nas ne znajo popredalčkati. Ko nas vprašajo, kaj igramo, pač povemo, da punk, ska, reggae, in zaradi tega nas ne znajo popredalčkati. V Sloveniji pa zaradi angleških besedil ne moremo priti na lestvice. Tako se vedno znova znajdemo nekje vmes. Zdaj smo se odločili za linijo punk rocka, ki smo ga navili do konca.

Za novo ploščo govorite, da je nova stran v vaši zgodovini. Ni preuranjeno za takšno trditev?

Berto: Vsak album je nova stran v življenju benda.

Buda: Tako je, vsak album je zapis določenega obdobja. Na ploščo daješ v prvi vrsti sebe, ne pa koga drugega. S ploščo zakoličiš neko obdobje. Čustva moraš vreči ven iz sebe, in v tem trenutku je to Radio Unfriendly.

Na tej sceni se bolj ali manj piči ena in ista špura. Je pa res, da smo vsi odraščali ob punk rocku 90. let, ki je še zmeraj v nas. Danes smo toliko dozoreli, da se lahko postavimo ob bok tem bendom in da gremo brez težav z njimi na turnejo. Mislim, da je bila ta energija bolj ali manj vedno prisotna, le da je tokrat veliko bolj skoncentrirana.

Kaj vas je vrnilo k punk energiji in punk šusu?

Buda: Eden od razlogov je morda ta, da so padli očitki, ko smo se dogovarjali z določenimi založbami, da preveč medemo in da nas ne morejo uvrstiti nikamor. Spraševali so se, kam naj nas dajo, ali med punk rockerje ali kam drugam. Ves čas delamo na lastni trade mark. Elvis Jackson je Elvis Jackson. Mogoče je bil to eden od razlogov, da se prebijemo med tiste bende, s katerimi smo odraščali, in gremo z njimi na turnejo. Razumem, da punk rock bend ne vzame s sabo na turnejo nekih zabavljačev-klovnov ska-reggae-jazz-metala, ker preprosto to ne gre v koncept. Na tej sceni se bolj ali manj piči ena in ista špura. Je pa res, da smo vsi odraščali ob punk rocku 90. let, ki je še zmeraj v nas. Danes smo toliko dozoreli, da se lahko postavimo ob bok tem bendom in da gremo brez težav z njimi na turnejo. Mislim, da je bila ta energija bolj ali manj vedno prisotna, le da je tokrat veliko bolj skoncentrirana.

Berto: Zadnji album je nastal pri meni doma. Šlo je za drugačen pristop. Bil sem priklopljen na distorzijo in na računalnik, na katerem sem naredil bas in boben, in to je bilo to. Ničesar se nisem spraševal. Vse te ska-reggae »izice« pa smo naredili na vajah, kjer smo bili vsi skupaj.

Že od zgodnjih dni radi improvizirate.

Buda: Tako so včasih nastajali albumi. Prišli smo na vajo in »en, dva, tri, štiri – piči, miki«. Ko smo ulovili dober rif, smo ga sestavili z ostalim.

So pa novi komadi vseeno zelo razdelani. Je to povezano s tem, da si, Berto, že doma aranžiral komade?

Berto: Ne morem delati istih rifov kot bendi iz 90. let, ki sem se jih naposlušal. Moj način dela je takšen, da rif napilim do konca, kolikor se da, in da ni podoben ničemur. Vplivi Bad Religion, NoFX in podobnih so seveda prisotni, vendar danes ne moreš izdati takšnega albuma. Vsaj Elvis Jackson ne. Če bi NoFX izdal album, ki bi smrdel po devetdesetih, bi bilo super. Plošča Radio Unfriendly je bila izpiljena že v štartu. Sicer smrdi po devetdesetih, je pa ...

Buda: … nadgradnja.

Berto: Ja, je »apdejtana« (smeh).

Buda: Za 2015.

Berto: Ne. Kdaj je nastajala? 2013? Med letom 2012 in 2013. Vidiš, kako dolgo se je vse skupaj vleklo.

Buda: Smo pač takšni, da nas mora nekdo priganjati in nam postaviti rok, do katerega moramo narediti ploščo. Če ne, se to samo vleče.

Berto: Zmeraj je bilo tako. (smeh)

Buda: Kakšne klobase smo. (smeh)

Berto: Izgubljene duše. (smeh)

Buda: Dve leti smo bili samo v studiu in snemali to ploščo. Pri današnji produkciji in tehnologiji ni konca nastajanja plošče in je velika nevarnost, da je nikoli ne končaš.

Omenil si, da skrbite za trade mark Elvis Jackson. Imate pivo in vino s svojo etiketo ...

Buda: Mislil sem predvsem na slog, te stvari pa pridejo zraven. Zgodijo se na podlagi novih poznanstev in druženja, kar je tudi smisel cele zadeve. Srečuješ nove ljudi in vsak med njimi nekaj dela. Iz tega nastanejo takšni projekti in sodelovanja. Odzivamo se na pobude in ideje, zakaj pa ne. Če pa povem po pravici, je to samo zaradi nas, ker imamo radi pivo in vino, majice imamo zato, da se preoblečemo po koncertu in ne smrdimo na turneji. Kaj še imamo? (smeh)

Berto: Rizle imamo.

Buda: In po novem imamo tudi digitalni ključek, da ne pozabimo, kje smo doma, da ne pozabimo na telefonske in davčne številke. Deluje tako, da ga približaš mobitelu, na katerem se vse izpiše.

Kako pa gre z vsem tem punk rock?

Buda: Normalno. Merchandise je bil zmeraj in večina bendov pravi, da jim ravno prodaja merchandisa poravna stroške turnej. Ko se vrneš s turneje in izračunaš, da si v minusu, prešteješ še denar od merchandisa in ugotoviš, da si ravno na nuli. (smeh)

Za promocijske koncerte v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici napovedujete, da boste na njih uskladili luči, glasbo in sam nastop.

Berto: Ja, to je spet za zraven.

Buda: Eden mora to napisati. (smeh) Drugo pa je to, da smo skozi teh sedemnajst let spoznali ogromno sposobnih dizajnerjev, lučkarjev in drugih ljudi. In kjer je želja, se vedno ponudi priložnost za sodelovanje. V primeru navedenih koncertov bo za luči skrbel Grga, ki je z nami že dolgo časa in za katerega bi lahko rekel, da je na večjih prizoriščih nepogrešljiv, skoraj član ekipe. Vizualno veliko pripomore. Vnaprej smo mu dali komade, da jih natančno preštudira in pripravi izvedbo.

Berto: Samo za to gre, da se ponudi več kot na običajnem koncertu.

Ste že vadili z Grgo?

Berto: Z lučkami? Nič, ne rabimo tega.

Buda: Rekli smo mu, da mora imeti čim več črne luči.

Ob tej napovedi me je zapopadel smeh ...

Berto: Saj nas tudi. (smeh)

... ker sem se spraševal, koliko lahko pripomorejo k vašemu koncertu luči in vizualije, ko pa ste že na vsakem koncertu v zraku in vsi podivjani.

Berto: Ja, ja, seveda. Ali pa tista: »Veliki adrenalinski spektakel!« Ničesar ne vem o tem, samo vem, da bom igral kitaro. To je pač piar scena.

Buda: Lahko bi napisali: »Ansambel Elvis Jackson in fantje ...«

Berto: S Praprotnega.

Buda: Še boljše, iz Malih Žabelj. Ali pa štiri flofoti.

Se je publika v zadnjih letih pomladila?

Buda: Seveda. Danes prihajajo na naše koncerte starši, ki so nas doživeli na začetku, skupaj s svojimi otroci. Se je pa publika precej zamenjala. Ko smo nazadnje igrali v Švici, je bila na koncertu povsem druga publika kot pet let prej. Zelo hitro se je zamenjala celotna generacija.

Kako pa je igrati vedno mlajšim ljudem, medtem ko se sam staraš?

Buda: Kot bi se ti čas ustavil.

Berto: Naš basist Slavc je enkrat prijavil, da mora paziti, da ne pade z odra, ker jih bo pobil, če bo padel nanje; si predstavljaš stokilskega moža, ki pade na šestnajstletnike pod odrom?!

Buda: Na svojih koncertih nastopamo proti pasivi. Včasih, ko je punca skočila z odra, smo vsi skočili skupaj, da bi jo ulovili. Če danes punca skoči z odra, gre v večini primerov naravnost na glavo. Zato moram iti z odra med ljudi, da jim pokažem, kako se jo ulovi oziroma v čem je fora. Da je tako, izvira iz tega, da mlajše generacije preveč časa preživijo za štirimi stenami in pred računalnikom, ne znajo pa splezati na drevo. Nekako izgubljajo stik z realnostjo, saj vedno bolj živijo v virtualnem svetu. Mi smo drugače odrasli. Danes mediji in sistem s poplavo informacij in pravil delajo ljudi vedno bolj pasivne, da se samo opazuje in kima z glavico. Zato smo mi »radio unfriendly«; imamo pa radi vse radijce in se radi družimo z njimi. (smeh)

Po pogovoru so fantje odkljukali še eno nebodigatreba obveznost mimo odra. Buda je hitel naprej: »Zdaj pa moram še službeno v Kranj odpeljati zajle. Toliko o trade mark.« 

NE SPREGLEJTE:


Nažigaška uživancija
sreda, 24. junij 2015
Čez dan butično, zvečer pa eruptivno in uživaško
torek, 23. julij 2013
Samoosmislitev
ponedeljek, 16. februar 2015
Urbano dejanje: malo mešano na ža(n)ru 
četrtek, 16. julij 2015
Smrtno resno, brez laži
petek, 28. avgust 2015
Danes ni garaže
sobota, 07. marec 2015
Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!
ponedeljek, 30. marec 2015
Proto-indie rock
sobota, 22. februar 2014
Petindvajset častnih za Pridigarje
torek, 11. junij 2013
Očiščenje nelagodja
petek, 06. marec 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice