SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Vrnitev odpisanih

Vrnitev odpisanih

Borja Močnik
30. junij 2011

Ljubljanski pionirji crossoverja, Cancel, so vstali od mrtvih.
Ljubljanski pionirji crossoverja, Cancel, so vstali od mrtvih.
Cancel
Kriza identitete (založba Radia Študent, 2011)
Skladbe:
1. Uboga gmajna
2. Slike za slepe
3. Samo zate
4. Danes je srečen dan
5. Poli†ični mon€¥f£$t
6. Lovke
7. Meganog
8. Rabljeva sodba
9. Nastrojen
10. Začaran krog
11. sep ej edoR
12. Pozabljene zgodbe
13. Zadnji svoje vrste
14. Evolucija
 

Skupina Cancel je konec devetdesetih let prišla od nikoder in že s prvimi nastopi dala vetra. Njena glavna odlika ni bila v tem, da je ujela še zadnje vzdihljaje svetovnega preboja crossover slogov (hardcora, metala in hiphopa), da je torej bila »v koraku s svetovno sceno«, da je bila širše aktualna in žanrsko sveža, ampak se je odlikovala predvsem po svojih posebnih energetskih šusih živih nastopov. Njen glavni adut, ki ni bil skrit v rokavu, ampak eksplicitno postavljen v ospredje odra, je bil angažma najprej dveh, potem pa kar treh vokalistov, kar v tistem času pri nas ni počel nihče. Veliko prepozno, ko se je prvotni ustroj skupine že prevetril in ko že davno ni bilo več tiste začetne zagnanosti, je skupina le izdala prvenec. Urbana nevroza je bil sklenjen izdelek, družbeno kritična zmes metala in hiphopa, ki je bil hkrati tudi izvedbeno razmetan, a je predvsem prišel z veliko zamudo. Skupina je takrat podlegla simptomu mnogih izvajalcev tega miljeja (še posebej značilnem za hiphopersko in rapersko sceno), ki iz raznih razlogov, od sistemsko infrastrukturnih anomalij in kratkih stikov našega prostora do lastnih kompliciranj in zavlačevanj, svoje albume tenstajo leta in leta, in ko material končno zapakirajo, ta nikakor ni več preveč aktualen. Te plošče potem bolj kot neki trenutni presek ali impulz delovanja skupine delujejo kot nekakšne retrospektive, ki so izšle zato, da se je nekaj, kar se je začelo, tudi pripeljalo do konca.

Nova plata Cancelov – ti so sedaj zreducirani na štiričlansko zasedbo s klasično rockersko sekcijo bobnov, kitare in basa ter enega samega vokalista (Laganeeja) – se ni ujela v to frustracijo slovenskega prostora, saj je pred približno dvema, tremi leti ni pričakoval tako rekoč nihče. In nihče tudi ni pričakoval, da bo zasedba Cancel zares spet zagnala motor, spet stopila na oder. A smo se motili. Člani so se zbrali ob čisto praktični priložnosti, nastopu ob proslavitvi štiridesetletnice delovanja Radia Študent. In na vajah so dobili nov zagon, nov elan, začeli so pacati nov material. Nobenega zavlačevanja ni bilo, nič napovedovanja, nepotrebnega pumpanja novega projekta; bendu je tako očitno ustrezalo. Kriza identitete je namreč nadgradnja crossoverskega sloga devetdesetih, slišimo razne inštrumentalne vložke, neklišejske razdelave in dodatke, kot so mandoline, razna tolkala, celo ksilofon. Tehnično se je zasedba disciplinirala, aranžmaje je dodobra prečistila, tako da so posledično elementi veliko bolj suvereni, predstavljeni neposredno. Produkcija je udarna in učinkovita. Najbolj izpostavljen je seveda vokal, in Laganee se spretno znajde tako v bolj ritmično hiphoperskem nametavanju primerjav, asociacij in »pančlajnov« kot tudi v metalskem kruljenju.

Če bi Kriza identitete zaradi manjših deviacij na isto tematiko lahko postala monotona, enoplastna, pa se fantje tej nevarnosti elegantno izognejo ter razbijejo in hkrati povežejo material prav z razgibanim slogom, tako vokalnim kot inštrumentalnim.

Novosti v pristopu k besedilom niti ni veliko, razen da so metrično, ritmično še bolj tekoča kot na prvencu. Vendar je hakeljc albuma v tem, da je vseprisotna tematika kritiziranja družbenega ustroja našega in globalnega (postkapitalističnega) sistema preveč aktualna; še več, ni več aktualna, temveč »postaktualna«, saj se je povsem zajedla v naš vsakdan. O krizi, razkroju ekonomskih in posledično družbenih inštitucij danes govorijo vsi, dobesedno vsi. To so tematike, ki so bile v resnici aktualne že pred leti, ko je bila kriza že vseprisotna, a mnogi tega še niso dojeli. Zaradi diskurza, ki danes prevladuje ne le v marginalnih ali v ostrejših medijih in glavah, temveč celo v najbolj mainstreamovskih medijih, se besedilom Krize identitete na določenih mestih ne posreči opraviti težke naloge, to je pogledati iz duhovitega, malo drugačnega ali lucidnega zornega kota. Kjer je Laganee konkretnejši, delujejo besedne zveze in metafore veliko bolje, denimo pri komadu Samo zate, kjer se loti naše patetične glasbene scene: »... niso se prpel sam na molzno kravo, futra se jo z govnom, dobi se mleko – za plagiatsko avdioteko ...«. Če bi Kriza identitete zaradi manjših deviacij na isto tematiko lahko postala monotona, enoplastna, pa se fantje tej nevarnosti elegantno izognejo ter razbijejo in hkrati povežejo material prav z razgibanim slogom, tako vokalnim kot inštrumentalnim. Prav tako je precej dinamično zaporedje posnetkov, saj bolj udarnemu in nasičenemu sledi nekako povsem prostorsko hiphoperski, tako da dobimo pestro mešanico, čorbo našpičenih, s kitarskimi rifi prežetih in nagruvanih, na basu funkerskih kosov.

Ploščo skupina vešče sklene z daljšim posnetkom Evolucija, ki na neki polnostalgični, a cinični način govori o odraščanju v Ljubljani v poznih devetdesetih, o pohanju trave in pasivnem uporništvu. Na tem končnem delu so inštrumentalni vložki celo daljši od vokalnih, kar pa povsem funkcionira. Morda bi se zasedba podobnih prijemov lahko lotila večkrat tudi na preostalih delih albuma. Idej je bilo očitno dovolj, saj pogosto na kratko nakažejo neki inštrumentalno razdelan košček, a potem hitro zbezljajo nazaj h kitici.

Kriza identitete čez ramo pogleduje k slogu, ki je bil na svetovnem pohodu pred petnajstimi leti, a ga hkrati nadgrajuje, namreč v detajlih, ki so predstavljeni učinkovito in jasno. Pesimistična besedila sedaj »odraslega« vokalista bi bila tematsko sicer lahko bogatejša, vendar Laganee to reši z razvejano tehniko in slogom. Tekoči izdelek, ki so ga pač morali posneti. Cancli so živi in brcajo.

NE SPREGLEJTE:


Sam svoj kralj
petek, 24. julij 2015
Rokovanje z vzorci
sobota, 15. september 2012
Povratek odpisanega (Alija Ena)?
torek, 09. julij 2013
Odrasla baraba
četrtek, 03. september 2015
Obala ima bite!
nedelja, 10. maj 2015
Nažigaška uživancija
sreda, 24. junij 2015
Izkušeni hardcore
nedelja, 25. avgust 2013
Globalni hip hop dendriti
petek, 23. avgust 2013
Globalna možganska hrana
ponedeljek, 27. januar 2014
Dve poti
četrtek, 22. december 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice