SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Vikend družbena kritika

Vikend družbena kritika

Izak Košir
18. avgust 2015

Plošča Vikend zvezda ima vsebinsko rdečo nit, ki analizira in izpostavlja današnjo družbo, ki je žrtev vsega instantnega..
Plošča Vikend zvezda ima vsebinsko rdečo nit, ki analizira in izpostavlja današnjo družbo, ki je žrtev vsega instantnega..
DreamOn: Vikend zvezda (samozaložba, 2015)

Ko slišim besedno zvezo »dream on«, vedno najprej pomislim na legendarno skladbo skupine Aerosmith, ki se mi glasno odvrti znotraj glave in je še lep čas ne spravim ven. Ravno včeraj sem namreč pomislil, da moram še napisati recenzijo, ki je zdaj pred vami, pa me je začel zasledovati ta daleč najboljša stvaritev Stevena Tylerja in Joeja Perryja iz sedemdesetih let. Naš DreamOn pa je kar nekaj desetletij mlajši. Gre za zasedbo, ki sama sebe opisuje kot »zmes različnih glasbenih svetov, združenih v udarni rockerski val«, svojo glasbo pa kot »mlado, svežo, polno energije«, ki je »veselje, žalost, norčavost, spontanost, razigranost, pa tudi zasanjanost, nostalgija, za piko na i pa še kanček bodic«. Take samopredstavitve, četudi imajo v osnovi povsem simpatičen namen, dostikrat dosežejo ravno nasproten učinek. Še posebej ko je opis že tako piarovski, da bend svojo glasbo prodaja kot nekaj, kar je »za vsakogar«, in meni, da bo v njej prav vsakdo našel kaj zase. In da je vse skupaj ultra pozitivno. »Pridi in sanjaj z nami, če si upaš!« vabi band na svoji spletni strani. Pred kratkim je izšel njegov prvenec Vikend zvezda, ki je bil predstavljen (kje drugje) v Orto baru. 

DreamOn sestavljajo pevka Daša Makuc, kitarist Jan Leščanec, baskitarist Aleš Gerkman in bobnar Jaka Selan. Nekaj časa sem potreboval, da sem povezal logotip na naslovnici plošče s pevkino pričesko. Iz črke o namreč štrli podolgovat rdeč trikotnik, ki ga ima, ko odpreš cedejko, na glavi vokalistka. Rdečo irokezo namreč, če sem koga zmedel. Okej, imidž, koncept. Brez tega danes pač ne gre. No, gre, ampak dosti težje, saj je nekaj, kar je kategorizirano, lažje prodati. Kot pravijo, naslovna pesem Vikend zvezda govori o »čarobnem užitku, ko se bend prelevi v vikend zvezdo in odleti v čudoviti svet zabave«, tam pa »v soju žarometov izginejo vsakodnevne težave, glasba se poveže s stenami in človek dobi občutek, da je ta energija smisel vsega«.

»Pozdravljeni, dober večer, jaz vam pokažem pravo smer, pokažem vam ta pravo slavo, zraven pa seks, droge, denar. Okrog obrnjen je cel svet, ves je z barabami prevzet, pomagajo globoka grla, razprte noge, lubrikant,« to so prvi stihi, ki jih zaslišimo iz Dašinih ust na prvencu Vikend zvezda. Gre za skladbo Prodajam meglo, pop-hardrockerski komad, ki se glede produkcije in aranžmaja navdihuje nekje med devetdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Pesem želi sarkastično in kritično prikazati, kako je danes v (glasbenem) svetu pomemben predvsem imidž, lupina, znotraj pa zeva praznina. Hkrati zavzame moralistično pozicijo v odnosu do hedonizma in kopičenja bogastva. Skratka: Ciper in Hollywood. Kot prepeva pevka, so te besede le »del nečesa praznega«, le »prah in pesek, solze«. Kako smrtno resno DreamOn jemlje svoje poslanstvo zagovornikov poštenega in polnega načina življenja, vedo najbrž zgolj člani sami. Nekako se mi ni uspelo prebiti skozi meglo, ali gre za sarkastično pripoved ali za dolgoročni cilj, kako (karikiram) mlade obvarovati pred »grdim« svetom, ki preži tam zunaj – kot volk v ovčjem plašču.

Mnogo jasneje pa je, da ima plošča Vikend zvezda vsebinsko rdečo nit, ki analizira in izpostavlja današnjo družbo, ki je žrtev vsega instantnega. Druga skladba, Na vrhu sveta, prepeva o fizičnem kontaktu med dvema osebama in zavrača virtualne odnose, ki so se vzpostavili skozi internet in mobilne telefone. Morda že malo prežvečena tema, saj smo leta 2015. »Uživaj, ne skrivaj čustev, strasti, poljubi me in zavpij!« je ponavljajoči se poudarek, ki zaključi dobre štiri minute dolgo melodično poprockersko odisejo, ki kiber ljubezen obravnava kot drugorazredno. In že smo pri tajkunih, korupciji in stricih iz ozadja: »Vse se vrača, vse se plača – šlik, šlak, korenček!« Tak je namreč uvod v pesem Tajfunsky. Sledi nekaj tistih »uooou-uoo-ouuu« in »jeee-iiijeee-eee«, ki jih nisem slišal že kar nekaj časa, potem nas besedilo pelje v slogu politikov, ki so kot otroci v peskovniku: »Verjemi, vzemi, ostani tiho!« Nekje v besedilu sem zasledil celo omembo Hilde. 

Asiti je naslov prve balade na Vikend zvezdi. Začne se zgolj z akustično kitaro in vokalom, nato se jima priključi celotna zasedba. Drugačen si kot mi vsi, pravijo. O nekom, ki ga ne zanima okolica oziroma svet okoli njega. Najprej sem mislil, da gre za zgodbo o LGBT tematiki, a se izkaže, da gre za drugačno »drugačnost«. O nekom, ki je »dovolj pretrpel« in bi zdaj rad »po svoje živel«.

Iz tehničnega vidika je Vikend zvezda suvereno odigran in posnet pop rock izdelek. Tudi vokalistka svojo vlogo odigra kakovostno, njene pevske sposobnosti bi lahko oplemenitile marsikateri slovenski bend. Vseeno pa v tem paketu težko prepoznam kake družbenokritične glasnike zatirane generacije. Tega punka, te surovosti, neke resnične nepiarovske zgodbe – tega tu ni.

Naslovna skladba Vikend zvezda, ki jo spremlja videospot, je nekakšna hrbtenica albuma in strnjeno ponuja esenco celotne plošče: utečeno hitečo ritem sekcijo, žgoče električne kitare in piko na i, ki je pevka Daša s svojim čistim, a igrivim vokalom ter melodičnimi refreni, ki kar kričijo po radijski pozornosti domačih valov. Šesta pesem, Zasanjana, je izštekana ljubezenska balada, ki je glasbeno morda najzanimivejši izdelek na plošči in vsebuje celo nekaj vpliva countryja in jazza. Unplugged trenutek se nadaljuje s sedmo Leti z menoj, prav tako balado, kjer DreamOn zajadra v bolj umirjene pop vode in se pohvali z žanrsko hibridnostjo. Zadnji omenjeni skladbi prav zaradi svoje nepredvidljivosti predstavljata vrhunec albuma, čeprav sta v tej družbi pravzaprav prej obskurni kot značilni. 

Namreč, sklepni venček pesmi Sovrag, Superstorm, Moj lajf in Gospodar časa le nadaljuje tam, kjer je končala Vikend zvezda (pesem, ne album). Pri albumu je vredno izpostaviti nekaj, česar bodo veseli predvsem oboževalci kitaristov kova Joe Satriani: pri kitarskem solu v drugi polovici komada si da Jan Leščanec resnično duška in razvije zadnji del pesmi v bolj svobodno tvorbo, ki se stopnjuje z vsakim dodatnim tonom. 

Iz tehničnega vidika je Vikend zvezda suvereno odigran in posnet pop rock izdelek. Tudi vokalistka svojo vlogo odigra kakovostno, njene pevske sposobnosti bi lahko oplemenitile marsikateri slovenski bend. Vseeno pa v tem paketu težko prepoznam kake družbenokritične glasnike zatirane generacije. Tega punka, te surovosti, neke resnične nepiarovske zgodbe – tega tu ni. Zdi se, kot da sta ovira na poti k temu, da bi se določene tematike predstavile bolj prepričljivo, prav čistost zvoka in težnja po tehnični popolnosti. Vikend zvezda je tako hard rock za slovenski radio. Ali natančneje, če bi imel Tabu hard rock bend, bi bil to DreamOn. Po drugi strani pa se mi zdi vseeno pošteno omeniti, da je ne glede na vse vedno bolj dobrodošla družbena kritičnost kot pa pretvarjanje, da je z našo družbo vse v najlepšem redu. Četudi ji ne verjamemo povsem. Kdo drug pa morda ji. 

NE SPREGLEJTE:


Po tujih sledeh
petek, 27. marec 2015
»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
Rockovski tiči iz Ljubljane
sreda, 31. julij 2013
Kaj se skriva pod Charliejevim klobukom
sobota, 16. maj 2015
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo
torek, 02. junij 2015
Zgodba o Buldožerjih
torek, 08. september 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Za človeški faktor gre
nedelja, 31. maj 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice