SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > V kraljestvu harmonike

V kraljestvu harmonike

Uroš Zupan
08. november 2011

Uroš Zupan z ženo Natašo. (foto: osebni arhiv)
Uroš Zupan z ženo Natašo. (foto: osebni arhiv)

I.

Lojze Kovačič v romanu Otroške stvari v začetnih poglavjih opisuje svoje prve spomine. Začne z nečim, kar je, kot je govoril Allen Ginsberg, mogoče videti na dobrem LSD tripu: z lastnim rojstvom. Beseda »rojstvo« je kot prva beseda na samem začetku prvega poglavja sicer postavljena v oklepaj in za njo ne stoji dvopičje ali pika, ampak vprašaj, a bravuroznost in stilistična briljanca, s katerima Kovačič rojstvo (občutke ob njem) opiše (pa zagotovo nikoli ni jemal LSD-ja), bralca prepričata, da gre za resničen spomin in ne neko zgolj literarno ali domišljijsko umetelnost, ki bi ji dala takšno obliko pisateljeva veščina.

Najprej je bila tema z nerazličnimi progami zunanjosti, mogoče celo bitij. Tekle so in se tresle, da je hudo bolelo. Potem so se začele širiti, se zlivati druga z drugo v eno samo progo, ki je naenkrat ugasnila. Vse je zagrnila tema, nekdo je zakričal kakor v kinematografu, v katerem se je utrgal film. Potem so se spet pojavile široke proge, v njihovem odblesku sem ugledal senco, ne, osvetljeno skorjo nečesa, kar je opazovalo svetlobo pred seboj in brundalo od ugodja. Ti Kovačičevi najzgodnejši spomini se potem nadaljujejo skozi začetna poglavja: spomin na prve igre, ko je kot dojenček ležal v košari in se igral s prsti, ki so štrleli iz plave volne, spomin na postave, ki so se nagibale nadenj, potem spomini na zunanji svet, spomini na okna in srebrno uro …

Tudi sam sem se že poskušal ukvarjati s prvimi, najzgodnejšimi spomini, a nisem imel dosti uspeha, nikoli nisem zbral in premogel dovolj osredotočenosti, da bi lahko prodrl v neko zares zgodnje obdobje svojega življenja. Spomin na moje prvo srečevanje z glasbo, ne samo hipno srečanje, ampak permanentno srečevanje, ki se je ponavljalo, pa mi je bil vedno na razpolago. Ko sem ga poklical, je vedno znova iz teme in pozabe splaval na površje in se mi zasvetil in zatrepetal pred očmi, podobno kot se zasveti in zatrepeta bencinski madež na nepremični koži luže, ki je ostala na parkirišču po obilnem deževju.


II.

Vedno je ista soba. Ista svetloba in isti mrak v njej, ki izmenično posedata po pohištvu. Ista mehka, skoraj preobčutljiva blagost. Kakšno je bilo pohištvo? Tega se pravzaprav sploh ne spomnim. Pred očmi, ki lezejo skupaj, ker bi se telo rado še bolj zmanjšalo in se selilo skozi čas, lebdijo temnorjave omare iz masivnega lesa. Šekasti odtenki na njihovih vratih so podobni odtisom sape velikana, ki se je zadrževal v prostoru, medtem ko sem jaz po kosilu zaspal. Je bila preproga temnordeča? Kot otroku so se mi vse preproge vedno zdele temnordeče. Potem so tu snopi svetlobe, sledi poslavljajočih se ostankov poletnega sonca in znotraj njih ena sama zmeda lebdečih delcev prahu, ki so se nenadoma iz nevidnih statistov spremenili v glavne igralce. A najpomembnejše je, da je tam velika lesena postelja. Na njej ležim kot majhen brodolomec, ki je pripravljen priseči, da leži na prostranem in mirnem oceanu, ko se ta pripravlja, da bo zaspal.

Sprejemnik je bil podoben smešnemu robotu ali pa obrazu psa kakšne azijske pasme, ki v vicih nastopa kot žival, ki je preživela padec z vrha stolpnice.

V sosednji sobi je kuhinja. Če stojiš v njej, so levo od spalničnih vrat še ena vrata, ki vodijo v predsobo, še bolj levo pa je štedilnik na premog s svojimi znamenitimi rinkami. Na sredi miza. Za mizo – ob drugi, zunanji steni – kavč, ob oknu, ker je tam dovolj dnevne svetlobe, šivalni stroj in v kotu, diagonalno od vrat: lesen radijski sprejemnik Schaub-Lorenz, ki ga je oče leta 1957 prinesel iz Nemčije in je nasledil prejšnji leseni radio Kosmaj. Sprejemnik je bil podoben smešnemu robotu ali pa obrazu psa kakšne azijske pasme, ki v vicih nastopa kot žival, ki je preživela padec z vrha stolpnice. Njegov notranji »pravokotnik« je razdeljen na dva dela. Na zgornjem so membrane, za katerimi so skriti zvočniki. Potem je tu pravokotno okence, nekakšno vsevidno božje oko, in na sredini, ravno na razmejitveni črti s spodnjim delom: dve tipki, ki sta ob straneh dekorirani z notnim črtovjem, violinskim ključem in notami.

Na spodnjem, plastičnem delu sta ob straneh dva velika okrogla gumba in med njima rdeče in zelene pike, pravilno razvrščene med tanke črte; vse skupaj je videti, kot bi pogledal skozi mikroskop pri laboratorijski preiskavi. Potem so tu napisi z velikimi tiskanimi črkami: UKV, MHz, KANAL in malo niže tisto najbolj čarobno, imena mest: Mt. Carlo, Paris, Toulouse, München, Florenz, Wien, Budapest, Bremen, Mailand, Prag, Luxemb., Oslo pa zagonetna kratica BBC ... Čisto na dnu sta dva gumba, ki sta do polovice potopljena v plastiko, in med njima pet tipk, podobnih velikim, gladkim, porumenelim kočnikom kakšne prazgodovinske živali. Nad prvo z leve piše: AUS.

To izmenjevanje besed in glasbe name deluje podobno, kot bom čez leta prebral v neki knjigi: mojo domišljijo pripravi do tega, da se precej pred koncem (pripovedi, glasbe) potopi v lastno sanjarjenje.

Vrata, ki ločujejo spalnico od kuhinje, so odprta. Stara mama nekaj brklja po štedilniku. Če odkrije rinke, da bi povečala dovod kisika in pripravila plamen k bolj živahnemu gibanju, se mi zazdi, da lahko slišim sikanje zraka in prasketanje drv in luščenje plasti, ki odpadajo s kosov premoga: nevsiljivo drobljenje in pokanje. Ob tem pa zagotovo slišim še radijski sprejemnik, ki izmenično govori in predvaja glasbo. To izmenjevanje besed in glasbe name deluje podobno, kot bom čez leta prebral v neki knjigi: mojo domišljijo pripravi do tega, da se precej pred koncem (pripovedi, glasbe) potopi v lastno sanjarjenje. To je veljalo bolj za glasbo kot za pripovedi. Nedeljski radijski igri za otroke ali Pravljici za lahko noč sem vedno sledil do konca, z vso razpoložljivo koncentracijo in brezpogojnim verjetjem majhnega otroka.

Ne vem, kateri program je poslušala stara mama. Verjetno vedno enega in istega. Ali pa sta bila na njenem programskem meniju dva: Prvi program radia Ljubljana in Radio Trbovlje. Rahlo jo imam na sumu, da je imela tudi svoje najljubše radijske oddaje. Najbolj se spomnim dveh: Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo in Četrtkovega večera domačih pesmi in napevov.


III.

Mirno bi lahko rekel, da sem bil v tistih časih (to se vedno dogaja in se bo vedno dogajalo) nehote in nevede dostikrat izpostavljen »terorju« glasbenega okusa nekoga, ki se je rodil na začetku dvajsetega stoletja, in da je to na meni pustilo določene posledice. Se je bilo enostavno privaditi na življenje v kraljestvu harmonike? Težko bi rekel. Toda to privajanje je bilo nekako samoumevno, saj nisem poznal nič drugega, nobenega drugega glasbenega sveta, ali pa sem ga, a name v tistem obdobju ni naredil tako močnega vtisa, ker se ni ponavljal. Torej: poznal sem kraljestvo harmonike in ob njem še petje na koru v cerkvi.

Nisem se rodil na geografski širini, kjer bi bil že od vsega začetka obkrožen s fadom, dixielandom, sambo ali countryjem, mogoče bluesom, gospelom ali tolčenjem z lesenimi palicami po želvjih oklepih, danes, če malo karikiram, imenovanem etno glasba. Niti se nisem rodil v družini, kjer bi bilo nekakšna nenapisana zapoved poslušanje klasike. Naša tradicija je bila takšna, kakršna je pač bila. Toda med glasbo, ki je zabavala mojo staro mamo ali pa ji samo predstavljala zvočno kuliso ob vsakdanjih opravilih, sem tudi zase našel nekaj, česar sem se vedno znova razveselil, ko se je izmuznilo iz radijskih membran in našlo pot do mojih ušes. Pravzaprav je bila to prva glasba, do katere sem imel nekakšen odnos, do katere sem nekaj čutil. To čutenje pa me je navdajalo s čisto telesnim ugodjem.

Bila sta dva komada, ki se ju najbolj spominjam. Prvi je nekako ujel in artikuliral čustva, ki sem jih imel do mame, najpomembnejše osebe mojega otroštva. Ampak to verjetno ni bilo dovolj. Moral je imeti tudi obliko ali vsaj njen del, ki me je tako pritegnil, da sem se bil sposoben umiriti in izstopiti iz deškega transa, napeti ušesa in prisluhniti. Pesem se začne s kratkim, nekajsekundnim uvodom na harmoniko, potem pa se temu priključi glavni tok, vokali z besedilom, ki celotni stvari dodajo nekakšno toplo mogočnost, nežno zavezanost: »Kje mamici bi rož nabral, mi kdo to pove ...« Tisto, zaradi česar sem padel na Slakovo Mamici, in to vem danes, je bilo petje. Večglasno petje Fantov s Praprotna.

Povrh vsega pa je bilo čarobno še nekaj drugega: Žane Miller je igral harmoniko, a igral jo je drugače, kot sem bil navajen, da se jo igra.

Tudi druga pesem mi je bila všeč zaradi petja, zaradi žuborečega slapa besed, drugačnega in mehkejšega od jezika, v katerem smo se sporazumevali, še najbolj je bil ta slap besed podoben kapljam, presvetljenim od sonca, ki se odbijajo od belih kamnov: »Dole, dole, dole, dol teče gladko, pijmo ga le …« Čaroben je bil naglas, s katerim so Beneški fantje peli beneško ljudsko Vince rumeno. Povrh vsega pa je bilo čarobno še nekaj drugega: Žane Miller je igral harmoniko, a igral jo je drugače, kot sem bil navajen, da se jo igra. Igral jo je na podoben način, to vem seveda danes, kot Flaco Jimenez na kakšnem super sessionu z Ryjem Cooderjem v BBC-jevi oddaji Old Grey Whistle Test.

Pri umetnosti sem vedno občudoval, če je bila sposobna v svoje telo, obliko, priklicati določeno pokrajino.

Ta »narodnozabavna« glasba je odstopala od standardov alpskih poskočnic. Z Avseniki se nisem mogel kljub njihovi kvaliteti in renomeju nikoli zbližati in identificirati. (Vse ostale narodnozabavne skupine kot da sploh niso obstajale.) Pri umetnosti sem vedno občudoval, če je bila sposobna v svoje telo, obliko, priklicati določeno pokrajino. Za komad Mamici se mi je zdelo, da v sebi nosi čisto specifično geografijo in z njo povezano blagost, da nosi dolenjsko pokrajino, kamor smo včasih hodili na enodnevne izlete, največkrat gledat lesene kipe na kostanjeviško Forma vivo ali pa travnike na Bogenšperku, kamor smo skočili ob poletnih nedeljskih popoldnevih; tam sem nabiral rože za svojo mamo in z robcem lovil metulje.

Komad Beneških fantov je priklical drug in drugačen svet, ki pa se mi je zdel najbolj odprt in pravljičen: Primorsko. Mogoče se je v meni, mamina stran naše družine izvira iz Benečije in Julijske krajine, ob poslušanju Beneških fantov in njihove mehke, napol eksotične variante tega glasbenega žanra, ki je zelo spominjal na ljudsko glasbo (folk), nehote aktiviral občutek za čisto določeno svetlobo – mediteransko svetlobo, hkrati s tem občutkom pa občutek za prostor, skoraj obljubljeno deželo, kajti v mojem otroštvu, in ne samo v mojem, v naših otroštvih, ki so se odvijala v socializmu, se je pravi svet vedno začenjal na zahodu. Od tam pa so bili tudi Beneški fantje. Zagotovo pa so bili s tema dvema komadoma položeni temelji, ki so v prihodnosti podpirali in nosili moj glasbeni okus.

Če danes slišim ta dva komada, se v hipu znajdem v tisti prijetno hladni kuhinji. Ob kavču, na katerem ležim, stoji mogočni leseni Schaub-Lorenzov radio. Ravno se prebujam. Ravno se mi vračajo moči po kakšni otroški bolezni. Od zunaj silijo v mehki mrak nerazločni glasovi. Vstal bom in skušal najti njihov izvor. In ko se bom sprehodil skozi hodnik in vežo, bom za vhodnimi vrati naletel na edini letni čas, ki obstaja v mojem izgubljenem vesolju: na mirno in nepremično poletje.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice