SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Tudi koale se oglašajo, mar ne?

Tudi koale se oglašajo, mar ne?

Izak Košir
03. februar 2015

Koale so premagale ovire med Metelkovo in Kinom Šiška, ker ne znajo le igrati in ustvarjati, temveč znajo tudi poslušati. In ne zgolj sebe.
Koale so premagale ovire med Metelkovo in Kinom Šiška, ker ne znajo le igrati in ustvarjati, temveč znajo tudi poslušati. In ne zgolj sebe.
Koala Voice:
Kangaroo's A Neighbour (samozaložba, 2015)

Zmaga na lanski Špil ligi 2013/2014 in uvrstitev na zadnji Klubski maraton sta mlado zasedbo Koala Voice potisnila pod žaromete. Glasbena uredništva so jo hitro vzela pod svoje okrilje in tako se je njen krog poslušalcev kar naenkrat, pravzaprav čez noč, močno razširil. »Kdaj boste izdali album?« je tisto za vzpenjajočo se skupino najbolj nadležno novinarsko vprašanje. In album je zdaj tu. 


Dostikrat se zgodi, da se organski zvok, ki ga pri vzpenjajočih se skupinah slišimo na demo posnetkih in koncertih, v profesionalnem studiu izgubi neznano kam. Včasih za vedno. Tisto surovost, ki je bila del čara, producenti kuhajo toliko časa, da zvočno podobo očistijo do te mere, da se popolnoma zmaliči. Sam zagovarjam načelo, da mora biti (vsaj) prvi album bolj punk kot pop. Danes so dovoljene napake, jutri je nov dan.

Pri Koala Voice, priznam, sem se bal ravno tega. Da bo producent (čeprav Petra Deklevo cenim in vem, da ima dobro uho) ustvaril zvok, ki ni njen in ki bo preveč spoliran, sama zasedba pa se temu zaradi neizkušenosti in evforije ne bo znala upreti. Tako imenovani »višji sili« so v svojih začetkih pravzaprav podlegli številni bendi. In Koal, ki so znanilci, da se slovenska lokalna scena spet prebuja, in ki predstavljajo nekakšno svetlo točko, bi bilo resnično škoda. A naj vas pomirim. Fantje (Domen Don Holc – kitara, Miha Prašnikar – bobni, Tilen Prašnikar – baskitara) in dekle (Manca Trampuš – vokal, kitara) so izpolnili vsa pričakovanja. 

Go Disco, Go! 

Uvodna instrumentalna Dirty Koala je obetaven začetek, ki zveni, kot da bi bil ravnokar posnet za nadaljevanje filma Pulp Fiction Quentina Tarantina. V Koalah je, ugotavljam, po vsej verjetnosti v polju nezavednega, nekaj surfrockerskega. Morda zato, ker koala kot žival izhaja iz Avstralije, kjer je dobro razvita surferska scena. Sledi skladba Nothing, kjer prvič zaslišimo Mancin vokal. Zdi se, da ji koalin kostum razpre krila, saj dobi njena prezenca nove razsežnosti. Glas spominja na mlado Patti Smith – ja, Manca je bolj punk kot pop. Ima pravo rokenrolovsko držo, ki pa ima še vedno dosti prostora, da se razvije, kar bo nedvomno prišlo s kilometrino in posledično z več samozavesti. »Haven't changed my sheets for weeks, haven't event brushed my teeth, walking around without a bra, you can't call me a lady, na-ah,« prepeva v prvi kitici in odkriva svojo »dirty« stran, ki pomen dobi v refrenu, ko ugotovimo, da je vse to počela, ker je preveč časa prebila z določeno osebo; in ta čas, kot pravi, ni bil izgubljen. Romantična duša, kajne? Druga stvar, ki pade v uho že takoj na začetku prvenca, je preprosta, a učinkovita glasbena podlaga, še posebej nalezljivi so kitarski rifi izpod prstov Domna Dona Holca, ki so v mešanici z dobro stoječimi basovskimi linijami in bobnarskimi disko ritmi nadvse primerni za alternativna plesišča. Če vse to nadgradimo z melodičnimi refreni, bi si upal trditi, da ima Koala Voice pravzaprav širši valovni potencial kot zgolj biti »Radio Študent friendly«. Tretja Go Disco, Go se iz potencialnega singla, ki je sicer zelo na prvo žogo (»I'm on the floor, the lights are on, I move my feet, she feels the beat, I make a turn, you start to burn, the song is new, I'm here for you«), na koncu prelevi v popolni razčefuk in fuzijo zvokov, kjer skupina, vajena rahlo umazanega minimalizma, iz sebe in svojih instrumentov iztrži vse in ustvari prelep, napol nadzorovani kaos. Nekaj, kar bi pričakoval pri kakšnem zadnjem komadu, zato je prijetno presenečenje, da so se za ta korak odločili že pred polovico ploščka. Podobno se razvije sledeča Woke Up From Yesterday, ki jo poganja neumorna električna kitara in skoraj sarkastično govori o izgubi in obžalovanju. »Bu-hu« in Manca ne delujeta nič kaj žalostno. Kar je po vsej verjetnosti sporočilo, da Koala Voice ne želi biti patetična ali jokava, prav tako verjetno ne želi razkriti preveč globokih, temnih skrivnosti, temveč bolj opisuje svet okoli sebe. Vsakdan. V svetu, ki je z novo generacijo spet postal drugačen in njegov zven spominja na novi val zgodnjih osemdesetih v nekdanji Jugoslaviji. Pravzaprav na čas, ko se člani Koala Voice (najstarejši član je letnik 1987) še sploh niso rodili. 

V slovenščini naj prepevajo tisti, ki si to želijo

Prva bolj zasanjana pesem je Strangers' Tides, ki se spogleduje s psihedelijo: »I looked at him with a question mark in mind, am I crazy or had them drugs really killed me on inside.« Britanski vajb in njujorški etitjud ponovno oživita z Bullet In The Brain, ki zlahka konkurira kateremu od hitov, ki jih te dni forsira NME: »No, you can't run as fast as the bullet, and I shot you in the brain. No, you never thought you'd be killed by me, cause my looks don't talk that way.« Tu nekje bi si nekateri zavedni slovenski kritiki že zastavili vprašanji, zakaj Koale ne pojejo v slovenščini in ali bo morda naslednja plošča v njihovem maternem jeziku. Upam, da ne. Žanr kot je, bi zaradi slovenskih besedil dobil le minimalno večje predvajanje pri nas, s tem pa bi si zaprl potencialno predvajanje v tujini oziroma zunaj naših meja. Za primer vzemimo žanrsko sorodno skupino Eskobars, ki ji tranzicija iz angleških v slovenska besedila pravzaprav komercialno ni pretirano koristila, čeprav je avtor in vokalist Jure Lesar v maternem jeziku našel novo ustvarjalno širino. V slovenščini naj prepevajo tisti, ki si to želijo, drugi, ki pa se v tem ne najdejo, naj se imajo možnost izražati, v kateremkoli jeziku pač hočejo. Brez tega, da bi se morali pred komerkoli zagovarjati.

Več kot soliden prvenec obetavne skupine je dokaz, da mlada slovenska lokalna scena ni mrtva, čeprav so nehvaležne razmere ubile številna prizorišča in zbirališča. Koala Voice je del generacije, katere alternativa je razklana med Kinom Šiška in Metelkovo, vmes pa zeva velika praznina. Koale so te ovire premagale, ker ne znajo le igrati in ustvarjati, temveč znajo tudi poslušati.

Sedmi komad je posvečen Metelkovi – zgodba o klasičnem petkovem večeru, ki, za tiste, ki se še znate zabavati, ne potrebuje dodatnega pojasnjevanja. Manca, ki nas nenehno skuša zmesti s svojo pojavo, kjer pridna punčka sreča uporniško najstnico, kar veliko poje o vlakih. Ti se pojavijo v skoraj vsaki pesmi. Sklepam, da je to njeno omiljeno ali vsiljeno prometno sredstvo. Št. 8: Slovenske železnice: »The train moves along the road, and the fileds dissolve when we move. There ain't no one waiting, and no one creating, the scenes of movies this time.« Naslednja skladba je tista, ki mi je s koncertov najbrž najbolj ostala v spominu – The French Say so Koale v preobleki novodobnih Jefferson Airplane. Bržkone gre za Holčev najbolj hipnotičen kitarski rif. Sledi še nekaj spevnih: nostalgična The Goold Old Days, bluesovska Wild Dancer, pripovedovalna Bag (s hendrixovskim uvodom) in zaključna Bird Shit.

Med Kinom Šiška in Metelkovo zeva velika praznina

Več kot soliden prvenec obetavne skupine je dokaz, da mlada slovenska lokalna scena ni mrtva, čeprav so nehvaležne razmere ubile številna prizorišča in zbirališča. Koala Voice je del generacije, katere alternativa je razklana med Kinom Šiška in Metelkovo, vmes pa zeva velika praznina. Koale so te ovire premagale, ker ne znajo le igrati in ustvarjati, temveč znajo tudi poslušati. In ne zgolj sebe. Primer: po zmagi na Špil Ligi je to edina skupina, ki se tudi drugo sezono vrača na prav vsak špil in posluša nove bende – svojo konkurenco, ki pa je ne jemlje kot konkurenco, temveč kot del scene, katere del je sama.

In glasne so Koale takrat, ko so na odru. Naj jih kategoriziramo kot disco punk ali garažni pop, njihova drža je pravi rokenrol. In Boris, njihova plišasta koala, je zagotovo ponosen. 

NE SPREGLEJTE:


Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo
torek, 02. junij 2015
»Vse, kar je na albumu, lahko zaigramo tudi v živo.«
torek, 24. februar 2015
Kočljiva sredinskost
sobota, 19. april 2014
In kaj po tem?
nedelja, 12. oktober 2014
»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
Po tujih sledeh
petek, 27. marec 2015
Karavana nove glasbene ustvarjalnosti
četrtek, 10. september 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Vse večji karakter
ponedeljek, 13. maj 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice