SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Vztrajni in nepremagljivi

Vztrajni in nepremagljivi

Gregor Bauman
17. april 2016

Na odru je bil bend, ki ve, kako se stvarem streže in publiko »osvaja« z vsemi izkušnjami, ki si jih je nabral skozi leta. (Foto: Urška Boljkovac)
Na odru je bil bend, ki ve, kako se stvarem streže in publiko »osvaja« z vsemi izkušnjami, ki si jih je nabral skozi leta. (Foto: Urška Boljkovac)
Panda – Stoletni ples ob tridesetletnici
CUK Kino Šiška
7. april 2016

Skupina Panda je imela (in še vedno ima) v našem prostoru poseben status. V nobenem trenutku skozi leta in desetletja ji ne moremo pripisati histerične popularnosti; okoli nje se nikoli ni dvigoval prah, hkrati pa je ni bilo moč preslišati, spregledati ali kakorkoli ignorirati. Nobene potrebe ni bilo po tem. Panda je bila tu in povsod tam, kjer s(m)o si je zaželeli, od (nekdanjega) cvetobera disko klubov na robu mest in kulturnih domov do mladinskih klubov. Razlog za to je visokokakovostna oblika (plesnega) popa, lahko bi celo rekli popa z možgani, ki se je ob prvem posluhu (Pop delavnica, 1986) odkrito naslonila na zapozneli odmev sofisticiranega vala, ki so ga v evropskem merilu takrat predstavljali Matt Bianco in Blow Monkeys. Celo ohlapni Simply Red zazveni nekje zadaj. Zatorej je napak sklepati, da je Panda »naravni« naslednik Predmestja ali naslednji korak v glasbeni karieri Andreja Pompeta. Panda je pomenila nov začetek, s katerim je Andrej že osvojene jazzovske oblike vešče prilagodil duhu modernega časa, jih zloščil in pomladil. Kajti če dobro oziroma podrobneje poslušamo arhiv benda, slišimo zlitje popa in jazza, pri čemer pa Panda v nobenem trenutku ni ne izključno jazzovska, ne soulovska, ne pop skupina, ampak je sebe in svoj ustvarjalni navdih vedno (po)iskala nekje vmes. Že od preboja naprej je namreč člane skupine vodilo načelo, da je kljub občasni poudarjeni hermetičnosti v »izteku« skladb dovolj prostora, da te po svoje zadihajo in se kot take usedejo med poslušalce. Gre za občutek za podrobnosti in kratke intervencije, ki jih je Andrej najverjetneje razvil in optimiziral kot skladatelj zvočne opreme za reklamne oglase. Tega donosnega početja seveda ne smemo enačiti s pretežno ljubiteljsko kariero v okviru skupine, vendar ga v končni fazi tudi ne smemo prezreti.

Panda je tako na našo sceno vstopila kot nekaj povsem drugačnega od tistega, kar je takrat kraljevalo na naših lestvicah. To je njenim akterjem omogočilo, da so se razvijali spontano in po svoje in so brez zunanjih pritiskov vztrajali na svoji poti. Nikdar niso pretiravali, prej narobe, njihova prisotnost bi bila na trenutke celo bolj zaželena, kot pa smo je bili dejansko deležni. Ali je bilo to del strategije, (ne)povpraševanja, pomanjkanja časa ali preprosto dejstva, da se je pred njihovim mikrofonom sprehodilo kar šest pevk oziroma, kot sami pravijo, pandic, o tem je od daleč težko presojati. Zagotovo pa v tem spoznanju izstopajo tako na naši sceni kot tudi širše. Tudi ko je njihova »vizija« v širšem smislu postala demode, so ji vztrajno dodajali nove poteze in tako o(b)stali prisotni; kar pa pravzaprav niti ni bilo tako težko. Njihova glasba namreč nikdar ni nagovarjala množic, temveč ljudi, ki so od popa zahtevali in pričakovali nekaj več kot le golo obliko zabave. In taki se ob poplavi raznovrstnega šunda – celo na robu – vedno najdejo, zatorej lahko govorimo tudi o trenutkih, ko se jih je poslušalo z razlogom in ne samo iz nostalgičnega vzgiba. Temu so resda v zadnji petletki tudi sami malce podlegli, a dokler vse ostaja v mejah normale, so vsakršne pripombe odveč. Da o prijetnem druženju, ki se je razvilo na odru, pred njim, za njim in povsod naokoli dvorane ne izgubljamo besed. Panda ostaja samozavesten pop bend z razlogom, ki še vedno zna pričarati trenutke, ki so se arhivirali skozi tri desetletja na sodoben način, brez pretirane patetike in pretežno s pravo mero (samo)ironije. Če bi bilo le še ozvočenje v dvorani nastavljeno na dogodku primerno normalno jakost, bi lahko govorili o brezmadežnem večeru. Resda je Pandino občinstvo že v letih in sliši malce slabše, a vendarle ne toliko, da bi bilo treba pretiravati z ozvočenjem.

Panda torej vstopa v svoje četrto desetletje. Ne brez pompa (vsekakor ne brez Pompeta), a tudi ne v velikopoteznem stilu, kot to počnejo mnogi samopomembneži, ki si tega, vsaj z mojega stališča, ne zaslužijo. Na prvem mestu je še vedno ideja in muziciranje, ki je pri Pandi do tretje decimalke dovršeno, hkrati pa nikdar ne brez prav odmerjene doze asfaltnih emocij.

Vse predkoncertne napovedi s strani benda so se v dvournem nastopu opredmetile ter na trenutke spontano še dodatno razvile. In v tem ni nič nenavadnega; na odru je bil namreč bend, ki ve, kako se stvarem streže in publiko »osvaja« z vsemi izkušnjami, ki si jih je nabral skozi leta. Teh ni malo, še posebej ne, če pomislimo, da se je bend moral z vsako novo pevko obnavljati in hkrati širiti program, zato da zgodba ne bi mirovala. Kajti ne gre samo za izvedbo, temveč za ponovljene emocije, ki so nekoč že osvajale. V tem primeru ni bilo težko ugotoviti (tudi po aplavzu iz dvorane), katera izmed pevk je pustila največji pečat v bendu. A vendar imena ne bomo izdali, omenimo le, da je vsaka dobila priložnost in vsaki je bend, občasno okrepljen s pihalno sekcijo in saksofonistom Primožem Fleischmanom, nudil odlično podporo in jo pospremil skozi pesem. Fuzija je bila skladna na vseh ravneh; med samo izvedbo jo je bilo moč začutiti tudi v trenutkih, ko se je ekipa usedla ob »taborni ogenj« in venček pesmi odpela akustično in s tem zadovoljila še naše potrebe po drugačnem. Nobena pesem ni manjkala, od najnovejše Stoletni ples do vseh označevalcev, da ne rečem že kar standardov domačega urbanega pop rocka ali Panda avanture. Naslovov mislim, da ni treba navajati, saj vsi dobro veste, za katere skladbe gre. Včasih jih celo zaslišimo v kakšnih radijskih rotacijah. Zgoščeni ritem so za trenutek prekinili le štirje dedci pod imenom Male malice, ki so postregli z a capella verzijo zmagovalke Pop delavnice – Lino.

Panda torej vstopa v svoje četrto desetletje. Ne brez pompa (vsekakor ne brez Pompeta), a tudi ne v velikopoteznem stilu, kot to počnejo mnogi samopomembneži, ki si tega, vsaj z mojega stališča, ne zaslužijo. Na prvem mestu je še vedno ideja in muziciranje, ki je pri Pandi do tretje decimalke dovršeno, hkrati pa nikdar ne brez prav odmerjene doze asfaltnih emocij. In brez predsodkov. Panda je bila redni gost MKC-ja Pri Rdeči Ostrigi, kjer je še na starem placu (po velikosti primerljivem tistemu v Bizarnici pri Mariči na Metelkovi) izvedla nepozaben špil, poslušalci pa smo morali zaradi ogromnega zanimanja stati z bendom in med njim na odru. Nepozabno in nepremagljivo!


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice