SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Žanrska mavrica v simfo estetiki

Žanrska mavrica v simfo estetiki

Gašper Prus
08. september 2012

Žanrska mavrica v simfo estetiki
ZircuS:
Away From The Safety Zone (ZARŠ, 2012)
Skladbe:
1. True American
2. Fantasy
3. Satanic Blues
4. Safety Zone
5. It's All On The Surface
6. Like A Lion
7. Symbiosis
8. It Was Raining
9. Gold In The Ground
10. Symbiosis (remix)

Bilo je ob koncu poletja 2008, v dvorani KUD-a Franceta Prešerna pa se je odvijal Koncertni maraton Radia Študent. Šlo je za izvedbo koncerta, na katerem so nastopile zasedbe, ki se jim ni uspelo prebiti v ožji izbor samega Klubskega maratona, takrat osmega po vrsti. Med nastopajočimi je bila tudi dotlej povsem neznana glasbena formacija ZircuS, ki pa je že s imenom vzbujala precejšno pozornost. Ko je zavzela ne prav velik oder dotične dvorane, se je zdelo, da je ta preveč miniaturen, da bi zasedba na njem lahko izvedla nastop, kakršnega bi si želela. Kljub vsemu je predstavila nekaj, česar na domačih odrih nismo srečevali ravno pogosto: šlo je za nekakšno napol cirkuško predstavo, ovito v džungelsko estetiko, v kateri je izstopala tehno zvočna podlaga, ki je nakazovala pestrost in nasploh predstavljala eno samo veliko norost. Dejansko je številčno močna zasedba obiskovalce šokirala, predvsem pozitivno, in sicer do te mere, da je bil marsikdo primoran »pobirati« lastno čeljust, ki se mu je povesila do tal. Seveda se je takoj postavilo logično vprašanje, zakaj fantje niso prišli v ožji izbor za karavano klubske turneje. No, čast izbrancev jih je doletela že takoj naslednje leto. Še dve leti kasneje so izdali prvenec Epic Tribe, ki je postregel z veliko manj norosti in je bil mnogo bolj izdelan kot njihova dotedanja glasba, zvok pa skorajda polikan.

Sedemčlanski kolektiv je vmes razmeroma veliko nastopal, malo pred letošnjim poletjem pa je izdal naslednika prvenca. Z Away From The Safety Zone ZircuS beleži novo stopnjo v razvoju lastnega glasbenega izraza oziroma odkriva vse razsežnosti digitalne snemalne tehnike.

Plošča ima zelo pomenljiv naslov, ki v marsikateri točki povsem drži. ZircuS se je premaknil naprej od zgolj poskočnih elektronskih ritmov in v nov material vnesel nekaj zanimivih nastavkov. Fantom je to v vseh skladbah v večji ali manjši meri tudi kar uspelo. Združili so namreč povsem diametralno nasprotne si pole, jih zavili v poslušljive aranžmaje in s tem pokazali, da so vešči skladanja. Pravzaprav bi tukaj moral govoriti v ednini, saj je kot avtor skladb naveden zgolj Aleš Gangl, čeprav pri tolikšni gostoti zvoka težko verjamem, da so prav vse njegovo delo in da ostala šesterica zgolj izvaja njegove ideje. Kakorkoli, fant ima smisel in všečne ideje, poleg tega pa tudi vokal, ki ga je tokrat izpilil do potankosti. Očitno je z znanim domačim izdelovalcem zvoka Petrom Penkom veliko delal na tem segmentu, kajti vokal je pravzaprav popoln. Odlična interpretacija, različno vokaliziranje in nasploh petje z občutkom.

Plošča je po izraznosti zelo raznolika, čeravno obstaja rdeča nit, ki povezuje začetek s koncem. To je spajanje različnih vplivov, po večini hitra ritmična podlaga, ki zajame ritme od A do Ž ter, nenazadnje, progresivna drža.

Plošča je po izraznosti zelo raznolika, čeravno obstaja rdeča nit, ki povezuje začetek s koncem. To je spajanje različnih vplivov, po večini hitra ritmična podlaga, ki zajame ritme od A do Ž ter, nenazadnje, progresivna drža. Ta je v bistvu nekakšna osnova vsemu, česar se zasedba loti. Vse je kompleksno zasnovano, polno je preobratov in nihanj. Kot rečeno, so fantje uvedli precej novih nastavkov, začenši z uvodno skladbo True American na bluesovsko osnovo v sintetičnem ovoju. Takoj za njo sledi popovsko obarvana himna in sploh zadetek, skladba Fantasy, ki jo brez težav lahko sprejmejo tudi širše množice. Vendar omenjena skladba ni edina z oznako »zadetek«. Iz podobnega testa je Like a Lion, odišavljena s hardkorovsko ritmiko in eksplozivnostjo. So pa inštrumentalisti vešči tudi dinamike na nižjih legah, kjer pokažejo subtilnejšo stran, in ta velikokrat zveni celo boljše od tiste s hitrejšo ritmiko.

Gre za specifično zasedbo v slovenskem glasbenem prostoru, ki točno ve, kaj išče oziroma kaj želi izvleči iz sebe, in zanimivo je, do kam vse seže njen daljnogled. Glasba je kot nekakšen kalejdoskop, v katerem se drug ob drugega zaletava ta ali oni nastavek. Enkrat so trki v sozvočju, spet drugje so ti trki bolj robustni. To so predvsem trenutki, ko fantje pretirano posegajo po simfoničnih barvah in zaključkih, ki jih ni malo, za nameček pa je celota sproducirana tako popolno, da ustvarja že kar nasproten učinek.

Vso norost, ki so jo fantje pokazali na prej omenjenem nastopu, so skoraj v celoti opustili že na prvencu, zdaj pa je sploh docela izginila.

Že prvenec je bil produkcijsko zelo dovršen, plošča Away From The Safety Zone pa je v zvočnem oziru zelo v »safety zone«; popolnoma polikana je, s čimer pa se na žalost izgubi vsakršen primaren, za dotični izraz potreben zvok. Vso norost, ki so jo fantje pokazali na prej omenjenem nastopu, so skoraj v celoti opustili že na prvencu, zdaj pa je sploh docela izginila. Glede na to, da so tokrat snemali z drugim človekom kot prvenec, je jasno, da je bila takšna perfekcija prej kot želja koga drugega predvsem želja samega kolektiva.

Čeprav je na plošči kar nekaj odličnih skladb, se zdi, da je skupina ZircuS tudi tokrat želela pokazati preveč in ji to žal ni povsem uspelo. Sicer pa kar primerno drži v rokah slovensko tradicijo elektronske rockovske glasbe poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, saj lahko slišimo tako vplive Demolition Group kot Miladojke Youneed. Lahko bi bila tudi sorodnica zasedbe Frankie Goes To Holywood, izključena pa ni niti podobnost s kakšnimi tršimi skupinami, kot sta Tool in Dream Theater. Slednjo je zaznati predvsem v povezavi z bobnarsko ritmiko, ki je neprestano progresivno naravnana in v določenih trenutkih celo zelo moteča.

In če se vrnemo na izhodišče razmišljanja o novi plošči zasedbe ZircuS: nenazadnje se faktor pretirane perfekcije kaže tudi na živih nastopih skupine, kjer je od tistih prvih in zares originalnih točk, tako glasbenih kot scenskih, ostalo premalo. 

NE SPREGLEJTE:


Uf!
ponedeljek, 11. junij 2012
Sajeta 2013
ponedeljek, 29. julij 2013
S prvim korakom odločno naprej
petek, 29. marec 2013
Povratek odpisanega (Alija Ena)?
torek, 09. julij 2013
In Borghesia ustvari … ploščo
sobota, 20. september 2014
Flow Festival Ljubljana bo oživil kompleks nekdanje tovarne
nedelja, 05. april 2015
Eklektičnost ali iskanje izraza?
sobota, 02. junij 2012
Dobri obeti za domačo alternativo
četrtek, 10. november 2011
Dobra karma
sreda, 12. februar 2014
„Nikamor“ skozi ritmično elektroniko
sreda, 02. januar 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice