SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Vaš bend je slaba firma

Vaš bend je slaba firma

Andraž Kajzer
17. februar 2014 12

Andraž Kajzer, glasbeni aktivist, urednik revije Hrupmag, kritik, novinar, promotor, koncertni menedžer, založnik, ... (Foto: Arhiv avtorja)
Andraž Kajzer, glasbeni aktivist, urednik revije Hrupmag, kritik, novinar, promotor, koncertni menedžer, založnik, ... (Foto: Arhiv avtorja)

V zadnjih letih sem se ob pomanjkanju primerne šolske smeri, redne zaposlitve in seveda zaradi firbčnosti ter želje preizkusil v nešteto vlogah, ki sestavljajo t. i. glasbeno industrijo. Bil sem koncertni promotor, »booker«, tour menedžer, producent, založnik, urednik, novinar, glasbeni kritik, redaktor, voditelj, uspelo mi je celo posneti kak bend ali za njegov zvok poskrbeti v živo, še celo sam sem večkrat stal na odru. Poskrbel sem za vsaj 50 koncertov domačih izvajalcev na tujih odrih in se večini pridružil še na poti, obiskal sem kopico evropskih showcase festivalov ... Skratka, bil sem oziroma sem še deklica za vse. In vedno znova ugotavljam, da se zgodba ponavlja.

Dokler izvajalec, bend ali glasbeni producent ustvarja zase, naj bo v vlažnem kletnem prostoru ali pred računalniškim ekranom, je vse mirno. Marsikdo »pade not« in prične s kopičenjem opreme. Bendi redno plačujejo za vadbene prostore, vlagajo v instrumente, še večje ojačevalce pa v potrošnjo robo – bobnarske palčke, činele, opne, strune, trzalice ... Večina se potem odloči, da je treba glasbo tudi ovekovečiti, zato kupujejo še mikrofone, zvočne kartice, studijske zvočnike ali pa preprosto poiščejo primeren studio, odštejejo dnevne rente in končno posnamejo tisto, kar so toliko časa ustvarjali, gnetli in vadili. Do te točke je v večini primerov vse plod entuziazma, želje in vezi. Česar pa se večina ustvarjalcev in izvajalcev ne zaveda oziroma si noče priznati, je to, da v trenutku, ko stopijo na prvi oder ali ko poskušajo svojo glasbo izdati, hkrati že intenzivneje stopajo v svet glasbene ekonomije.

Prvi koncerti so preprosti. Vedno se najde član, ki pozna tega in onega. Prvi koncerti so po pravilu dobro obiskani. Takrat pridejo vsi prijatelji, bratje, sestre, bratranci, sošolci. Če so posnetki obetavni, pa še firbci in drugi glasbeniki. Prvi tovrstni podvigi so vedno polni živčnosti in veselja, cilj je končno stopiti na oder in pokazati, kaj si ustvarjal. Če se pokrijejo potni stroški, odlično, če ne, je skupni konsenz vedno ta, da gre za odlično promocijo in pravzaprav za nadaljevanje vaj. A po vseh teh prvih korakih in prvem letu odrov, kakega natečaja pa intervjuja in spodbudne recenzije se vse skupaj konča. Takrat bend skoraj po pravilu pride do točke, ko ima občutek, da je prisoten dovolj dolgo in da je opravil svoje delo. Zdaj pa je čas, da od tega tudi kaj odnese. Takrat si izvajalci postavijo ceno. Pišejo vsem možnim prostorom, založbam in po možnosti še kopici velikih festivalov. Razočarani sedijo pred ekranom in čakajo na morebitne odgovore.

Vmes pade še kako povabilo, ko skoraj ošabno sprejmejo kak špil »pod svojo ceno«, morda sproducirajo kak polprofesionalen video ali v zgodbo zvabijo prijatelja, ki se nato predstavlja kot menedžer. Menedžer demo benda za 100 evrov. Menedžer brez kakršnihkoli izkušenj, znanja ali pregleda scene. Ampak z napotki! Igrali bi, in igrali bi za »svojo ceno«. Pozabili so, da so z vstopom na koncertne odre vpletli cel kup oseb. Organizatorja koncerta, tonskega tehnika, po možnosti oblikovalca luči, varnostnika, čistilko. In kup stroškov – plakati, hrana in pijača, potem je tu še vzdrževanje opreme, promocija, elektrika itd. Je že res, da se je v lokalnem klubu od tistih sedemdesetih vstopnic po pet evrov nabralo 350 evrov. Ampak s tem denarjem je treba poplačati vse našteto. Povrhu vsega pa govorimo o domačem kraju benda. Kdor izven svojega mesta dosega tako prodajo, je pravzaprav že uspešen. Seveda so tu še raznovrstna sofinanciranja, ki si jih mnogi precej napačno tolmačijo, in tu je seveda šank. Vse to je del koncertnega prostora, ki pa bo tam ostal tudi potem, ko bo bend odšel, in ki bo morda že naslednji dan gostil nov dogodek. Če bi za vsak minus okrivili organizatorja in ga udarili po žepu, danes v Sloveniji ne bi imeli več kje igrati.

Danes so največji »umetniki« v resnici najboljši biznismeni. Biznis je pravzaprav nova umetnost. Spodobna spletna stran, družabna omrežja, kvalitetni posnetki, videospoti, koncertni videi, aktualne promocijske fotografije, konkretna biografija, izdelana grafična podoba in natančen tehnični rider so le začetek oblikovanja paketa produkta s potencialom.

Podobno je z distribucijo. V današnjem času je ta ob raznovrstni ponudbi posrednikov glasbe sila preprosta. Vendar brez kakršnekoli promocije dohodka ne bo. Supply and demand! Ponudba in povpraševanje krojita glasbeno ekonomijo, s katero pa se 99 odstotkov ustvarjalcev ne zna spoprijeti. In kdor hoče »imeti ceno« ali vsaj koncerte, mora vzbuditi tudi povpraševanje. Vsako podjetje pred odprtjem razišče trg, naredi finančni načrt in večletni plan delovanja. Ko vidi možnost za dolgoročnost in dobiček, potem ima biznis. Če tega ni na vidiku, podjetja verjetno ni pametno ustanavljati oziroma računati na njegovo dobičkonosnost; a tisti najbolj nespametni na koncu za svoj propad obtožijo vse ostale. In podobno je z umetniki. Sprva delajo zase, iz lastne želje ter na lastno pest. Ustvarjajo nekaj, kar si sami želijo. Nato čakajo, da se bo to kar samo prodalo, in na koncu za svoj neuspeh krivijo druge ter razočarani dokazujejo svoj prav. Če podjetje ustvari produkt, se zaveda, da ga bo treba tržiti, promovirati in prodajati. Umetniki pa ustvarijo produkt in nato čakajo. Večinoma na kak velik klik v glavah občinstva, ki jih bog si ga vedi zakaj ne pozna, ali pa na tistega odličnega menedžerja, ki jih bo izvohal na zaprašenem odru kakega lokalnega kluba in popeljal v svet.

Ta pojav je prisoten pri skoraj vsakem ustvarjalcu, ne dvomim, da ga lahko apliciramo na vsako umetnost. Ampak umetnost in bizinis sta vedno bolj prepletena. Danes so največji »umetniki« v resnici najboljši biznismeni. Biznis je pravzaprav nova umetnost. Spodobna spletna stran, družabna omrežja, kvalitetni posnetki, videospoti, koncertni videi, aktualne promocijske fotografije, konkretna biografija, izdelana grafična podoba in natančen tehnični rider so le začetek oblikovanja paketa produkta s potencialom. Seveda poleg kvalitetne izvedbe in prezentnega odrskega nastopa. Tudi menedžer in ostali profesionalni kadri ne bodo odveč, ko bodo imeli kaj »prodajati«, čeprav se tu soočamo že z drugo težavo – domačimi menedžerji, ki so ujeti v nazadujoč glasbeni sistem študentskih žurk. Potem je tu še poznavanje terminov. Avtorska in izvajalska pravica nista ista stvar. Piarovec ni menedžer. Menedžer ni booker. Booker ni organizator ...

Ja, svet ni fer. Kvaliteta je predmet subjektivnosti. Ustvarjanje = biznis. Takšen je tudi državni načrt. Ravno v zadnjem mesecu se mnogi odpovedujejo avtorskim pogodbam (ki že v naslovu govorijo o avtorju), saj jih dodatni davki silijo v t. i. espeizacijo. Da bodo tudi avtorji direktorji. Da bo avtorstvo biznis. Da bomo vsi, ki smo kadarkoli kaj ustvarili, končno sprejeli še ekonomski del sistema.

Spomnite se samo vseh naših umetnikov, o katerih danes predavajo v šolah, umrli pa so brez prebite pare. Tudi Prešeren je bil odvetnik. Kvaliteta pač živi na dolgi rok, če hoče za časa življenja tudi kaj zaslužiti, pa potrebuje še dober marketing. In ko boste naslednjič iz tega ali onega razloga po petnajstih sekundah zaprli povprečen video vam neznanega izvajalca na youtube, pomislite, zakaj bi kdorkoli kaj več časa posvetil vam.

P.S.: Tisti, ki ste vse zapisano ugotovili že sami in postali bolj biznismeni kot umetniki ... no, vi ste šli pa predaleč. Morda je čas, da postanete menedžerji.  

NE SPREGLEJTE:


MENT- prvi showcase festival pri nas
sobota, 31. januar 2015
Classical:NEXT 2014 – prihodnost klasične glasbe oblikujemo ZDAJ
petek, 27. junij 2014
Zakaj se (založbam) ne splača izdajati plošč
petek, 12. september 2014
Usoda glasbenih nagrad v Sloveniji
sobota, 04. julij 2015
Spoštuj glasbo!
sreda, 09. oktober 2013
Sanjarjenje ali iluzija o boljšem jutri
sreda, 15. april 2015
Pomagaj si sam in NPK ti bo pomagal!
četrtek, 25. julij 2013
Osmišljanje poslušanja
nedelja, 14. julij 2013
New Money
ponedeljek, 14. oktober 2013
Le vkup, uboga glasbena gmajna!
ponedeljek, 03. avgust 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Krejzer, 24.02.2014, 07:36

@Nina

Jaz se v vsem kar si zapisala v zadnjem komentarju popolnoma strinjam s tabo. Vendar v tekstu premišljeno nisem začel s tem, da mora biti material najprej kvaliteten, saj je to blazno subjektivna stvar. Za nekoga je kvaliteta Lady Gaga, za drugega Cage ... 100 ljudi, 100 okusov. Zato sem se temu nalašč ognil.

Sem pa dodal: "Seveda poleg kvalitetne izvedbe in prezentnega odrskega nastopa." - ti dve strani sta vedno pomembni, pa če izvajaš svobodni jazz ali pa sredinski pop.

Poleg tega, pa sem se tudi na koncu počutil obvezanega, da moram sporočiti še sledečo misel: "P.S.: Tisti, ki ste vse zapisano ugotovili že sami in postali bolj biznismeni kot umetniki ... no, vi ste šli pa predaleč. Morda je čas, da postanete menedžerji."

Nina Hlebec , 24.02.2014, 03:03

Andraž, šele sedaj vidim, da sploh nisem bila najbolj jasna. Tega, da je treba vložit nekaj tudi v to, da glasba pride do ljudi, ne morem zanikat, seveda ne. Da je to povezano z nekimi ekonomskimi zakonitostmi, je že res do neke mere, ampak pri formuli "podjetje pred odprtjem razišče trg, naredi finančni načrt in večletni plan delovanja. Ko vidi možnost za dolgoročnost in dobiček, potem ima biznis" si pozabil v članku omeniti eno bistveno reč: pred vsem tem mora obstajati ideja, misel, nekaj, kar ti muzika, ki jo delaš, pomeni, nekaj, zaradi česar ne moreš spati, nekaj, zaradi česar bend verjame, da se jo v končni fazi sploh splača plasirati na trg, če uporabim ekonomski jezik, ki ti je najbrž blizu. Ne bi se na tem mestu spuščala v debato o kvaliteti, ki je veliko bolj široka, kot tele vrstice prenesejo, ampak osebno pri bendih cenim izvirnost, avtentičnost, strast, drznost, brezkompromisnost, tako ali drugače domišljeno produkcijo itd. Idealno čimveč tega na kupu. Ko ima bend vse to, pa bi takšna ali drugačna oblika promocije res morala biti samo še naslednji logični korak, zdi pa se mi, da se marsikateremu zatakne že pri zgoraj naštetih kvalitetah, ne šele pri promociji. Druga plat te je tudi to, da zna biti zelo napihnjena in super izvršena, pa potem človek doživi mrzel tuš, ko kupi plato ali gre na koncert.
Seveda obstajajo tudi cele struje glasbenikov, katerih delovanje temelji prav na nasprotnem: torej na tem, da se taki ekonomistični ideologiji kljub vsemu upirajo. In ti so se meni vedno zdeli še za odtenek bolj simpatični. Jih je pa seveda težje odkriti, hehe.

Krejzer, 23.02.2014, 15:57

@Nina

Tega sploh ne prodajam kot edino pravo smer. Spoštujem in podpiram mnoge ustvarjalce, ki so "slabe firme" in ustvarjajo točno to kar želijo. Nikoli nisem rekel, da mora katerikoli izvajalec na svoji poti spreminjati svoje delo / glasbo.

Promocijsko dejavnost lahko apliciraš na katerokoli glasbo - pa naj bo svobodno improvizirana ali pa popovska. Če želiš ustvarjati le zase in za tisti krog ljudi, ki te pač spozna na poti, to 100% podpiram. Ampak težava je, da se večina izvajalcev čez leta znajde pred dejstvom, da si želijo večji domet, več občinstva, več poslušalstva. Tega pa je težko pridobiti, če si "skrit" pred svetom.

Kvaliteta je na prvem mestu. Kakšna glasba je komu všeč je pa že drugo. In kot sem še zapisal - svet ni fer. Ampak utopično je pričakovati, da te bo nekdo odkril prek enega demo posnetka na Soundcloudu in svet prepričal, da si največji umetnik svojega časa. To se morda zgodi v 0,01% ...

Moja izkušnja je, da si na koncu vsak ustvarjalec želi, da ljudje njegovo glasbo poznajo ...

Razumem, da se mnogi zdrznejo ob omembi biznisa in glasbe v istem stavku, ampak ob dobri raziskavi bo večina ugovotila, da je mnogo glasbe, ki ji radi prisluhnejo in jo imajo za kvalitetno, do njih prišla prav po poti biznisa ...

Krejzer, 23.02.2014, 15:44

@Robi

Očitno si članek razumel po svoje. Kot sem zapisal je kvaliteta tako ali drugače subjektivna stvar. Tako so lahko "dobre firme" kvalitetni pa tudi ne kvalitetni bendi. Sam ne pravim, da je ta pot pravilna, pravim, ampak da živimo v času, ko je pač precej pomembna.

Tako ne dvomim, da je marsikateri bend, ki je kvaliteten in ki mu z veseljem prisluhneš, tudi dobra firma, saj mu je uspelo priti do tebe. Poanta je, da ga boš precej težje odkril, če ne bo opravil zadev s katerimi bo sploh opozoril nase.

Pa hvala za zabavno oznako zabluženi undergroundovec. Očitno pač nisi opravil svoje naloge in malce pobrskal s kako različnimi profili izvajalcev sem ali pa še sodelujem.

Prav tako ne trdim, da mora obstajati kakršnakoli želja po slavi in denarju. Nasprotno. Vendar boš ugotovil, da je večina kvalitetnih zasedb, ki jih poslušaš, verjetno tudi dobro organiziranih, kot sem omenil že prej.

Robi, 22.02.2014, 07:36

Pa ključno je tudi, da želja po uspehu, kaj šele po slavi in denarju, nikoli ni gonilo umetnika, ampak pristna in iskrena umetnost!

Robi, 22.02.2014, 07:30

Tudi kar pravi Nina je res! Ne samo da je mnogim važna kultura in nacionalni interes, kot sem rekel jaz, ampak se bodo nekateri tudi povsem izognili tem bolj 'pop-rock' postopkom napredovanja na sceni in jim to tudi povsem odgovarja! Je pa res, da nekateri izpadejo iz tega tudi zato, ker igrajo precej neposlušljivo in nemuzikalično glasbo, kar za underground(tudi kakšen jazz in etno) sploh ne drži nujno zmeraj in konce koncev je povsem normalno, da glasbi tudi kdo prisluhne, tako da skoraj načrtno izogibanje publiki spet ni smiselno!

Nina Hlebec , 22.02.2014, 00:08

Zoprno se mi je oglašati v tej deželi, v kateri se itak vsi poznamo, zato naj za začetek povem, Andraž, da te spoštujem v vseh tvojih vlogah, v katerih si se preizkusil in vem, da si marsikateremu glasbeniku tudi zelo pomagal. Po drugi strani pa se mi zdi tale članek popolnoma brez cilja ali poante. Razen tega, da pove, da je glasba menda podvržena istim ekonomskim zakonitostim kot ves svet in da najbolje, da se glasbeniki s tem kar sprijaznijo. In morda se res zdi, da je ves svet pod masovno hipnozo neoliberalistične logike, to pa ne pomeni, da moramo to vsi sprejeti kot neizbežno dejstvo. Pa čeprav se zdi donkihotovsko. V svojem pisanju sicer res opisuješ veliko bendov, ki delujejo na točno tak način (in vem, da jih vsi poznamo tudi pri nas, pa noben ne bo hotel izreči njihovih imen), to pa ne pomeni, da ne obstajajo tudi povsem drugačni načini ukvarjanja z glasbo, ki se delovanju, ki ga ti predstavljaš kot edinega pravega in uspešnega, na široko izogibajo (oziroma kolikor se le da) in pri tem ne tarnajo, saj so si to izbrali sami. Sploh če ustvarjajo glasbo, ki pač ni namenoma sredinsko poslušljiva, ampak se veže na precej drugačne želje ustvarjalcev in koncepte, ki jih želijo posredovati. Je že lepo, da si našel svojo pot in smisel, nikakor pa ne morem podpreti tega, da to prodajaš kot edino pravo smer.

Robi, 21.02.2014, 19:34

Sicer pa članek tudi čisto vredu opiše, kaj vse mora storiti izvajalec in je vse skupaj en prav lep popis za tiste, ki so šele v prvih nekaj letih resnega udejstvovanja!!

Robi, 21.02.2014, 19:24

Članek napisan v stilu:preberite si, zakaj vam ne bo uspelo! Pozabi pa povedati, da je zelo pomembna tudi kvaliteta glasbe in da obstaja na glasbenem prizorišču poleg stvari, ki jih mora narediti band, še en kup dejavnikov, ki uspeh kvalitetne glasbe zavirajo! Divji kapitalizem, slaba glasba, faušija, slabi, podkupljeni radii, neurejene razmere na koncertnem prizorišču, nepoštenost pri plačevanju honorarjev, oderuštvo in še marsikaj! Poleg tega pa članek poudarja pomen trga in povsem zanemari pomen kulture in nacionalni interes! Me prav zanima, komu je avtor kot manager pomagal in kakšen je kot človek! Zablužen undergroundovec najbrž, ki ne razume, da undergrounda ni, ampak le slaba in dobra glasba in kaj je dobra glasba se vsekakor da do precejšnje mere objektivno reči!!

Marko, 20.02.2014, 09:38

Saj se razumemo, itak. Samo sem dodal par pogledov.
Lep pozdrav tudi tebi.

Krejzer, 20.02.2014, 01:47

Marko, lepo si napisal. In niti tvojega teksta ne bi naslovil Drug pogled, ker se s tabo v bistvu v vsem strinjam. Kot si razbral je bila moja glavna poanta, da se je potrebno v poplavi ustvarjalcev in glasb organizirati in konkretno predstaviti. Pa če si alternativen ali pa mainstream izvajalec. Kot si sam večkrat brezplačno nastopil, sem tudi jaz večkrat brezplačno nastopil, organiziral, pisal, promoviral ali kaj podobnega. Ker verjamem v nekatere izmed teh "slabih firm". V bistvu je tudi Hrupmag, ki mu urednikujem, finančno slaba firma ;)

Pa lep pozdrav vsem Dežurnim krivcem!

Andraž Kajzer

Da za konec še enkrat poudarim, da se pravzaprav v vsem strinjava

Marko, 20.02.2014, 00:10

DRUG POGLED NA TEMO IZ MNENJA »VAŠ BEND JE SLABA FIRMA«, AVTORJA ANDRAŽA KAJZERJA

Po večnih težavah glede plačevanja (vsaj stroškov) za koncertne nastope bendov, se je predvsem v lanskem letu razbohotila zame nenavadna praksa »žicanja«, kot mi je bilo slišati, tudi uveljavljenih bendov s strani nekaterih organizatorjev, za zastonjske nastope (tudi brez potnih stroškov) v imenu reševanja scene in nekaterih, že tudi uveljavljenih dogodkov. Lepo in prav. A me zanima ali so te dogodke z volonterstvom reševali tudi ozvočevalci, redarji,.. Upam, da vsaj organizatorji. Kdaj bo postalo jasno, da brez benda ni koncerta? Da lahko pridejo organizator, ozvočevalci, lučkarji, redarji in kelnarce, pa brez benda ne bo koncerta. Seveda bodo vrteli plate, ampak tudi te je posnel BEND. In avtorji so praviloma BEND. Verjamem, da se najdejo izvajalci, ki s ceno niso na realnih tleh in sploh nimajo pojma kaj scena prenese. Nikakor pa ne odobravam zastonjskega igranja, kjer zaslužijo vsi, za potne stroške benda pa se ne najde. Še enkrat: brez benda ni koncerta! Pa to ne pomeni, da s svojim bendom v 17 letih nismo odigrali marsikaterega koncerta zastonj ampak v situacijah, ko smo takšno usodo delili vsi vpleteni.

Iz izkušenj v zadnjih par letih lahko povem, da komercialni koncertni placi razumejo igro in nikoli ne pričakujejo, da bend igra zastonj, praviloma celo plačajo solidno za naše razmere. Pa večinoma sploh ne pobirajo vstopnine. »Tudi, če tu pa tam delam minus, se mi splača, ker s tem, da permanentno nekaj dogaja, ohranjam občutek da je plac živ in ljudje prihajajo vsak dan, tudi ko ni koncertov. Tako mi potem ni problem pokriti kakšne manjše zgube s koncerta«, mi je izdal svojo strategijo eden izmed lastnikov. Medtem ko marsikateri izmed mladinskih, študentskih in še kakšnih centrov in klubov le s težavo iztisne potne stroške. In, ja, so financirani tudi za organiziranje takšnih dogodkov, vsaj večina. To trdim, ker vem iz prve roke. In vem, da marsikateri klub teh sredstev ne namenja za stroške dogodkov, ampak za druge namene – pa ne trdim, da nečedne. Potem pa sledeča praksa: bend naj igra na vstopnino, saj da je to baje edino pošteno, s tem klub seveda nič ne tvega, zato se niti približno ne potrudi za promocijo in ni bilo enkrat, ko smo v zaodrju našli nedotaknjen rolo zvitih plakatov, ki smo jih poslali organizatorju za namen promocije dogodka.

Se strinjam, da morajo tudi ustvarjalci komercialno manj atraktivne muzike skrbeti za svojo promocijo, nenehno prisotnost in celostno podobo in tako graditi svoj krog občinstva, ki bo obiskoval njihove nastope. Ampak le v redkih primerih na našem specifičnem majhnem tržišču, bo to dovolj, da se bo zadeva pokrivala, kaj šele ustvarjala dobiček. Do zadnjega prsta ene roke ne vem če bi prišel, si upam trditi, če bi poskušal našteti takšne izvajalce nekomercialne glasbe pri nas. Zato moramo, če želimo ohraniti prisotnost tovrstnih ustvarjalnih praks tudi v našem okolju, le te gledati z nekoliko drugačnega, ne le tržnega vidika, saj imajo le te vseeno funkcijo širšega pomena. Tovrstni izvajalci morajo v simbiozi s klubi, ki so temu namenjeni, ponujati vsaj za odtenek resnejše vsebine - alternativo praznemu veseljaštvu, še posebej v času, ko se na tisoče brezidejne mladine zgrinja na »nešto kao koncerte« narodnjaških ansamblov. V nasprotnem primeru se bodo tudi iz prostorov namenjenih drugačnim vsebinam za mlade, slej ko prej razlegali zvoki frajtonarice, iz tistih bolj alternativnih pa najverjetneje turbofolk. Tu pa nastopi odgovornost, da tovrstna klubska okolja, za širše skupno dobro, delijo usodo bendov, ki se zavestno držijo ustvarjanja nekomercialne muzike in z njimi delijo drobtine suhega kruha. In potem bomo mogoče lahko govorili o socialnih podjetjih in ne o slabih firmah.

Marko Čuš

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice