SPLETNA REVIJA O GLASBI

Kl(j)ubovanje?

Domača klubska scena, ki je nenehno na prepihu in v stanju nenehne pripravljenosti v teh dneh pretresa šum nove (z)godbe, ki se je izvil iz prostorov Kersnikove v Ljubljani, izven klubskega, galerijskega in gostilniškega prostora, se zajedel v samo jedro študentske politike in prenesel na ulico, v virtualne socialne prostore in v medije. Aktualna štorija Kluba K4 in Zavoda K6/4 nas še enkrat več opominja, kako krhka je naša razvejana klubska infrastruktura v vsej svoji heterogenosti ter še enkrat več boleče razgalja popolno nerazumevanje njenega pomena za lokalno in širšo sceno s strani političnih struktur. Ob tem nam daje bolečo lekcijo, da se še posebej danes, v času krize (v primeru Kluba K4 zajeten finančni primanjkljaj) skozi politiko kultura kaj hitro in prikladno vulgarno tolmači zgolj in samo skozi ekonomijo. Taka je namreč trenutna dikcija vodstvenih struktur (ŠOU v Ljubljani in aktualno vodstvo zavoda in kluba), o (novi in stari) programski politiki pa smo slišali bore malo, oziroma zgolj puhlice. Njen nenadni prihod, udarni rezi, domnevne nepravilnosti v razpisu, že omenjena dikcija in domnevna politična ozadja in povezave so ustvarila t. i. 1. klubsko vstajo, skozi katero se neposredno uteleša aktualen šum revolta z vsemi njegovimi do danes razpoznavnimi sredstvi: heterogenost glasov, iniciativ in interesov, mobilizacija preko socialnih omrežij, slogani in transparenti, peticija, zahteve, možnost zasedbe, itd … Skoznjo se oglašajo različni okusi in različne štorije, povezane s klubom, ki je tekom svoje več kot dve desetletji trajajoče zgodbe vsekakor precej bolj vsebinsko raznolik organizem, kot pa je to v zadnjih letih. Vstajniki so svoje zahteve že artikulirali skozi peticijo, ki nakazuje predvsem dejstvo, da se dobro zavedajo, da problem Kluba K4 tiči v študentski politiki in da se bo na tem podiju tudi reševal, ostale iniciative pa so oblika pritiska. Ta navsezadnje sporoča isto, kot širše vstaje na Slovenskem: hočemo novo, drugačno politiko. Skozi prostor Kluba K4 torej trenutno ne zveni zgolj glasba, temveč politika, ki je v samem prostoru že vedno prisotna. To komponento nenazadnje v obliki zvočne intervencije v javni prostor predstavlja delo Sonoretum Marka Košnika, ki se, pripročno, zajeda v podhod med kavarno Metropol in Klubom K4.

Poimenovanje I. Klubska vstaja seveda zavaja. Borba za klubske prostore in njihove vsebine je pravzaprav permanentno stanje, stanje nenehne pozornosti, ki sem jo nekoč poimenoval kar kl(j)ubovanje. Zato je tudi na pričujoči problem potrebno gledati širše, v kontekstu celovite klubske scene pri nas, s tem pa se skozenj razpira tudi še vedno aktualen problem javnih in zasebnih zavodov, ki se vpenjajo v klubsko sceno. Tudi zato je nujno, da se o nastali situaciji izjasnita lokalna in državna kulturna politika, še bolj pa je nujno, da se do problema Kluba K4 opredeli tudi širša klubska scena. Borba za en prostor je namreč borba za vse prostore, ne glede na njihove programe, vsebine in načine dela. Prvo klubsko vstajo je torej treba brati v ožjem smislu, v smislu klubske kulture (club culture, clubbing), ki sovpada s programskimi smernicami Kluba K4 v zadnjih letih, torej vezanih na sodobno elektronsko, predvsem plesno glasbo. Podoba te se v zadnjih letih spreminja, vanjo pa vstopajo številne vsebine in žanri, ki v njej včasih niso bili prezentni v tolikšni meri. Če se za trenutek ozrem na aktualno vsebino Odzvena, se to zrcali v glasbi in prvencu domačega tria Litošt. Zato zanj recenzent Goran Kompoš med drugim zapiše tudi: » Kot fena s formo neobremenjene britanske elektronske glasbe, v devetdesetih najpogosteje združene pod imenom IDM, me je vedno presenečalo, da so domači elektronski kreativci skoraj povsem spregledali to vplivno smernico, pa čeprav so bili hkrati zelo dobro obveščeni o berlinskih, detroitskih in čikaških elektronskih trendih. Tudi zato je zadnje kar bi pričakoval to, da me bo petnajst let poIDM-erskih vrhuncih, na njegovo zlato obdobje spomnil mlad domač trojec Litošt, katerega člani za nameček prihajajo iz (ob)jazzovskih muzik.« Sam se tudi dobro spominjam momenta, ko mi je tolkalec Zlatko Kaučič pred leti navdušeno pripovedoval o lastni izkušnji, ko je eno izmed svojih mednarodnih zasedb namesto po prostorih, kjer se igra jazzovska glasba peljal v več slovenskih klubov. Vsebina klubov je fluidna, heterogena, nujno odprta, brez novih izkušenj pa mrtva in sama sebi namen. Zato so programske politike in njihova kontinuiteta tako zagonetna in težavna reč. To dokazuje tudi preteklost Kluba K4, v kateri so, vsaj po pričevanjih številnih akterjev (in teh je bilo veliko) neko kontinuiteto in dolgoročno vizijo vedno spodjedali menjajoči se apetiti prihajajočih in odhajajočih študentskih političnih garnitur. Jasno je, da odgovornost za nastalo situacijo leži večinoma pri njih, hkrati pa bodo morali svoj del odgovornosti prevzeti tudi vodje zavoda, ekipe in programski sodelavci kluba. Ičo Vidmar je v svojem sijajnem sestavku o pričujočem problemu v Dnevniku pod naslovom Pomeni prostora med drugim zapisal: »Vsak plac lahko pade. Pa ne zaradi preskoka iz sveta električnih kitar v elektronsko generiran plesni ritem, marveč zaradi premika v poslušalskih in (nazorskih) potrošniških držah.« To velja prav za vsak klub, pa naj gre za Klub K4 s svojo specifično strukturo vodenja in financiranja, ali pa za t. i. samonikle klubske prostore.

Kljub temu pa moramo pričujočo situacijo iztrgati kontekstu osebnega okusa ali okusa in interesa določenih skupin in uporabnikov ter obiskovalcev pričujočega kluba. Ob tem vprašanju ne sme biti merilo za opredelitev do njega dejstvo, ali ti je všeč atmosfera placa, cene pijače, režim kajenja, niti ali ti je muska v njem všeč, ali tam sukaš muziko ali v njem špilaš, še manj, če v njega zahajaš. Problem je širši, vpet v celostno strukturo klubske scene pri nas in še širše, v celostno kulturno (in seveda v tem primeru tudi v študentsko) politiko pri nas. O pomenu Kluba K4 je v svojih Mnenjih za Odzven pod naslovom Kl(j)ubovanje po ljubljansko dobro razglabljal Borja Močnik. Sam nisem redni zahajalec v Štirko, a sem pričujoče iniciative podprl.

Luka Zagoričnik   


ARHIV UVODNIKOV: 

Uvodnik, 12. 3. 2013

Uvodnik, 5. 3. 2013

Uvod v Uvodnik

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice