SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > knjige > Z ljubeznijo, John Lennon

Z ljubeznijo, John Lennon

Katarina Juvančič
05. februar 2013

Hunter Davies, sicer pisec prve avtorizirane biografije Beatlesov je uredil in izdal okoli 285 Lennonovih pisem.
Hunter Davies, sicer pisec prve avtorizirane biografije Beatlesov je uredil in izdal okoli 285 Lennonovih pisem.
Hunter Davies:
John Lennon: Pisma
(prevod: Maja Novak) (Modrijan, 2012)

Kdaj ste nazadnje napisali kakšno pismo na roko, ga morda celo opremili s kakšno ilustracijo ali preprosto rimo, nanj nalepili znamko, se sprehodili do poštnega nabiralnika in potem mrzlično čakali na odgovor naslovnika? Sama priznam, da že zelo dolgo ne. Pisanje pisem je v dobi high-tech elektronskih igrač izumirajoči ritual, njegovi častilci in uporabniki pa se vse bolj starajo. Pisanje pisem je za odraščajočo mladež, ki se je takorekoč »rodila« z namiznim računalnikom ali tablico v roki, pravzaprav nekaj nepojmljivega. Pisma v tesno odmerjenem, letečem času, prirejenem za 150 znakov, s katerimi sporočamo, kdo smo, kaj počnemo in kaj si mislimo o pomembnih ali povsem trivialnih rečeh, nimajo mesta. Zahtevajo namreč znatni časovni, mentalni in čustveni angažma ter nas predolgo puščajo v suspenzu, v tišini dialoga. Brez pisemske korespondence bi bila pisna zgodovina človeštva veliko siromašnejša kot sicer in brezdušnost elektronske komunikacije ne more nadomestiti vijuganja pisala po papirju, iz katerega odseva posameznikov značaj, razpoloženje, tok življenja, ki je vse prej kot konstantni font ali fiksna oblika e-maila. Morda resda zvenim patetično, a ob prebiranju pisem, ki jih je John Lennon (večinoma na roko, čeprav je nekatera kasneje natipkal na pisalni stroj) pisal družinskim članom, oboževalcem, hišnim pomočnicam, revolucionarjem, kritikom, državnikom, glasbenim založnikom, prijateljem, si ne morem kaj, da ne bi pomislila na to, da z izgubo lastnoročno napisanih pisem verjetno izgubljamo del skupne in osebne zgodovine, del identitete.

Skozi pisma nas tako nagovarja Lennon kolerik, Lennon »kontrol freak«, netoleranten, manipulativen, jeznorit, ukazovalen, egocentričen, pa tudi zaljubljen, ljubeč, skrben, ustrežljiv, revolucionaren, moder, solidaren, razsvetljen in predvsem izjemno duhovit- torej povsem človeški.

Hunter Davies, sicer pisec prve avtorizirane biografije Beatlesov (izšla je leta 1968, pri nas v prevodu Tomaža Domicelja leta 1980), ki je z blagoslovom Yoko Ono poiskal, uredil in izdal okoli 285 takšnih »pisem«, se moči lastnoročno napisane besede dobro zaveda. Še posebej takrat, ko gre za pisno korespondenco (napol) mitizirane osebe, kot je Lennon, v kateri se razkriva njegova »kompleksna nrav«, kot trdijo nekateri. Skozi pisma nas tako nagovarja Lennon kolerik, Lennon »kontrol freak«, netoleranten, manipulativen, jeznorit, ukazovalen, egocentričen, pa tudi zaljubljen, ljubeč, skrben, ustrežljiv, revolucionaren, moder, solidaren, razsvetljen in predvsem izjemno duhovit (obešenjaškega in sarkastičnega humorja, značilnega za delavsko okolje severne Anglije, v katerem je odraščal, mu pač nikoli ni zmanjkalo) – torej povsem človeški. Pa vendar, ali ne bi bilo razkritje večdesetletnega intimnega in javnega pisanja (ter pisnih drobcev) malone vsakega posameznika, vsakogar izmed nas, prav tako polno nepredvidljivih izbruhov in kompleksnih čustvenih preobratov, menjav razpoloženja in najrazličnejših načinov izjavljanja, neizbrisljivih trenutkov slabosti, norosti ali preudarne artikulacije, za vedno ujetih med črnilo in papir, brez možnosti tipke »delete«? Izjava, da se skozi pisma razkriva Lennon kot kompleksna osebnost, pravzaprav ne pove ničesar, kvečjemu spodbuja njegovo mitizacijo.

Daviesu ne moremo oporekati zbirateljske vneme, kronološke (pisma so urejena v triindvajset poglavij, ki si sledijo v časovnem zaporedju – od pisma desetletnika teti Harriet iz leta 1951 do zadnjega avtograma telefonistki Ribeah Love, nekaj ur preden je omahnil pod streli Marka Chapmana) in kontekstualne pedantnosti (vsako pismo je opremljeno z metapodatki in največkrat tudi z razlago Lennonove povezave s naslovnikom/ico sporočila), vendar pa se po drugi strani zbornik Lennonovih pisem, ki jih je urednik večinoma pridobil ne od prvotnih, ampak sekundarnih lastnikov, vnetih zbirateljev Lennonove ali beatlesovske memorabilije, ki so jih za visoke vsote kupili na dražbah, lahko bere tudi kot portfolio modernih lovcev na zlato, za katere je lastništvo (že) zvezdniške čečkarije veliko pomembnejše od dejanske vsebine. Pisma in sporočila, ki jih je John najverjetneje pisal Yoko, iščemo zaman. Prav tako je pisem prvi ženi Cynthii zgolj za vzorec. Menda je precej korespondence Cynthia sama uničila ali prodala.

Davies koncept pisma v primeru Lennonove pisne zapuščine definira ohlapno in arbitrarno, saj med (osebna) pisma na primer prišteva tudi javno korespondenco, natisnjeno v časopisih, koncertne »set liste«, razglednice, nakupovalne sezname, ankete in drobna sporočilca v stilu »post-it«, kar nam sicer nudi voajerski vpogled v Lennonov privatni (celo banalni) svet, ki ga tudi navadni smrtniki zelo dobro poznamo, pa vendar (ali ravno zato) v tem segmentu ostaja brez prave vrednosti.

Res zanimivih pisem je morda zgolj za kak ducat in šele ob branju teh začutimo čas, v katerem je Lennon živel in ustvarjal, ter človeka, ki jih je tipkal ali škrebljal, se ob njih imenitno zabaval, sočustvoval, jezil ali goreče izpovedoval svoja spiritualna in levičarska prepričanja (dopisovanja s političnimi aktivisti iz vrst Črnih panterjev in revolucionarji: »Naša prva skrb mora vedno in povsod biti revolucija skozi umetnost«, str. 192), se predvsem najbližjim sorodnikom razpisoval o pripetljajih, povezanih z ženskami, ki jih je ljubil, in kasneje z družino, ki je kot otrok pravzaprav nikoli ni imel (vsaj ne v tradicionalnem pomenu besede).

Dobro je dokumentirano tudi zgodnje postbeatlesovsko obdobje, ki ga zaznamujejo predvsem grenka, obtožujoča pisma, povezana s poslovnim in glasbenim razhodom s Paulom McCartneyjem: »Ne sramujem se Beatlov, pač pa nekaterega sranja, s katerim smo se sprijaznili, da smo lahko postali tako veliki« (str. 207–209). Lennonova drznost, humor ter aktivistična drža se kažejo tudi v tako resnih zadevah, kot je pismo kraljici Elizabeti II. (iz leta 1969), v katerem zavrača red britanskega imperija zaradi angleškega posredovanja v Nigeriji (Biafra), vpletenosti v vietnamsko vojno ter zaradi tega, ker komad Cold Turkey drsi po lestvici.

Kljub časovni strukturiranosti celotnega dela in nekaterim biserom, ki jih najdemo med množico bolj trivialnih ali za neposvečene težko razumljivih dovtipov, intimnih šal ali šegavih ilustracij, ki jih je Lennon delil s svojimi prijatelji in znanci, so Pisma preveč razpršen, nekonsistenten in na trenutke preveč spominkarski homage. 

Čeprav nekatera (predvsem politično angažirana) Lennonova pisma močno resonirajo s sedanjostjo, pa druga razkrivajo pomembne spremembe v samem popularnoglasbenem »šovbiznisu«. Iz premnogih osebnih pisem neštetim oboževalcem in oboževalkam, ki so že od začetkov beatlomanije pisali kar na njegov domači naslov (večkrat objavljenem v časopisih), je namreč razvidno, da so kljub globalni slavi fani vsaj do 80. let prejšnjega stoletja še vedno imeli neposredni stik s svojimi idoli, kar dokazuje prav primer tega najznamenitejšega Beatla! Kljub časovni strukturiranosti celotnega dela in nekaterim biserom, ki jih najdemo med množico bolj trivialnih ali za neposvečene težko razumljivih (in prevedljivih) dovtipov, intimnih šal ali šegavih ilustracij, ki jih je Lennon delil s svojimi prijatelji in znanci, so Pisma preveč razpršen, nekonsistenten in na trenutke preveč spominkarski homage (vsakršnemu) Lennonovemu pisanju ter namenjena predvsem ožjemu krogu njegovih gorečih oboževalcev. Ostalim raje priporočam v branje kakšno bolj relevantno biografijo Johna Lennona ali Beatlesov. Kot je na primer Daviesova. 

Ali pisanje pisem. Takšnih, skozi katere spretno vijuga vaša pisava in dialog teče maratone. 

NE SPREGLEJTE:


Nove knjižne pridobitve
ponedeljek, 10. december 2012
„Nikamor“ skozi ritmično elektroniko
sreda, 02. januar 2013
»Alter šlager« kot žanrska invencija
četrtek, 17. januar 2013
Zatišje pred viharjem?
nedelja, 17. marec 2013
Wagnerjeva obletnica z Večnim mornarjem
petek, 01. februar 2013
Vzvišena in razkrojena zvočna narativnost
četrtek, 27. december 2012
Violinček med plesnimi ritmi in ljudsko pesmijo
torek, 08. januar 2013
Urejeni shod raznoterih zvočnih virov
ponedeljek, 28. januar 2013
Thrash na maksimumu
torek, 15. januar 2013
Sramežljivo zadržani elektronski biser
sobota, 23. marec 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice