SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Za zmerom moja Istra ali Kantajmo z Rudijem Bučarjem in Kvartetom 7 Plus

Za zmerom moja Istra ali Kantajmo z Rudijem Bučarjem in Kvartetom 7 Plus

Simona Moličnik
30. september 2014

Rudi Bučar ostaja zvest ohranjanju dediščine lastnega okolja. Ta, kot vemo, v Istri diši po večkulturnosti pa sredozemski odprtosti. Bučar tokrat ne nastopa kot pevec, temveč kot zbiralec, nato pa kot prireditelj istrskih ljudskih pesmi
Rudi Bučar ostaja zvest ohranjanju dediščine lastnega okolja. Ta, kot vemo, v Istri diši po večkulturnosti pa sredozemski odprtosti. Bučar tokrat ne nastopa kot pevec, temveč kot zbiralec, nato pa kot prireditelj istrskih ljudskih pesmi
Rudi Bučar & Kvartet Plus 7:
Kantajmo
(Celinka, 2014) 

Tihožitje zabrisanih linij šavrink s plenirji na glavah pa kamnite hiše z obrisom rastoče zelene oljke za zidom, vse to je ujeto v ton istrskih barv, katerih toplina takoj vznemiri vsaj tistega, ki ima Istro rad. Gre za premišljeno oblikovan zvočni album Rudija Bučarja. Nastal je letos spomladi, torej preden je Bučar s svojevrstno podanim istrskim melosom uspel v zabavni glasbeni zvrsti. Tu se je odločil za kantanje (petje), kajti začutil je, kot je zapisal, da ta vrlina izginja. Srečno naključje je naneslo, da so člani izolske vokalne skupine Kvartet 7 Plus ravno v tem obdobju iskali gradivo za praznovanje 20-letnice delovanja, in skupaj so izvedli projekt, katerega cilj je imenovani album.

Rudi Bučar ostaja zvest varovanju ali nemara varnosti dediščine lastnega okolja. Ta, kot vemo, v Istri diši po večkulturnosti pa sredozemski odprtosti. Zato prepriča tudi preostali, (preveč) v gore okleščeni kotlinski in dolinski svet. Bučar tokrat ne nastopa kot pevec, temveč najprej kot zbiralec, nato pa kot prireditelj istrskih ljudskih pesmi za štiriglasni moški sestav. V zbirko uravnovešene mere desetih pesmi se v simetričnem razmerju razporejajo še tri Bučarjeve avtorske skladbe.

Avtor ne skriva svoje naklonjenosti dediščini moškega petja, ki je v mladosti nemara sooblikovala njegov glasbeni okus, in vemo, da je bil ta ljudski žanr v Istri, na prepihu kultur, prav tako močan kot drugod po Sloveniji oziroma Evropi. Tu so tradicijsko petje (tako kot južneje ob obali) obrusile manjše moške skupine, imenovane bande, škvadre in klape. Zadnje so ostale priljubljene vse do danes, in prav v to zvrst vodi imenovani zvočni album, ki ga je Bučar suvereno vrnil v istrsko okolje.

Izvedbe so v splošnem suverene, tu in tam zmotijo šibkosti v (pre)visokih tonih, a jasno je, da so pesmi vraščene v notranji svet tako avtorja kot izvajalcev. Čeprav bi si etnomuzikološki sladokusci gotovo želeli več pristne energije, manj tehnične izbrušenosti in želje po všečnosti, je to poskus, ki se bo med ljudmi bolj prijel kot pravljične želje poznavalcev ljudske glasbe.

Vsebino ploščka Kantajmo razločujejo avtorjeve umetne pesmi. Začetna Oljki, vmesna pesem o vinu Medežija in sklepna ljubezenska Zmerom moja prednjačijo le po novejšem jeziku in bolj interpretativnem podajanju ne ravno logične partiture. Vmesni repertoar pa prinaša gost preplet istrskih narečnih besedil in napevov, odetih v morda kar preveč očiščen in urejen zvok štirih moških glasov: Maria Petvarja, Edvina Pangerja, Leona Bučarja in Mateja Lazarja.

Hvale vredna je premišljena bera izročilnih pesmi. Vsaj nekatere izmed njih so ugnezdene v globokem dnu narodovega spomina. Tako med drugim srečamo napev skoraj izumrlega tonskega niza, imenovanega istrska lestvica (Trajnaninanena), pa številne narečne besede, ki v spremembi jezika prav tako tonejo v pozabo.

Izvedbe so v splošnem suverene, tu in tam zmotijo šibkosti v (pre)visokih tonih, a jasno je, da so pesmi vraščene v notranji svet tako avtorja kot izvajalcev. Čeprav bi si etnomuzikološki sladokusci gotovo želeli več pristne energije, manj tehnične izbrušenosti in želje po všečnosti, je to poskus, ki se bo med ljudmi bolj prijel kot pravljične želje poznavalcev ljudske glasbe. Nedvomno je prav ta vonj projekta zaznala tudi založba Glasbena zadruga Celinka in z izdajo albuma našla pot, da ljudem vrne preteklo pesem. 

NE SPREGLEJTE:


Žgečkljive metafore, ki jih piše življenje
sobota, 26. oktober 2013
Prešerna gibkost ljudske nesmrtnosti
ponedeljek, 22. julij 2013
Vokalna skupina Gallina – na obzorju novega v vokalni glasbi
četrtek, 27. november 2014
Ustvarjalno polje, ki odpira ušesa
sobota, 30. maj 2015
Tretja avtorska zgoščenka Ambroža Čopija, tokrat s Komornim zborom Ave
sreda, 13. avgust 2014
Srčna govorica Silvane Paletti
četrtek, 04. december 2014
Srce na dlani
sreda, 21. maj 2014
Panonske fantazije
torek, 07. april 2015
Ostrina mečev in bobnenje zemlje
sreda, 31. december 2014
Muzika za luzerje brez pasuša
ponedeljek, 30. september 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice