SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Visok prag odprtih vrat

Visok prag odprtih vrat

Matej Krajnc
19. avgust 2011

Ovitek  je oblikovala Eda Pavletič.
Ovitek je oblikovala Eda Pavletič.
Leon Matek: Most
(KUD France Prešeren, 2011)
Skladbe: 1. Drago se boš prodala; 2. Čez obzorje vranec divji; 3. Most; 4. Podrli so drevo; 5. Le oblak sva; 6. Že se zunaj svita (Jutro na Metelkovi); 7. Grenko slovo; 8. Odpri mi vsa vrata; 9. Življenje je resna stvar; 10. Uspavanka.

V časih navideznih združevanj, a globalnih sovraštev in nasprotij, se zdi, da lahko plošča, ki nosi naslov Most, pomeni marsikaj. Most je namreč lahko nekaj, kar združuje, a tudi nekaj, na čemer visi slavni Ferrijev stripovski junak Zagor: nekaj komaj oprijemljivega nad bržčas neizogibno fatalnim prepadom. Glasbenik lahko, kot se danes rado dogaja, stoji na enem bregu in sumljivo gleda prek mostu kolega onkraj, lahko pa stopi na most in kolegu poda roko, tako nekako, kot je sam Leon Matek narisal na ovitku svojega novega albuma.

Veteran iz bendov Prepozno za krokodile in Juhej in Vuhmepiš že nekaj časa v solistični maniri ponuja roko različnim glasbenim izrazom, ki z besedo in noto koreninijo globoko v našem kulturnem izročilu in se hkrati spogledujejo z »glasbo sveta«. Medtem ko je »most« v naslovu albuma pri Billyju Joelu pomenil nekakšno zlitje popa in soula, pri Simonu in Garfunklu vračanje h koreninam izročila petdesetih in tako naprej z različnimi pomenskimi odtenki pri celi vrsti različnih izvajalcev, od raperjev do bendov, denimo Death Cab For Cutie, gre pri Leonu Matku za zdaj angažirano, zdaj zelo osebno besedilno podlago, na katero niza svojo glasbo. Plošča je naslednica albuma Zrno, ki je na slovensko glasbeno sceno prinesel precej svojstven avtorski izraz, mešanico pengovovske subtilnosti in nevsiljive (in poskočne) angažiranosti. Most se začne precej neposredno. Uvodna pesem, Drago se boš prodala, s svojim gypsy-swingovskim melosom spominja na nekatere zgodnje pesmi Adija Smolarja, ko ta še ni vsevdilj samozadostno poučeval in moraliziral, ampak je znal žugati s samoironično poetično ostjo, kar je bilo precej bolj učinkovito.

Njegova izpoved teži k združevanju, njegov »most« pa se paradoksno zdi ekvivalenten podiranju istega mostu, namreč mej med ljudmi, besedami, glasbenimi izrazi in instrumentalnimi prijemi.

Angažirani pol zastopajo še naslovna pesem Most pa Podrli so drevo, ki se zdi, kot da bi prihajala iz ust nesrečneža iz Balaševićeve pesmi Ne lomite mi bagrenje, še preden se znajde pred sodiščem, in predvsem Uspavanka, ki zaključuje ploščo in je hkrati morda najpikrejša pesem na njej. »Spavaj détece, / leti čez poljé, / ovčica klonirana, / črtna koda ameriškega sna,« poje Matek in izvrstno povzame sodobno predestiniranost prihodnosti. Napove jo sicer s precej neposrednejšo Življenje je resna stvar, ki v že kar nekakšni ariostovski maniri beleži »strahove« in »pojave« dandanašnjika, vse od strašenja z gripami, za katere se izkaže, da so znotraj votle, okrog pa jih nič ni, do revščine, ki je žal jasna posledica avtohumanega denarništva. A »življenje je resna stvar«, piči Matek. Prav zato ga je, nas nagovarja osrednji, intimnejši del plošče, predvsem v pesmih Čez obzorje vranec divji, Le oblak sva in Odpri mi vsa vrata, škoda zapravljati za nepomembne vsakdanje drobnarije. »Odpri mi vsa vrata, / vrata in okna svetá, / nimava časa, / da bi ga zgubljala,« se zdi osrednja kvartina tako Matkovega pesniškega izraza kot tudi njegove glasbene podobe. Njegova izpoved teži k združevanju, njegov »most« pa se paradoksno zdi ekvivalenten podiranju istega mostu, namreč mej med ljudmi, besedami, glasbenimi izrazi in instrumentalnimi prijemi. Matek je izvrsten instrumentalist, še posebej zanimivo ga je poslušati, ko nastopa sam, s kitaro ali sazom, čeprav pravi, da solo ne nastopa kaj preveč rad.

Na začetku druge polovice plošče, na začetku strani B, če bi imeli pred seboj vinilko, nas pričaka pesem Že se zunaj svita (Jutro na Metelkovi). Zareže med dve intimi, Le oblak sva in sevdalinkasto Grenko slovo, in je skorajda nekakšna splošnejša predzgodba slednje. Pesem je rokenrol z nekakšnim podtonom Bijelega dugmeta ali Rokerov s Moravu, ki ga učinkovito ustvari harmonika. Pesem bi na prvi posluh lahko bila še ena angažirana pesem albuma, vendar s svojo pripovedjo ustvari štimungo, ki spominja na najboljše after-hours dosežke Waitsa in Sinatre, le da je ritmično udarnejša. Zgodbo na Metelkovi bi kaj lahko pripovedoval tudi protagonist pesmi A Sight For Sore Eyes ali One For My Baby, neposredne predhodnice pa ji najdemo (spet) v tovrstnih Smolarjevih dosežkih iz njegovega zgodnjega obdobja (recimo Svinja pijana, Eks za ex ljubico ...). Matek je v pesmi rollingstonesovsko robat, a mu hkrati uspe pretresljivo naslikati posledice noči na Metelkovi, ko ostane ... »Kaj že?« se vpraša sam v pesmi. Bržčas »stlačene utvare in okus grenak«. Nasproti prekrokanim postavam postavi »sive silhuete«, ki jih »reka avtov pelje (...) v borzni vrtiljak.« Kdo je zdaj bolj zjeban, ali še bolje, ali sta to zares dve različni vrsti ljudi ali pa je »sve samo fol«, kot bi dejal Balašević. Medtem ko se after-hourski protagonist v One For My Baby zave, da zgolj pripoveduje o sebi, je Matkov pripovedovalec tretjeoseben, čeprav se včasih, vsaj za hip, zazdi, da je sam med tistimi, ki pri šanku na Metelkovi vpijejo »še en pir«. Matkove osebe in njih želje so stereotipne: naročajo »eno flašo za pajdaša / in za rane kratke žgane, / (...) punco, ki je v pasu tenka, / (...) rock'n'roll-a in oblačka ...«, a saj – koga drugega bi pa tam sploh srečali?!

Skoraj štirideset minut Matkove nove glasbe je pomagala soustvarjati vrsta glasbenikov, med njimi Sergej Ranđelović z bobni, Marjan Gradišar-Mak z basom, Petra Onderufova z violino in Bogdan Krečišin z oboo. Zanimiv nabor glasbil s sazom na čelu, ki zvenijo sveže v običajni tovrstni avtorski ponudbi pri nas.

NE SPREGLEJTE:


Sem bolj slab piarovec
sreda, 10. avgust 2011
Vsi mi smo Johnny Cash
torek, 24. maj 2011
Ognjeni obroč v besedi in sliki
nedelja, 14. avgust 2011
Ko to slišiš, si v transu do groba
sreda, 08. februar 2012
Ko moraš posneti film
četrtek, 31. oktober 2013
Dvign glavo - zgodba glasov nekega upora
ponedeljek, 29. april 2013
Distanca (do) samosti
nedelja, 18. september 2011
Bob Dylan na slovenski način
nedelja, 31. julij 2011
Bistvo rock'n'rolla je sporočilo
sreda, 07. avgust 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice