SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Vija vaja, Katalena pa nagaja

Vija vaja, Katalena pa nagaja

Katarina Juvančič
28. april 2015

Enci benci Katalenci je pravi peskovnik nagajivih idej, v katerem kipi od iskrivih glasbenih vragolij, prekucev in nepredvidljivih zasukov ter vokalnih igrarij.
Enci benci Katalenci je pravi peskovnik nagajivih idej, v katerem kipi od iskrivih glasbenih vragolij, prekucev in nepredvidljivih zasukov ter vokalnih igrarij.
Katalena:
Enci benci katalenci
(Založba Pivec, 2015)

Katalena je stara štirinajst let. Najstnica, ki se je od črmošnjiških plenic do danes igrala vse od New Yorka do Tel Aviva, po vseh večjih domačih festivalskih, dvoranskih in klubskih odrih, plesala Špic-Cvak! z Edwardom Clugom in Valentino Turcu v razprodani Gallusovi dvorani, prepevala z rezijanskimi babicami, Neco Falk in Janijem Kovačičem, se spajdašila s Svetlano Makarovič, upevala Daneta Zajca in Gregorja Strnišo, se igrala v peskovniku ljudskega in se hkrati zrelo, inovativno ter nemalokrat precej subverzivno lotevala desakralizacije in dekonstrukcije »narodnega blaga« oziroma ideoloških konceptov, ki se nanj lepijo že skoraj dvesto let. In to že od vsega začetka počne zelo uspešno.

Katalena kljub številnim avtorskim projektom vseh šestih članov in članic, ki rastejo in se razvijajo vzporedno z njo, ostaja tako »band« kot »brand«, sledeč prvotni premisi oziroma trditvi, s katero vodja skupine Boštjan Narat že vsa leta pričenja koncerte: »Mi smo Katalena, prihajamo iz Ljubljane in igramo ljudsko muziko.« Urbani/e muzičisti/ke in ljudski material. Od tu naprej je pot odprta različnim interpretacijam, kombinatoriki neštetih možnosti. Od tu naprej se vrši katalenizacija. Dobrodošla glasbena kolonizacija sicer že ničkolikokrat zavojevanega, raziskanega, presejanega teritorija ljudske glasbe, na kateri na dolgi rok ostanejo le redki – tisti, ki znajo odkriti in povedati še kaj novega. Tisti, ki gojijo do nje toliko rešpekta, da je ne zgolj »kopi-pejstajo«, ampak jo ves čas soočajo z vsem, kar so, kar je. In Katalenci še zdaleč niso rekli zadnje ljudske.

Z najnovejšim projektom Enci benci Katalenci so si zgradili nov peskovnik, na katerem se odrasli/e muzičisti/ke igrajo otroške igre, izštevanke. Tiste na videz najbolj trivialne, nesmiselne, neposredne, elementarne, zlogovno ritmizirane glasbene tvarine, na katere smo v procesu odraščanja že zdavnaj pozabili. Ker smo pač pozabili biti mulci. Ker so poraženci in zmagovalci kar naenkrat postali veliko bolj resna zadeva in družbena kategorija.

Predelava otroških izštevank v katalensko zveneče komade, dolge tudi do skoraj 5 minut, gotovo ni tako preprosta, kot se zdi na prvi posluh. Izštevanke so izjemno kratki, navadno dvo/trivrstični ali eno/dvoverzni obrazci s precej preprosto, a tudi precej zakoličeno glasbeno-vokalno ritmično strukturo. Kako torej priti od »vija vaja ven«, zbranih v knjigi Enci benci na kamenci (od koder so fantje in dekleti jemali gradivo) do polnokrvnih pesmi? Katalenci se k sreči zavedajo, da se v vsaki še tako jasno določeni strukturi in pravilih igre skriva nešteto odvodov neomejene svobode, če jih le znaš videti in zaštekati. Izštevanke so namreč, podobno kot uspavanke, hkrati tudi forme, ki so praktično najbolj odprte za ritmizacijo, repeticijo in improvizacijo. Za gnetenje, igračkanje, manipuliranje, dopolnjevanje, kolažiranje, za pretikanje glasbenega giba in zvoka. Domišljija na zelenem semaforju. Gas!

Če so na prejšnjem albumu, Noči čarovnic (Pivec, 2011), odkrito koketirali s konceptom avtorstva (večina skladb na plošči je avtorska), bo morda kdo pomislil, da Enci benci Katalenci predstavlja korak nazaj k ljudskemu, vendar je ta stopinja zgolj navidezna. Osnovna besedila in melodije so le kamenci, iz katerih so Polona Janežič, Vesna Zornik, Boštjan Narat, Boštjan Gombač, Tibor Mihelič Syed in Robert Rebolj ustvarili (samo)svoj enci benci, ki kipi od iskrivih glasbenih vragolij, prekucev in nepredvidljivih zasukov, vokalnih igrarij (Katalenci so na novi plošči vokalno še precej bolj žmohtni in razigrani, kot smo vajeni, in dobro parirajo sicer vedno suverenemu vokalu Vesne Zornik), dopadljivih aranžmajskih pogruntavščin, ki se kot mačke in miši lovijo med kabaretom, šansonom, world music, (keltskim) folkom in rockom, drobljenj osnovnih melodičnih in harmonskih linij ter uporabe domišljijskega instrumentarija (večinoma iz arzenala glasbeno kameleonskega Gombača), med katerimi poleg tistih, s katerimi navadno povezujemo člane benda, najdemo tudi melodiko, harmonij, saz, bandžo, kazoo, teremin, kalimbo, slovaško piščal fujaro, celo pisalni stroj.

Glasbeno-vokalno prekopicevanje se kotali tudi po albumski srajčki, ki jo je skreiral katalenin »hišni« oblikovalec Ivian Kan Mujezinović (sicer basist in vokalist alter rock benda Čao Portorož). Tokrat se je dopadljivo poigral s tehniko kolažiranja, kjer se oglati, črni, kubistično grajeni možici kot v nekakšni računalniški igrici iz devetdesetih lovijo s črkami in zlogi.

Za to, da je Enci benci pravi peskovnik nagajivih idej, ki jih takrat, ko je treba otroka (tistega v ali ob sebi) pocrkljati in umiriti, preseka kakšen bolj baladno obarvani komad, so seveda kot vedno poskrbeli vsi člani in članice, hkrati pa so se opolnomočili tudi kot avtorji in skladatelji. Pod avtorske aranžmaje so se podpisali basist Tibor Mihelič Syed, ki je tokrat prispeval štiri skladbe (navihana Enci benci, zasanjana Bela lilija, kabarejska Bam bam bam in moja najljubša, istrska Andale bandale, kjer se mehka sredica world fuzije, ki jo objema fujara, nenadno pretopi v trdo rockersko pulziranje).

Če hočete svojim otrokom (in otroku v sebi) privoščiti najboljšo, zdaj veste, po čem je treba poseči. Vsaka generacija otrok si zasluži spodoben soundtrack! In Enci benci Katalenci to nedvomno je! Morda nekoč postane tako kulten, kot je za našo generacijo Kajetanov in Necin Maček Muri.

Klaviaturistka Polona Janežič (baladna Križ kraž ter igrivi An ban ter Maček – v soavtorstvu Naratom) in kitarist Boštjan Narat (rockerska Cipcipilipcipilonika in spokojna Uspavanka) sta napisala vsak po tri, Gombač pa si je še posebej dal duška v Gospod in gospa. Saj veste, to je tista, na katero ste se hihitali kot petletniki/ce pa hkrati z usrano ritjo nezavedno ponotranjali tradicionalno delitev dela po spolu (Gospod in gospa, po cesti sta šla, gospod je zavriskal, se v hlače podriskal, gospa je jokala, ker hlačke je prala, gospod pa je klel, ker hlačk ni imel).

Slednje je sicer tudi bistvena sestavina takšnih navidezno benignih, pomensko izpraznjenih ritmiziranih besedil, kot so otroške igre in uspavanke. V resnici gre za samoupravljanje s temelji odraščanja oziroma socializacijo in grajenje (spolne, etnične, kulturne itd.) identitete.

Če hočete svojim otrokom (in otroku v sebi) privoščiti najboljšo, zdaj veste, po čem je treba poseči. Vsaka generacija otrok si zasluži spodoben soundtrack! In Enci benci Katalenci to nedvomno je! Morda nekoč postane tako kulten, kot je za našo generacijo Kajetanov in Necin Maček Muri.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice