SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > »Vse, kar je na albumu, lahko zaigramo tudi v živo.«

»Vse, kar je na albumu, lahko zaigramo tudi v živo.«

Gregor Bauman
24. februar 2015

Koala Voice danes tako že samostojno pluje v strženu mladega vala slovenske popularne glasbe z dodano vrednostjo. (Foto: Kristijan Likar)
Koala Voice danes tako že samostojno pluje v strženu mladega vala slovenske popularne glasbe z dodano vrednostjo. (Foto: Kristijan Likar)

Če se komu v zadnjem času stvari dogajajo s pospešeno in nezmanjšano hitrostjo, je to zagotovo kisovška skupina Koala Voice. Še dve leti nazaj ni razen sosedov in nekaj naključnih mimoidočih nihče slišal zanjo, po nekaj odmevnih nastopih na raznoraznih tekmovanjih pa je zlasti v krogu vrstnikov nastal manjši »hype«, kar je pohvalno slišati tudi skozi nekoliko starejša ušesa. Koala Voice danes tako že samostojno pluje v strženu mladega vala slovenske popularne glasbe z dodano vrednostjo. Luč sveta je hitro ugledal tudi celovečerni prvenec ali vizitka Kangaroo's a Neighbour, ki se v svojih izpeljavah ne razlikuje pretirano od tistega, kar slišimo, vidimo ali doživimo (in ujamemo) vsi skupaj na odru in pod njim. Gre za vrsto neobremenjenih muzik na izmuzljivi liniji med spevnimi melodijami in robustnimi izpadi, pač odvisno od skupinskega počutja in vklopljenega blažilnika v obliki razigrane pevke Mance Trampuš. Če se bobnar Miha Prašnikar drži nekoliko v ozadju, sta tokrat pred mikrofon stopila kitarist Domen Don Holc in basist Tilen Prašnikar.

V zadnjem času se veliko govori o Koala Voice, kar je vsekakor pozitivno za bend na vidiku. Kako sprejemate kritike in (pre)pogoste primerjave s tem ali onim?

Domen: Vsako kritiko, četudi ni prav prijazna, je potrebno jemati pozitivno. Iz njih se lahko samo naučimo. Kar se primerjav tiče, zadnjič smo dejali, da je celo dobro, da slišimo kakšne primerjave z bendi, ki jih ne poznamo. Na ta način preverimo, kdo so, in odkrivamo novo glasbo.

Kakšne pa so intimne reakcije na primerjave, saj te je najlažje primerjati s kom, težje pa opredeliti kot nekoga, ki se trudi in razvija svojo identiteto?

Domen: Res je, primerjave so dobre in slabe hkrati. Všeč nam je, ko kdo reče, da smo podobni nekemu bendu, ki tudi nam ugaja. Po drugi strani pa naša glasba in pesmi – mimo vseh zunanjih dejavnikov – stojijo same zase, so samostojne, in fino je, če jih kot take tudi prepoznajo.

Kolikšno odgovornost čutite do (po)javnosti, da bi se izbezali in postali sami svoji in za sebe?

Domen: Prišlo je do velikega preskoka, kateremu se še prilagajamo. Na začetku, ko smo bili znani le ozkemu krogu prijateljev in glasbo delali predvsem zase, ni bilo nobenega pritiska, kaj in kako poveš, sedaj ko so nas ljudje začeli poslušati in brati, pa se že malo zamisliš (in po potrebi ustaviš), kaj boš povedal. Princip je še vedno isti: hočeš se izraziti, kakor čutiš, vendar stvar ni več povsem preprosta; včasih je težko želeno misel zadeti iz prve.

Prav v vmesnem času ste postali malodane abonmajski zmagovalci »newcomerskih« glasbenih festivalov. Kakšen odnos ste razvili do tega?

Tilen: Ne tajim, fino je, če zmagaš, a po drugi strani vseh teh festivalov nikdar nismo jemali toliko s tekmovalnega vidika, saj na ta način pomen prireditve razvrednotiš. Vzeli smo jih kot priložnost, kot špil, kjer smo se lahko predstavili poslušalcem. Že se je zgodilo, da smo šli na festival (Vizije v Novi Gorici), ne da bi vedeli, da gre za tekmovalni program. Za nas je to najprej koncert in šele potem vse drugo.

Glede na vse lovorike v vitrini, kaj to pove o sceni, katere del ste?

Domen: Hm, rekel bi, da pove to, da ljudje želijo slišati nekaj novega, nekaj iskrenega. To je tudi osrednji motiv našega benda: da se izraža na ta način; in upamo, da se bo to kmalu izražalo samo po sebi. Tako mi je veliko povedala kritika, da ne igramo glasbe, temveč se z glasbo igramo.

Koala Voice smo vsa tekmovanja vzeli kot koncerte, kot druženje, kjer smo se spoznali in povezali s sorodnimi skupinami in pozneje skupaj celo organizirali kak špil. To je v bistvu prava zmaga vseh nas, da si poskušamo pomagati, da se ni potrebno več prijavljati na tekmovanja, da lahko igraš.

Ali se v glasbi lahko tekmuje?

Domen: V glasbi se načeloma tekmovati ne more, vsaj ne s srcem.
Tilen: So bendi, ki prav iščejo tovrstne zadeve, da bi koga premagali. V Koala Voice smo vsa tekmovanja vzeli kot koncerte, kot druženje, kjer smo se spoznali in povezali s sorodnimi skupinami in pozneje skupaj celo organizirali kak špil. To je v bistvu prava zmaga vseh nas, da si poskušamo pomagati, da se ni potrebno več prijavljati na tekmovanja, da lahko igraš.

Zadnje čase je tako, da špili sicer so, a ni publike. Kakšen odziv imate sedaj, ko ste bolj prepoznavni v naši popkulturni in medijski krajini?

Tilen: Prav nič drugačen kot prej. Ostaja baza poslušalcev, ki je z nami od začetka. Z njimi smo v kontaktu preko družbenih omrežij, seveda, pa na koncerte zavije tudi kdo, ki je kje kaj prebral o nas, in se pride prepričat v živo, če besede držijo. Še največ nam je prinesel Klubski maraton, saj smo igrali po klubih po vsej Sloveniji, in iz teh klubov sedaj pride tudi kdo na primer v Ljubljano na koncert.

Kakšna je razlika med nastopi v Ljubljani ali doma, v Zagorju, in drugod po Sloveniji?

Domen: V Ljubljani se ne branimo igrati, saj je publike zaradi mesta samega vedno dovolj. Drugače je drugod po Sloveniji, kjer pa je scena zaradi tistih redkih ljudi veliko bolj pristna kot v večjih sredinah. Na primer, v Ilirski Bistrici in Cerknem nisi pogrešal več ljudi, saj so bili vsi tisti pod odrom tam z namenom. To je tisto, kar šteje. V Zagorju je udeležba na koncertih zadnje čase dobesedno porazna. Ne vem, ali ljudje nimajo časa ali interesa.
Tilen: Z izjemo lanskega leta, ko smo nastopili na Zagorski noči, kjer je bila udeležba in starostna sestava ljudi zaradi občinskega praznika prav neverjetna.

Že na prvi posluh sta v vaši umetniški identiteti – tako na odru kot na pravkar izdanem prvencu Kangaroo's a Neighbour – trčila dva osnovna ega: trši, bolj punkovsko usmerjen in mehkejši, podkrepljen z zdravimi toni neodvisnega popa.

Domen: Nekoč smo bili deležni komentarja, da smo zaletavo razbijaški in nesramno popoidni, ki mu ni kaj očitati. Vsi imamo obdobja, ko smo polni energije, in obdobja, ko se zapremo vase in razmišljamo o tem, kaj ti kakšna zadeva pomeni. Naša glasba je sad tega nasprotja. Dobimo se na vajah in vsak da od sebe tisto, kar prinese s seboj.
Tilen: Pesmi nastajajo iz trenutnih občutkov: če smo v filingu, da bi žgali, potem žgemo. Ko smo boljše volje, je temu primerna tudi glasba.

Torej v njih še kako pride do izraza vaš tempo življenja.

Domen: Zelo. Včasih je prava zmeda, ko imaš neko melodijo, ki zaobjame določen trenutek v tvojem življenju, in besedilo, ko se ti je dogajalo nekaj povsem drugega – in skušaš dva različna odtenka povezati. Na srečo Manci to uspeva. Na koncu koncev je to kontrast, ki pravzaprav predstavlja, kako funkcioniramo kot bend.
 

V Ljubljani se ne branimo igrati, saj je publike zaradi mesta samega vedno dovolj. Drugače je drugod po Sloveniji, kjer pa je scena zaradi tistih nekaj ljudi bila veliko bolj pristna, kot v večjih sredinah. Na primer, v Ilirski Bistrici in Cerknem nisi pogrešal več ljudi, saj so bili vsi tisti, pod odrom, pod njim z namenom. To je tisto, kar šteje.

Nekatere skladbe na albumu imajo daljšo brado, saj so nastale že pred leti. Koliko so te aktualne danes, saj vemo, da se mladi prehitevate po levi in desni?

Tilen: Pesmi so nastajale skozi štiri leta, saj smo jih na začetku, v prostoru za vaje, igrali le zase ter bili pravzaprav veseli, da jih sploh znamo (za)igrati. Šele pozneje, ko smo začeli koncertirati, so se začele oblikovati; in oblikovale so se do trenutka, ko smo stopili v studio.

Ali ste jih v tem času spreminjali?

Domen: Ne, vanje smo v studiu poskušali prenesti edinole doživetje koncerta. Vse, razen vokala, smo snemali v živo in dodajali le drobne umetniške izpade, s katerimi smo kakšno sekvenco dodatno poudarili, če se lahko tako izrazim. Težili smo k temu, da so posnetki čim pristnejši. Vse, kar je na albumu, lahko takoj zaigramo tudi v živo.
Tilen: Dodati moram, da mi ne sestavljamo »playliste« za koncerte. Ravnamo se izključno po občutku. Dovolj je, da se spogledamo, in vemo, katera skladba sledi.

Temu lahko rečemo pravšnje ustvarjanje kemije znotraj benda, na podlagi katere – in mimo dejavnikov ega – bendi ostajajo skupaj ali gredo narazen.

Tilen: Poznamo se že dolgo časa in to je zagotovo pripomoglo k temu, da vemo, kako se kdo odziva na situacije. Sproti si povemo vse, iskreno in brez vsakršnih zadržkov. Nič nam ne obleži na duši. Prepričan sem, da nam gre tudi zato trenutno malo boljše, kajti notranja kemija odseva navzven.

Koliko vaje je bilo potrebne, preden ste to spoznali?

Tilen: Skupaj smo, prvenstveno zaradi zabave, začeli igrati pred štirimi leti. Dobri dve leti nismo stopili ven iz prostora za vaje, dokler nas ni kdo obiskal ter nas povabil na špil. Kar naenkrat se je začelo dogajati … Na odru nam je hitro postalo všeč. Moram poudariti, da zadaj ni bilo nobenega načrta. Glasbo še danes jemljemo bolj za zabavo kot pa biznis. Resda s kančkom resnosti več kot nekoč, a ne preveč.

Mene je prepričalo zlasti dejstvo, da ste pozitivno naivnost znali narediti privlačno.

Domen: Poskušamo jo tudi ohraniti. Za nas je vse prvič in se šele poskušamo navajati na vso medijsko pozornost. Zagotovo delujemo še malce naivno, kar je z vidika glasbe vsekakor pozitivno.

Očitajo vam le odsotnost družbene refleksije v pesmih.

Domen: Težko bi govorili o odsotnosti družbene refleksije, ker pišemo o stvareh, ki se nas tičejo, tukaj in zdaj. Ne moremo govoriti o nekih vojnah tam nekje, kjer nas ni. Stvari sicer slišiš, razviješ odnos do njih, a o njih ne moreš razmišljati globlje, če nekdo, ki sedi poleg tebe, nima najosnovnejših sredstev za preživetje. Tu se pokaže naša refleksija: ko govorimo o tej osebi.

Kdo bo spreminjal svet, če ne vi, mladi?

Domen: Ne predstavljam si, da bi bil sposoben v trenutku napisati Imagine. Upam pa, da jo nekoč bom.

Torej se čuvate za stara leta?

Domen: Ne bi rekel, da se čuvamo za stara leta, le v življenju moramo dati še nekaj skozi, da bomo o stvareh lahko iskreno sodili.

NE SPREGLEJTE:


Tudi koale se oglašajo, mar ne?
torek, 03. februar 2015
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Smrtno resno, brez laži
petek, 28. avgust 2015
Nažigaška uživancija
sreda, 24. junij 2015
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015
Zrel indie rock, ki v času sintpopa rešuje kitarsko glasbo
torek, 02. junij 2015
Za človeški faktor gre
nedelja, 31. maj 2015
Z biciklom nad naveličanost glasbene publike
torek, 08. september 2015
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice