SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Zakaj se (založbam) ne splača izdajati plošč

Zakaj se (založbam) ne splača izdajati plošč

Urša Chitrakar
12. september 2014

Urša Chitrakar je samostojna odvetnica, ki poleg splošnih odvetniških storitev ponuja pravno svetovanje s področja avtorskih pravic, intelektualne lastnine in druge problematike s področja umetniške produkcije. (Foto: Žiga Koritnik)
Urša Chitrakar je samostojna odvetnica, ki poleg splošnih odvetniških storitev ponuja pravno svetovanje s področja avtorskih pravic, intelektualne lastnine in druge problematike s področja umetniške produkcije. (Foto: Žiga Koritnik)

Vedno znova poslušamo in beremo poročila o upadanju prodaje plošč in skorajšnjem propadu glasbene industrije. Glasbene založbe (angl.: »record labels«) s prodajo fizičnih izvodov plošč ne služijo več (dovolj), zaslužek s prodajo glasbe v digitalni obliki pa je premajhen. Zaradi tega usiha podpora glasbene industrije glasbenikom, ti se z izdajo plošč ne morejo več preživljati in so prepuščeni lastni iznajdljivosti. A črnogledim napovedim navkljub glasbeniki še niso prenehali z ustvarjanjem in nova glasba še vedno nastaja. Le dolgo uveljavljeni model delovanja velikih glasbenih založb (angl.: »majors«), ki ga predstavljam v nadaljevanju, se umika novim poslovnim praksam.

Kaj je diskografska pogodba?

V preteklosti so večje glasbene založbe glasbenikom, ki so dosegli določeno stopnjo prepoznavnosti in so obetali nadaljnje uspehe, ponujale v podpis diskografske pogodbe (angl.: »recording contract«). S tako pogodbo so se dogovorili, da bo založba izdala album(e) in založila nekatere stroške (npr. stroške snemanja, produkcije in tiskanja plošč, izdelave videospota, promocije in distribucije plošč) in glasbenikom nudila podporo pri promociji.

Glasbeniki so nasprotno s podpisom pogodbe zagotovili, da bodo za založbo ustvarili in posneli določeno število albumov, sledili navodilom založbe, sodelovali pri promociji plošč in založbi dovolili uporabo svojega imena in podobe.

Kaj je s podpisom diskografske pogodbe pridobila založba?

Praviloma je založba glasbenike zavezala k ekskluzivnemu sodelovanju, kar je pomenilo, da si je zagotovila, da glasbeniki v času trajanja pogodbe niso snemali ali ustvarjali za nikogar drugega (razen z izrecnim dovoljenjem založbe). Obdobje veljavnosti pogodbe je bilo pogosto opredeljeno tako, da je pogodba veljala najmanj eno leto. Če glasbeniki v tem obdobju niso ustvarili dogovorjene količine skladb, primernih za izdajo na albumu, se je veljavnost pogodbe podaljšala za toliko časa, kolikor so ga glasbeniki potrebovali, da so posneli dogovorjeno količino ustreznih skladb.

Založba je lahko ustvarjeno in posneto gradivo zavrnila in od glasbenikov zahtevala drugačne, primernejše skladbe. Kljub temu je založba za vedno ostala lastnica vsega posnetega gradiva, tudi tistega, ki je bilo zavrnjeno kot neprimerno in ni bilo uvrščeno na noben album.

Običajno si je založba z diskografsko pogodbo zagotovila tudi posebno pravico (angl.: »option«), da lahko po izidu prvega albuma od glasbenikov pod enakimi plačilnimi pogoji zahteva snemanje še več albumov (običajno najmanj pet). Uveljavljanje te pravice je bilo v prosti presoji založbe in večinoma odvisno od uspeha prvega albuma. Založba se praviloma ni zavezala, da bo album(e) res izdala, zato podpis diskografske pogodbe za glasbenike še ni nujno pomenil, da bo načrtovani album zares izšel. Če so v založbi ocenili, da posneto gradivo ni dovolj dobro ali tržno zanimivo, je založba izdajo albuma lahko opustila ali odložila za nedoločen čas, brez vsakršnih obveznosti do glasbenikov.

Kaj je podpis diskografske pogodbe prinesel glasbenikom?

Ob podpisu pogodbe je založba glasbenikom izplačala avans, s katerim naj bi glasbenikom omogočila ali olajšala ustvarjanje, in se zavezala, da bo glasbenikom za vsak prodani primerek plošče plačala določen odstotek veleprodajne cene (angl.: »royalty«). Ta odstotek (gibal se je med 12 in 20 % veleprodajne cene) je bil običajno odvisen od višine avansa, števila prodanih plošč in zlasti od pogajalske moči glasbenika oziroma skupine.

Obračunavanje odstotkov od prodaje plošč je bilo precej zapleteno, saj so si založbe vedno pridržale možnost za dodatna znižanja dogovorjenega odstotka in obračunavale nižje odstotke za vse vrste posebnih ali promocijskih izdaj ter uveljavljale dodatna znižanja zaradi neprodanih zalog, zaradi stroškov pakiranja plošč ali zaradi škode, ki bi lahko nastala ob poškodbi plošč pri prevozu. Glasbeniki, nevešči branja računovodskih izkazov, tako skoraj nikoli niso imeli popolnega nadzora nad tem, koliko plošč so prodali in koliko so z njimi zaslužili.

Kdaj so glasbeniki prišli do plačila?

Založba si je z dohodki, ki jih je prejela od prodanih plošč, najprej povrnila vse stroške, ki jih je imela z izdajo, distribucijo in promocijo plošče. Katere vrste stroškov so povračljive (angl.: »recoupable expenses«), so založbe rade interpretirale široko in med te stroške uvrstile tudi vse vrste poslovnih izgub, ki niso bile nujno povezane z izdajo konkretne plošče. Nato si je založba poplačala avans, ki je bil (ob sklenitvi pogodbe) izplačan glasbenikom, in šele nato je glasbenikom pričela obračunavati in izplačevati odstotke od prodanih izvodov plošč (angl. »royalties«).

Takšen poslovni model je dobro deloval le, če so se plošče prodajale zelo dobro, kar se je zgodilo redkim glasbenikom. V poplavi izdaj glasbenih del, ki so jih vsako leto sproducirale založbe, je bila večina neuspešnih in preslabo prodajanih. Poznavalci ocenjujejo, da se le vsak osmi izdani album proda v tolikšnem številu, da se poplačajo stroški produkcije.1 Založbe so tako z vsako izdajo veliko tvegale in so morale svoje izgube zaradi »zgrešenih investicij« kriti z drugimi nadpovprečno uspešnimi glasbeniki.

Koliko se lahko zasluži s prodajo plošč – primer izračuna

Zgolj za približno predstavo o tem, koliko plošč mora biti prodanih, da se založbi povrnejo vloženi stroški, lahko naredimo poenostavljen izračun. Recimo, da želi ploščo izdati štiričlanska zasedba, katere člani sami pojejo in igrajo vse inštrumente in jim zato ni treba najemati studijskih glasbenikov. Predpostavimo, da stroški snemanja, produkcije oblikovanja in tiskanja njihovega albuma znašajo 12.000,00 EUR, založba pa pristane, da bo poleg teh stroškov vsakemu od članov izplačala po 1.000,00 EUR avansa. Skupna investicija založbe bo torej 16.000,00 EUR. Glede na povprečne maloprodajne cene plošč, ki se gibajo med 12,00 in 18,00 EUR, bi bila veleprodajna cena lahko okoli 8,00 EUR.

To pomeni, da bi se moralo prodati najmanj 2000 primerkov plošč, da bi se z dohodki od prodaje pokrili stroški založbe. S prodajo svojih plošč pa bi v tem primeru glasbeniki zares zaslužili šele, ko bi se prodalo (precej) več kot 2000 izvodov.

Recimo, da bi se prodalo 10000 plošč, kar v tujini velja za precej skromno prodajo. V tem primeru bi se zaslužek glasbenikom obračunal od 8000 prodanih plošč. Ob predpostavki, da njihov delež od prodaje plošč znaša 18 % veleprodajne cene, bi za vsako prodano ploščo dobili po 1,44 EUR. To pomeni, da bi pri 8000 prodanih ploščah glasbena skupina zaslužila 11.520,00 EUR, dohodki založbe pa bi znašali 52.480,00 EUR.

Precej drugače je na majhnih tržiščih, kakršno je Slovenija. Glede na dostopne podatke o prodaji plošč je za slovenske glasbenike uspešna prodaja že, če jim uspe prodati med 2000 in 3000 plošč,2 le redki glasbeniki pri nas pa dosežejo prodajo 10000 in več plošč.

Posledice neuspeha

Torej: v primeru premajhnega števila prodanih plošč je znesek stroškov in avansa presegel dohodke, dosežene s prodajo plošč, zato glasbeniki za prodane plošče od glasbenih založb nikoli niso dobili niti centa. Nemalokrat so založbe ob premajhnem prodajnem uspehu izgubile interes za nadaljnje sodelovanje ali pa so od glasbenikov zahtevale komercialno primernejše skladbe.

Manj uspešni glasbeniki so bili tako prisiljeni ustvarjati skladbe, kakršnih si niso želeli, in pod pogoji, ki jim niso ustrezali, v nasprotnem primeru so izgubili nadaljnjo podporo založbe. Če tudi z novimi skladbami, ki so bile prilagojene željam založb, ni bilo uspeha, se je njihov »dolg« do založbe še povečal, saj so z izdajo vsake naslednje plošče nastali novi stroški.

Če glasbeniki na takšno sodelovanje z založbo niso pristali, so v skrajnih primerih lahko dobili kar obračun zneska celotnega »dolga«, ki so ga izdaje njihov plošč povzročile založbi. Pogoj za prekinitev nadaljnjega sodelovanja z založbo je bilo vračilo nastalega »dolga«, ki so se ga nekateri rešili tako, da so ga, na primer, odslužili z igranjem na koncertih ali snemanjih, za katera niso dobili plačila. Običajno so glasbeniki ob razhodu z založbo izgubili tudi vse pravice za uporabo skladb in posnetkov, ki so jih ustvarili za založbo v času trajanja pogodbe.

Nemoč glasbenikov kljub zadovoljivi prodaji

Razen pri izjemno uspešnih glasbenikih, se založbe danes zaradi stalnega upada prodaje fizičnih primerkov plošč le redko odločajo za ponatise oziroma dodatne naklade starejših albumov, saj s prodajo ne dosegajo (več) pričakovanih dobičkov. Zato pogosto niso več pripravljene zalagati sredstev za ponatis, razen če se glasbeniki sami ne zavežejo, da bodo, denimo, po znižani ceni odkupili določeno količino ponatisnjenih plošč. Če si tega ne morejo privoščiti, se znajdejo v položaju, ko sami ne morejo natisniti novih primerkov plošč (saj niso lastniki posnetkov), čeprav bi jih v manjših količinah še lahko prodajali, na primer na svojih koncertih.

Težave z založbami so lahko imeli tudi tisti glasbeniki, ki se jim je posrečilo prodati dovolj plošč, da so se stroški založbe pokrili, ali so celo dosegli zadovoljive dohodke. V takih primerih so imele založbe velike apetite po novih albumih, ki naj bi bili enako ali še bolj uspešni. Če so glasbeniki želeli več časa za ustvarjanje ali če so hoteli narediti kaj novega oziroma spremeniti dotedanji način ustvarjanja, so lahko prišli v konflikt z založbo, ki je želela nadaljevati s preverjeno dobičkonosnim gradivom.

Do takšnega spora je prišlo med družbo Sony Music Entertainment Ltd. in Georgeem Michaelom,3 ki je po megalomanskih uspehih s svojima prvima dvema solo ploščama v začetku devetdesetih želel prekiniti s pop uspešnicami in začeti izdajati resnejšo glasbo. Sonyju to ni ustrezalo, zato je George Michael vložil tožbo, s katero je Sonyju očital, da ga nerazumno omejuje pri njegovi poklicni dejavnosti in da pretirano posega v njegovo svobodo ustvarjanja. Sodišče je razsodilo v prid Sonyja, vendar se je Sony zaradi izjemno slabe publicitete z Georgeem Michaelom raje poravnal. Ta je tako lahko prestopil k založbi Virgin Records, Sony pa je izdal še en album njegovih največjih hitov.

Očitno je, da glasbeniki vedno bolj prevzemajo nase del poslovnega tveganja in z založbami ali drugimi družbami sklepajo raznovrstne oblike poslovnega sodelovanja, ki jim (med drugim) omogočajo tudi izdajo plošč. Na ta način glasbeniki ohranjajo samostojnost, se aktivno odločajo glede uporabe svojega dela in si zagotavljajo možnost pravične udeležbe pri delitvi (morebitnega) dobička.

 

Manj dobička, več svobode

Seveda niso vse založbe delovale na zgoraj opisani način. Nekatere manjše in neodvisne založbe, z manjšimi apetiti po dobičku, so z glasbeniki razvile precej prijaznejše načine sodelovanja in jim omogočale več svobode in pravičnejši način delitve dohodkov. Denimo tako, da so se z glasbeniki dogovorile, da skupaj prevzamejo poslovno tveganje in si v enakih deležih delijo tako stroške kot dohodke.

Tehnološki razvoj, ki je domnevni krivec za upad dobička iz prodaje plošč, je glasbenikom omogočil osvoboditev iz primeža glasbenih založb. Zaradi vedno bolj dostopne tehnologije za snemanje in domačo produkcijo glasbe so se bistveno znižali stroški nastanka posnetkov, ki jih glasbeniki zdaj večinoma (vsaj do določene mere) lahko naredijo sami. Tako ostanejo lastniki posnetkov svojih del in z njimi samostojno razpolagajo.

Poleg tega lahko glasbeniki danes s premišljeno uporabo interneta in družabnih omrežij z relativno majhnimi stroški sami dosežejo določeno raven prepoznavnosti in vzpostavijo neposreden stik s svojim občinstvom oziroma s potencialnimi uporabniki njihove glasbe brez (nekdaj nujnega) posredovanja založb.

Z razvojem platform za množično zbiranje sredstev (angl.: »crowdfunding«) se je pojavila možnost, da glasbeniki finančna sredstva za izdajo albumov ali izvedbo drugih projektov zberejo neposredno od svojih oboževalcev ali podpornikov. Eden najodmevnejših primerov takšnega pristopa je bila pevka Amanda Palmer, ki je s pozivom svojim podpornikom na Kickstarterju za svoj prvi solo album zbrala preko milijon dolarjev.

Nekateri glasbeniki so sredstva za svoje delovanje dobili celo pri družbah, ki se z založništvom sploh ne ukvarjajo. Tako je, denimo, angleški duet Groove Armada (po razhodu z založbo Sony/BMG) sklenil zelo uspešen posel s proizvajalcem pijač Bacardi in Martini. V zameno za njihovo finančno in oglaševalsko podporo pri izdaji novega albuma je duet v obdobju enega leta izvajal glasbo na njihovih promocijskih dogodkih po celem svetu. Na ta način je Groove Armada svojo glasbo lahko predstavila novemu občinstvu, Bacardi pa si je zagotovil potencialne nove odjemalce svojih pijač, obema pa se je obrestovala učinkovita reklamna kampanja.

Kljub slab(š)i prodaji plošče ostajajo

Morda glasbeniki in založbe plošč res ne bodo več izdajali na enak način kot nekoč in tudi ne nujno v enakem formatu. Morebiti bo še kakšna založba prenehala s poslovanjem, mogoče klasičnih založb nekoč sploh ne bo več. A vseeno dvomim, da bo zaradi slabše prodaje fizičnih in digitalnih primerkov plošč ponudba posnete glasbe kar izginila.

Očitno je, da glasbeniki vedno bolj prevzemajo nase del poslovnega tveganja in z založbami ali drugimi družbami sklepajo raznovrstne oblike poslovnega sodelovanja, ki jim (med drugim) omogočajo tudi izdajo plošč. Na ta način glasbeniki ohranjajo samostojnost, se aktivno odločajo glede uporabe svojega dela in si zagotavljajo možnost pravične udeležbe pri delitvi (morebitnega) dobička.

Predvsem pa z izdanimi ploščami in njihovimi predstavitvami (koncerti, odigranimi v živo) zainteresirani javnosti najbolj celostno razgalijo tisto, za kar si v prvi meri prizadevajo – ustvarjanje glasbe.


1. C. Anderton, A. Dubber, M. James, Understanding the Music Industries, Sage Publications, 2013, str. 39.

2.  http://www.dnevnik.si/objektiv/lestvica/deset-najbolje-prodajanih-albumov-pri-nas

3. Panayioutou vs. Sony Music Entertainment Ltd., [1994] EMLR 220.

NE SPREGLEJTE:


So avtorske pravice spodbuda ali ovira kreativnosti?
sobota, 23. avgust 2014
Kdo potrebuje »publisherja«
sobota, 04. oktober 2014
Vaš bend je slaba firma
ponedeljek, 17. februar 2014
Usoda glasbenih nagrad v Sloveniji
sobota, 04. julij 2015
Trgovina za izbrance
petek, 24. oktober 2014
Pomagaj si sam in NPK ti bo pomagal!
četrtek, 25. julij 2013
Memoarska obzorja IV
ponedeljek, 08. april 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice