SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Vaje za zbrano poslušanje

Vaje za zbrano poslušanje

Mario Batelić
23. maj 2013

Glasba Severe Gjurin in Boruta Činča nas pomika v občutja zamaknjenosti in hkrati terja zbrano poslušanje.
Glasba Severe Gjurin in Boruta Činča nas pomika v občutja zamaknjenosti in hkrati terja zbrano poslušanje.
Severa Gjurin in Borut Činč:
Časovne skice
(Založniška hiša HAD, 2013)
 

Kljub zavidljivi raznolikosti domače glasbene produkcije, s katero bi se nedvomno ponosno dičila marsikatera večja država (medtem ko pri nas marsikdo, tudi iz vrst »strokovne javnosti«, večkrat potarna, da smo majhni, da marsikaj manjka in da se nič pomembnega ne dogaja), nas nekateri glasbeniki še vedno znajo presenetiti z glasbo, ki povsem uhaja iz utečenih in ustaljenih okvirov. Da bomo prav takšno glasbo našli na albumu Severe Gjurin in Boruta Činča, je bilo jasno že iz napovedi in opisov glasbe na albumu Časovne skice. Resnici na ljubo nas napoved o docela inštrumentalni glasbi, ki naj bi bila celo »new age«, ne bi toliko presenetila, če ne bi šlo prav za Gjurinovo in Činča, za katera se na prvi pogled zdi, da si po referencah in glasbenem slogu, po katerem ju poznamo, ne bi mogla biti bolj narazen.

Gjurinova je skupaj z zasedbo Olivija, v kateri je prepevala, nenadoma bušnila na domačo sceno pred slabim desetletjem (prvenec Med moškim in žensko je izšel leta 2004). Glasba, ki je zajemala iz marsikaterega žanra (od hiphopa do narodnozabavne glasbe), a je že ob prvem stiku dajala vedeti, da gre za popolnoma svež, v hipu prepoznaven in samosvoj pristop, je presenetila vse, ki s(m)o bili trdno prepričani, da na polju modernega slovenskega popa ni več mogoče »premikati gora«. Najbolj zaslužen za uspeh Olivije je bil Severin brat Gal Gjurin, multiinštrumentalist, skladatelj, pesnik, avtor glasbe in besedil ter producent, ki se je pred tem udinjal na alternativni jazzovski sceni. Medtem ko je Gal nadaljeval s kariero in se prebil v vrh kakovostne domače produkcije, je Severa, katere mehkobni glas je neizbrisno obarval Olivijine pesmi, po koncu Olivijine zgodbe ostala nekako v ozadju. Bolj se je posvetila svojemu drugemu talentu, likovnosti; resda je še naprej prepevala, a vedno kot gostja ali sodelavka, tako v bratovih projektih kot pri drugih glasbenikih (Vlado Kreslin, Jana Sen idr.) ali, denimo, v duu z Dejanom Lapanjo. Kakor koli, vse skupaj je bolj kot ne dajalo vtis priložnostnosti; tak vtis pa že kar nekaj časa majajo napovedi njenega prvenca. V njegovem pričakovanju je zunaj prva pesem z njega Kakor da se ni nič zgodilo.

Tudi za drugega sopodpisnika albuma Časovne skice bi lahko rekli, da je njegovo glasbeno življenje bolj umaknjeno. A tudi pri njem lahko, tako kot pri Gjurinovi, brez zadržka rečemo, da ga ni treba posebej predstavljati. Res, zadosti bi bilo povedati, da je član Buldožerja, ene najbolj samosvojih in glasbeno drznih slovenskih in nekoč jugoslovanskih zasedb, h kateri je prispeval nezgrešljivi zven orgel Hammond. Toda glasbeni poznavalci, ki na ovitku albuma preberejo prav vse podatke, še kako dobro vedo, da je Činč zelo dejaven kot tonski mojster, aranžer in producent, in to tako za bolj znane izvajalce (Niet, Adi Smolar) kot tudi za alternativne in/ali žanrsko težko opredeljive kantavtorje in zasedbe (Leon Matek, Same babe).

Bolj posrečenega naslova albuma za tako počasi in previdno valečo se in valujočo glasbo bi se stežka spomnili, saj skladbe res delujejo kot skice (in to brez vsakega slabšalnega prizvoka), v katere lahko ob poslušanju poljubno vstavljamo lastne podobe in si osmislimo lastni notranji čas.

Ne glede na vse možne stične točke sodelovanje Gjurinove in Činča vendarle zveni nepričakovano. Toda samo na papirju. Ko začnemo poslušati album, je takoj na dlani, kako dobro se razumeta. Asketska inštrumentacija (orgle, kitara in petje brez besedil, z raznovrstnimi vokalizacijami in petjem zlogov) nas takoj potegne v svoj počasni, a trdno zasnovani tok. Skladbe so večinoma daljše (kar štiri od sedmih nesejo čez deset minut, najdaljša pa se bliža dvajsetim!) in že zato terjajo pozorno poslušanje. Vtis, da se v njih ne zgodi kaj dosti, da gre za preigravanje ponavljajočih se motivov, za intimistično, uživaško izmenjavo zvočnih idej, je le površinski. Komadi se nam kljub temu vtisu ponavljanja (najbrž pa prav zaradi njega) razprejo v vsej svoji razslojenosti in nenavadni kombinaciji preprostosti in zapletenosti.

Zaradi specifičnega zvoka Hammond orgel se glasba večkrat zasuče v sfere sakralnega, medtem ko pevkin zadržani glas, ki se raje poslužuje nizkih kot pa visokih registrov, podčrtuje občutje skrivnostnega, neizrečenega. (Tudi ko zapoje z visokim glasom, nas popelje v podobno območje, saj nas hipoma spomni na Josipo Lisac in njeno različico Ave, Maria.) Tudi naslovi komadov so skrivnostni (denimo BN1, BN3, BN9 ali Kam siej ter zadnji, m); avtorja nemara vesta, kaj pomenijo, a dejstvo, da vsebina (zgodba) poslušalcu ostaja skrita, le doda čar. Glasba se tako osvobaja zunanjega konteksta, naše poslušanje pa je, ko enkrat sprejmemo pravila igre, neobremenjeno in sproščeno. Dobro ura trajajoča plošča nima ne vrhuncev ne padcev, treba jo je užiti v celoti, se prepustiti glasbi v vsej njeni sanjavi preprostosti in tudi zapletenosti, saj se pod povrhnjico na videz minimalistične glasbe marsikdaj skrivajo bolj dodelane pasaže in variacije, fine nianse v petju, odmevih, poudarjenih premolkih. Sploh je izjemna odlika Časovnih skic, da si glasbenika vzameta čas in ga terjata tudi od nas. Bolj posrečenega naslova albuma za tako počasi in previdno valečo se in valujočo glasbo bi se stežka spomnili, saj skladbe res delujejo kot skice (in to brez vsakega slabšalnega prizvoka), v katere lahko ob poslušanju poljubno vstavljamo lastne podobe in si osmislimo lastni notranji čas.

NE SPREGLEJTE:


Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013
Urbano dejanje: malo mešano na ža(n)ru 
četrtek, 16. julij 2015
Rožnato življenje brez obžalovanj
ponedeljek, 15. junij 2015
Glas »Upitja« je brez Fea manj glasen
četrtek, 05. junij 2014
Bog pije dobre letnike
sreda, 05. junij 2013
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»Muziko sem vedno smatral kot nekakšno molitev.«
sreda, 25. marec 2015
Zgodba o Buldožerjih
torek, 08. september 2015
Trip hop s črno-bele fotografije
četrtek, 13. november 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice