SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Z obrobja

Z obrobja

Igor Bašin
27. maj 2012

Grrizli Madams si s to ploščo puščajo zelo odprt horizont.
Grrizli Madams si s to ploščo puščajo zelo odprt horizont.
Grrizli Madams:
SNTNTN
(Založba Radia Študent, 2012)
Skladbe:
1. Azul Intruso
2. Žnarowc
3. Chapinero Alto
4. Khakhua Kumu
5. Bridget
6. Vitognev the Furious
7. Motionless Euphoria
8. Transitional Kitchen
9. Collapse of Soup Cube

Založba Radia Študent je v zadnjih letih postala težko spregledljiv člen v verigi glasbenega založništva pri nas. Dostopnost in odprtost njene vizije jo še bolj kot med poslušalci profilira v glasbeniških krogih. S programskimi smernicami zajema zelo širok spekter muzik in ni žanrsko orientirana, kar je morda celo njena hiba. V zadnjih letih kontinuirane produkcije se je pod njenim okriljem nabral zajeten kup domačih plošč, pa ne samo iz ljubljanske kotline. Nekatera imena so postala njen lojalni adut. Na primer, duo Incurabili je izdal že tri albume za ZARŠ, kamniški noise-rockerji Nikki Louder in primorski dvojec brez krmarja Dance Mamblita po dva. Še preden so koroški ZircuS pred tedni objavili drugi album zanjo, se je njeno produktivno in zvesto jedro razširilo še s posavskim triom Grrizli Madams, ki je pod zaporedno kataložno številko 032 izdal drugi album SNTNTN.

Z art-rockovskimi zapleti skačejo iz okvirjev predvidljivosti stoner rocka in sludge metala.

Preboj je skupina Grrizli Madams naredila leta 2010 z mini-albumom V vrtincu vsemogočnega miru, ki jo je katapultiral na domače koncertno-klubsko prizorišče kot eno perspektivnejših imen našega aktualnega rockovskega podtalja. Kompaktno zasnovan kratkometražec je obljubljal veliko. Bil je odličen transfer do letošnje dolgometražne izdaje. Čvrsto instrumentalno jedro, ki ga sestavljajo kitarist Matej Hočevar, basist Miha Vodušek in bobnar Gašper Prus, zavzeto nadaljuje po začrtani smeri žlahtnega in ostrega hibrida instrumentalne (post)rockovsko metalizirane govorice. Gromki in razgibani bobni, podmazan bas in visokopotezna kitara z raziskovalno karmo zavijejo v blažje in nežnejše sfere, ampak le za toliko, da dobijo naslednji poriv za nevihto. Z art-rockovskimi zapleti skačejo iz okvirjev predvidljivosti stoner rocka in sludge metala. Z domišljijo in pretiravanji se otepajo ujetosti. Še vedno pa utrjena trojka ostaja najprepričljivejša v eksplozijah, polnih udarnih metastaz, dramatičnega stopnjevanja, nenadnih razpletov in zgoščene repeticije. Vsaka od devetih razvejanih kompozicij deluje kot samostojna enota, skupaj pa tvorijo povezano in napeto celoto. Proti sredini plošče sicer upade uvodoma izlita prodornost, vendar pa nas Grrizli Madams šamansko hipnotizirajo in začarane speljejo na svoj mlin, da jim sledimo in verjamemo. Nemočno pademo v zamaknjenost, iz katere nas predrami zadnja tretjina albuma, ki se zaključi z napadalno psihedelijo. Mračna atmosfera cele plošče podčrta akustično plat, ki se v zaokroženi celoti postavlja kot oster kontrast naelektrenosti in udarnosti izzivalne kitarske godbe. Z uvajanjem vokala oziroma petja in (za zdaj skromnim) manipuliranjem vmesnih zvočnih vložkov-samplov dobiva že tako domišljen hibrid dodaten ustvarjalni potencial. Grrizli Madams si s to ploščo puščajo zelo odprt horizont.

The Ghen:
Choices (samozaložba, 2012)
Skladbe:
1. Emoration
2. Clicker Trooper
3. Me
4. Too Much Porn
5. Illusion
6. Disguise
7. Brothel
8. Vanity
9. Mother Invention
10. Soul Flag
11. When Me Meet Again

Križanec neotesanega punka in tehnično podmazanega metala, ki je dobil retro-dimenzijo v grungeu, presežek pa v odvodih stoner rocka, se je dobro prijel tudi naše grude. Rock iz Seattla in vse, čemur je botroval na prelomu dvajsetega v enaindvajseto stoletje, je močno zaznamoval ustvarjalnost glasbenega podtalja Bistrice ob Sotli. Tamkajšnji mladinski center Metulj je postal presečišče dogajanja v mestecu na robu Slovenije, še več: valilnica talentiranih glasbenikov, na katere nas še danes opozarja lokalna kompilacija Urok (2005) s skupinami Malik, Eternia, Zmajev rep in NoCenzura. Če sta se brata Drašler ustalila na polju jazz-rockovske fuzije, se je Andrej Černelč na dosedanji ustvarjalni poti lotil rocka že iz različnih kotov. Zadnja leta je ob drugih projektih in kulturno-družbenih aktivnostih še posebej osredotočen na delo v skupini The Ghen, ki je po treh letih delovanja v samozaložbi izdala prvenec Choices na USB ključu. Na njem ob muziki dobimo še spote, fotografije, ozadja za namizja in druge digi-dobrote. Ob pevcu in kitaristu Andreju tvorijo ta kvartet njegovi bistriški soborci: basist Andrej Antonio Černelč, kitarist Damjan Dobrina in bobnar Luka Dragovan, ki so (skupaj) nabirali izkušnje in kilometrino v bistriških skupinah Malik, Eternia, NoCenzura, Psihiatrija in Mána. The Ghen so kot kepa vseh naštetih, od katerih pa se ločijo po optimističnejšem nastopu. Bolj kot k psihedeliji, ki je še eden od prepoznavnih atributov glasbene scene v Bistrici ob Sotli, jih vleče k sredinskemu trdemu rocku, ki si upa rokovati tudi z všečnostjo popa. V križanca grungea, spevnosti Queens of the Stone Age in stare dobre šole rocka vpletajo funkovske podtone, kar bo nekoliko starejšim spremljevalcem domačega rocka (med drugim) »zasmrdelo« po zadnji fazi Quod Massacre in njenemu podaljšku Ego Malfunction. Tudi protoelemente indie rocka glasbeniško dobro podkovana ekipa vključuje v svojo godbo, vendar pa visoka stopnja medsebojne vzajemnosti ni dovolj, da bi pesmi špricnile čez rob. Preveč je samokontrole, premišljenosti, zadržanosti in stilističnega mletja, zaradi česar izraznost izgublja na kohezivnosti in tudi na nepredvidljivosti.

Za skokovit porast domače glasbene produkcije so
v prvi vrsti zaslužni glasbeniki sami, katerim založbe le s težavo še sledijo, kaj šele, da bi jim izpolnile pričakovanja.

Če je bila nekoč pot do posnetkov polna ovinkov, o epopeji do uradne izdaje pa sploh ne bi govoril, je danes ta cilj na dosegu roke. Plejada studiev, tako visokokategornih in garažnih kot mobilnih in sobnih, odpira številna vrata in možnosti. Za skokovit porast domače glasbene produkcije so v prvi vrsti zaslužni glasbeniki sami, katerim založbe le s težavo še sledijo, kaj šele, da bi jim izpolnile pričakovanja. Še večji paradoks pa srečujemo v medijskem prostoru, ki je navkljub vsem kanalom in revijam še kako podhranjen z novimi glasbenimi imeni, ki se ne grejo igre talentov. Posiljeno prežvekovanje zlizanih hitov »naše in vaše« mladosti rezultira v spregledanosti, zavrženosti in zanemarjenosti večjega kosa naše avtorske glasbene pogače. Čeprav še neuveljavljene skupine težko najdejo perspektivo do svetlobe na koncu tunela, je njihova trmasta vztrajnost (v našem primeru) na rockovskih postulatih več kot samo kladivo za razbitje lastnega dolgcajta. S svojo muziko in igranjem razbijajo zatohlost domačijske samozadostnosti.

NE SPREGLEJTE:


Žanrska mavrica v simfo estetiki
sobota, 08. september 2012
Še vedno iskre
sreda, 04. julij 2012
Čista in še večja jeba – Mi2
ponedeljek, 09. februar 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čao Portorož
torek, 07. januar 2014
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
»To smo mi, v dobrem in slabem«
četrtek, 02. april 2015
»Tišina«, ki rjove
nedelja, 12. april 2015
»Naša kaseta bo kvazipank«
sreda, 24. avgust 2011
»Mi«
četrtek, 27. marec 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice