SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Vaje v slogu

Vaje v slogu

Mario Batelić
02. avgust 2014

Zasedba Bossa de Novo torej še najbolj prepriča na njej dobro znanem terenu, v inačicah brazilskih standardov, ki jim bodisi vdahne kanček samosvojosti bodisi jih odigra zelo zvesto izvirniku.
Zasedba Bossa de Novo torej še najbolj prepriča na njej dobro znanem terenu, v inačicah brazilskih standardov, ki jim bodisi vdahne kanček samosvojosti bodisi jih odigra zelo zvesto izvirniku.
Bossa de Novo:
Quinta essência
(ZKP RTV SLO, 2014)

Ko smo na SIGIC-u začeli pripravljati kompilacijo Etno Slovenia 2011, smo se štirje člani komisije, ki je izbirala zasedbe, katerih skladbe naj bi uvrstili na zbirko, takoj na začetku procesa izbiranja enoglasno strinjali, da se v nobenem primeru ne kaže ustaviti pri izvajalcih, ki tako ali drugače igrajo le slovensko tradicionalno glasbo. Poseganje po drugačnih oziroma tujerodnih melodijskih in ritmičnih vzorcih ima konec koncev dolgo domovinsko pravico v zgodovini popularne glasbe, pa čeprav se je pri nas spričo specifičnega načina oblikovanja in, še raje, počasnega dozorevanja sodobne neofolk ali neotradicionalne scene ta praksa začela bohotiti šele v zadnjih desetletjih.

Če so naši glasbeniki še najraje posegali po irskih ali balkanskih in ciganskih motivih (zgodnje obdobje TerraFolk) ali po arabskih in vzhodnjaških (štajerska scena in glasbeniki, kot sta Nino Mureškič in Igor Bezget) ter afriških (npr. Fake Orchestra), je bilo preigravanje slogov iz Južne Amerike prej izjema kot pravilo (tanga smo slišali kar nekaj, afrokubanske glasbe pa bolj v sledeh). In če so se že lotili latinskoameriških muzik, so se pri izbiri slogov iz Južne Amerike praviloma lotevali godb iz špansko govorečih držav. Izjema, ki potrjuje pravilo, se je pojavila pred dobrimi desetimi leti z zasedbo Bossa de Novo, ki je – v skladu z imenom – kajpak igrala brazilsko bossa novo z zmernimi dodatki drugih zvrsti in pristopov. Zasedba je predstavljala novost in osvežitev na naši sceni, saj je izstopala iz siceršnjega posvajanja tujih tradicij po zaslugi izvirne inštrumentacije (zlasti harmonike, ki jo je igral Drago Ivanuša), skladne spremljave (kontrabas Marka Gregoriča, kitara Aljoše Kosorja in tolkala Mitje Vrhovnika Smrekarja) in takoj prepoznavnega šepetajočega glasu vodje zasedbe Primoža Viteza. Že na prvencu Vivo! (večinoma posnetem v oddaji Izštekani Jureta Longyke) je kvintet presenetil z gladko tekočimi izvedbami brazilskih klasikov (pa tudi kakega manj znanega avtorja) in s »pobraziljenimi« različicami pesmi iz popolnoma drugega okolja, denimo popevke Ne prižigaj luči v temi in klasične jugoslovanske rockovske balade Selma Bijelega dugmeta.

Prakso predelav domačih skladb v duhu brazilskih idiomov je zasedba razširila na drugem albumu Nova, ki je prinesel tudi prvo avtorsko pesem, Sestanek pod rjuho Marka Gregoriča. Čeprav je, kot je Primož Vitez pred leti zapisal v Mnenjih, ta komad požel največ navdušenja med poslušalci, nam zasedba, nasprotno od našega pričakovanja, na novem albumu Quinta essência ni postregla s še več avtorskimi pesmimi. Na albumu je spet le ena izvirna pesem, tudi tokrat delo Gregoriča. In takoj je treba povedati, da je skladba Drevo (zapoje jo Mateja Koležnik) spet med presežki albuma, ki sicer ne nudi konsistentne celote. Morda je treba razloge za to delno iskati v spremenjeni zasedbi. Ivanuše in njegove harmonike ni več v zasedbi, peti član je sedaj tolkalec in pevec Sergej Ranđelović Runjoe, na albumu pa gostujejo kar tri pevke in pevec. Zasedba je tokrat zvočno manj enovita in stanovitna, tok skladb na trenutke zašepa, nekateri komadi zazvenijo bolj kot »štosi«, ki zmedejo pri poslušanju. Takšna je vsekakor predelava Bandiere rosse pod naslovom Bandiera Menor, ki je, milo rečeno, odeta v za take vrsto uporniško pesem docela neustrezen aranžma, ki s počasnostjo izniči njen potencial. No, dopuščamo možnost, da nosi pesem z malone pogrebnim ritmom in nič kaj himnično, jurišno ali spodbudno izvedbo kake skrite pomene, ukrojene po današnjem žalostnem političnem trenutku ..., a do nas se niso prebili. Še ena takšna izvedbeno »nejasna« skladba je inačica klasične Jobimove skladbe, ki je v aranžmaju Bossa de Novo naslovljena Zaplješi sambu / So Danco Samba; moti predvsem (v primerjavi z Vitezovim) robat Ranđelovićev vokal. Med manj uspelimi brazilskimi komadi moramo (žal) opozoriti na sklepno pesem albuma, tukaj poimenovano Lepotica iz Ipaneme; kot namiguje naslov, jo je Vitez zapel v slovenščini. Sicer je slišati lušt(ka)no, a od predelave tako ikonične pesmi, ki že ima »milijon« predelav, bi pričakovali nekaj več. (Dodatno zmedo povzroči minutaža pesmi, 11 minut 40 sekund, ki je zavajajoča, saj se skladba neha po kakih treh minutah, po večminutni tišini pa zaslišimo še eno, neimenovano, nam neznano in zares zadnjo pesem.)

Tretji album nas predvsem zaradi teh dobro zadetih skladb ne razočara, omenjenih manj posrečenih komadov spet ni toliko, da bi nam pustili slab okus, a hkrati tudi novitet spričo vsega naštetega ni toliko, da bi nas zasedba pozitivno presenetila. Nekateri bi nemara rekli »mešani občutki«, mi pa raje zapišemo »vaje v slogu« ...

No, ko odmislimo omenjene manj posrečene skladbe, ostane na albumu kar nekaj slušnih užitkov, enakomerno porazdeljenih med predelave domačih in »domačih« pesmi kakor tudi brazilskih zimzelenčkov. Prve najdemo takoj na začetku albuma, ko si sledita lucidna inačica Brecljevega komada Moj stol, ki kljub drugačni ritmiki (ali morda prav zaradi nje) ne izgubi svoje zafrkljivosti in iskrivosti, in čutno odpeta balada Bacila je sve niz rijeku benda Indexi. Med predelavami iz brazilske pesmarice izstopajo Bim bom Joãa Gilberta, Sampa Caetana Velosa (s pretanjeno melodiko Mitje Vrhovnika Smrekarja), Danca Da Solidao Paulinha Da Viole s fino odmerjeno melanholijo in razživeta Fita amarela Noela Rose. Slednja tudi sicer izstopa s svojo raznolikostjo in bogato zvočno sliko. Zasedba Bossa de Novo torej še najbolj prepriča na njej dobro znanem terenu, v inačicah brazilskih standardov, ki jim bodisi vdahne kanček samosvojosti bodisi jih odigra zelo zvesto izvirniku. Tretji album nas predvsem zaradi teh dobro zadetih skladb ne razočara, omenjenih manj posrečenih komadov spet ni toliko, da bi nam pustili slab okus, a hkrati tudi novitet spričo vsega naštetega ni toliko, da bi nas zasedba pozitivno presenetila. Nekateri bi nemara rekli »mešani občutki«, mi pa raje zapišemo »vaje v slogu« ...
 

NE SPREGLEJTE:


Zlata zbirka
sreda, 30. julij 2014
Zatišje pred viharjem?
nedelja, 17. marec 2013
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Žiga Brank - prefinjenost interpretacije in pretresljivost komunikacije
petek, 29. avgust 2014
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014
Zloglasna slovenska slava in njena polzvezdniška estrada
četrtek, 22. januar 2015
Trip hop s črno-bele fotografije
četrtek, 13. november 2014
To ni blues, to je štajerski šanson
petek, 16. januar 2015
Svetovna premiera glasbeno-scenskega dela Larryja Coryella v Cankarjevem domu
torek, 25. november 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice