SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Vloga (slovenskega) glasbenega promotorja v tujini

Vloga (slovenskega) glasbenega promotorja v tujini

Bogdan Benigar
05. september 2013

Bogdan Benigar na tiskovni konferenci Jazz festivala Ljubljana 2013. (Foto: Nada Žgank)
Bogdan Benigar na tiskovni konferenci Jazz festivala Ljubljana 2013. (Foto: Nada Žgank)

Pred dobrimi dvajsetimi leti mi je postalo jasno, kaj želim početi v življenju in s kakšnim delom bi se rad preživljal. Vso mladost sem premišljeval, na kakšen način bi si odprl okno v svet, in nekako v podzavesti je bila glasba vedno prvi izbor. Sprva le kot hobi, ko pa so se mi v fonoteki Radia Študent uresničile sanje, ki jih nisem upal niti sanjati, in ko so kolegi prepoznali moje organizacijske sposobnosti, je bil odgovor na dlani. Prve resne priložnosti, vodenja festivala Druga godba, seveda nisem izpustil iz rok, in čeprav je začetek temeljil na entuziazmu in slabem plačilu, sem si zadal cilje, ki sem jih želel uresničiti ne glede na obstoječe težave. Festival je sčasoma, pravzaprav v le nekaj letih, z vizijo, ki sta jo podprla Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana ter domača scena na sploh, pristal na mednarodnem prizorišču, kjer je globoko zasidran še dandanes. Članstvo v mreži European Forum of Worldwide Music Festivals, preko katerega se mi je odprla možnost srečevanja s programskimi direktorji evropskih festivalov, je bilo pri tem ključno. A ne samo za osebno profesionalno rast, z nabiranjem izkušenj vred. Od začetka mojih mednarodnih aktivnosti mi je bilo namreč jasno, da je pot, ki sem jo utiral, tudi priložnost za predstavljanje domače glasbene scene in njeno prepoznavnost in uveljavljanje v tujini.

Dostikrat se spomnim, kako so me domači glasbeniki nagovorili: »Pa daj, naredi še kaj za nas v tujini,« čeprav je v osnovi delo promotorja popolnoma različno od dela agenta. Promotor »kupuje«, agent »prodaja«; in moram poudariti, da me niti enkrat v vsej moji karieri nizozemski, avstrijski ali katerikoli drug promotor iz Zahoda ni vprašal, ali bi me zanimalo v Sloveniji predstaviti njihov bend. To preprosto ni v njihovi domeni. To delo opravljajo specializirane organizacije, beri glasbene agencije, ki so, vsaj ko gre za manj popularne ali manjšinske glasbene zvrsti, podprte ali celo ustanovljene od države. V Sloveniji ta princip oziroma del glasbene industrije v devetdesetih ni deloval, medtem ko se danes priložnostno izkazuje skozi mednarodno delovanje SIGIC-a in z organizacijo Slovenskega tedna glasbe. Kljub temu pa se na državni ravni financiranja predvsem od nevladnih organizacij pričakuje, da bodo delovale dvosmerno, tako promotorsko kot agencijsko, oziroma bolje rečeno promocijsko, kar ponavadi pomeni, da poskrbijo za predstavitvene nastope slovenskih glasbenikov na mednarodnih glasbenih sejmih, za potne stroške in sendviče (ki jih praviloma plača prijavitelj), medtem ko za honorarje absolutno zmanjka sredstev. To pravzaprav prakticira večina najpomembnejših glasbenih sejmov v Evropi in širše s področja jazza in glasb sveta (Jazzahead, Womex, Babel Med, Medimex …). Četudi imajo takšne predstavitve včasih pozitivne učinke (npr. turneja Brine po Španiji in Severni Ameriki, spoznavanje fenomena Magnifico, uvod v slovenski etno in jazz prek kompilacij in posameznih albumov …), pa izkušnje kažejo, da dobre in predvsem dolgoročne rezultate ustvarja načrtno delo agentov na mednarodnem glasbenem trgu. In v ta svet lahko promotorji vstopajo na dva načina.
 

... je vloga (slovenskega) glasbenega promotorja lahko zelo pomembna za uveljavljanje domačih glasbenih praks v tujini, a vendar pri tem ne gre pozabiti bistvenega: njegova naloga je (še posebej, če gre za javnega uslužbenca), da ne sledi samo glasbenim ustvarjalcem, ki so svetovno prepoznavni in na vrhu lestvice želja večine ljubiteljev glasbe, ampak da zna poiskati tudi manj znane, tiste, ki s svojo originalnostjo, pristopom in izvedbo zlahka konkurirajo »vrhunskim« ...

a) Z organizacijo mednarodnih ali lokalnih festivalov in sejmov, ki jih agenti prepoznajo kot nujni del iskanja novih imen, talentov, posebnosti in drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uspešnost glasbenika na mednarodnem prizorišču (beri na zaslužek agenta in glasbenika po pokritju stroškov). Mednarodne sejme sem že omenil, a vsaj toliko, če ne pomembnejši so nacionalni festivali, recimo Dutch Jazz & World Meeting, Belgian Jazz Meeting, Polish Jazz Showcase; tu ni odveč omeniti, da imajo nordijske države poleg nacionalnih festivalov, kamor vabijo promotorje z vsega sveta, tudi skupno glasbeno izvozno pisarno (Nordic Music Export Office) z izdatnim proračunom. V mnogih primerih države in lokalne skupnosti izdatneje financirajo generalne skupščine glasbenih mrež (primer Europe Jazz Network) in tudi mednarodne festivale, ki se znotraj svoje mednarodne ponudbe fokusirajo na t. i. domače showcase programe, kamor vabijo tuje promotorje. Takšne prireditve promotorji preprosto ljubijo, saj so poleg dobre glasbe del takšnih predstavitev tudi drugi lokalni presežki v obliki kulinarike in naravnih znamenitosti. Našteto kar kliče po organiziranju in ustreznem financiranju tovrstnih promocijskih potez za domačo glasbo pri nas, ki je preverjeno cenejša in učinkovitejša kot pa praviloma brezplodno predstavljanje slovenskih umetniških dosežkov na dogodkih, ki so podvrženi neusmiljeni konkurenci in veliko izdatnejšim vložkom v promocijo, kot jih je danes sposobna zelena dežela med Alpami in morjem. Izjeme so seveda možne. Kot je bila recimo glasbena predstavitev Slovenije v New Yorku v času predsedovanja Slovenije EU, pri kateri sem imel priložnost sodelovati in za katero menim, da je največji promocijski dosežek Slovenije kot države na področju neklasične glasbe doslej.

b) S skupnim ustvarjanjem pogojev za rojstvo mednarodnih glasbenih projektov (koprodukcijsko povezovanje festivalov) s trajnostnim učinkom, kar je praviloma povezano s sredstvi, o katerih NGO v Sloveniji na področju glasbe lahko le sanjajo, ali pa za bolj priročno izmenjavo projektov med festivali in kulturnimi centri, kar je prikladnejše za jazzovske prakse.

Iz napisanega je razvidno, da je vloga (slovenskega) glasbenega promotorja lahko zelo pomembna za uveljavljanje domačih glasbenih praks v tujini, a vendar pri tem ne gre pozabiti bistvenega: njegova naloga je (še posebej, če gre za javnega uslužbenca), da ne sledi samo glasbenim ustvarjalcem, ki so svetovno prepoznavni in na vrhu lestvice želja večine ljubiteljev glasbe, ampak da zna poiskati tudi manj znane, tiste, ki s svojo originalnostjo, pristopom in izvedbo zlahka konkurirajo »vrhunskim« poustvarjalcem in polagajo semena v prst bodočih glasbenih praks in trendov ter (ali) avtorski reinterpretaciji glasbene zgodovine, vključno z izvirnimi (tradicionalnimi) godbami, ki jih več ni. 

NE SPREGLEJTE:


Ženski in drugi glasovi Druge godbe
torek, 26. maj 2015
Svet se vrti na vzhod, zavrti se še ti!
sreda, 14. maj 2014
Slovenski jazz med bremenskimi godci
četrtek, 08. maj 2014
Od izobraževanja do trajnostnega razvoja
sreda, 18. september 2013
Med črnim in belim
sobota, 11. januar 2014
MENT- prvi showcase festival pri nas
sobota, 31. januar 2015
Vrnitev h koreninam
petek, 13. marec 2015
Učenje, poslušanje, mreženje
četrtek, 14. februar 2013
Tiskovna konferenca Waves Vienna 2013 na Dunaju
ponedeljek, 10. junij 2013
Slovenski etno prvič na Womexu
sreda, 02. november 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice