SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Željeno proizvedena fikcija »skupnosti«

Željeno proizvedena fikcija »skupnosti«

Žiga Pucelj
12. maj 2014

Žiga Pucelj je glasbeni kritik in ustvarjalec oddaje Muzikalíja na Radiu Študent.
Žiga Pucelj je glasbeni kritik in ustvarjalec oddaje Muzikalíja na Radiu Študent.

DJ Sprinkles: »... at the time I was young, I still had ideas that community was – possibly somewhere a good thing ...«
Raz Mesinai: »(sigh) You don't think so anymore?«
DJ Sprinkles: »No ... it was never my social experience ever in my life, it just ..
(http://blog.dubspot.com/dj-sprinkles-wireless-interview/)

Svoja Mnenja začenjam patetično. Ne bodite začudeni: to je edini način za samozavestno vztrajanje v smeri, ki sem si jo izbral in ki me je nenazadnje pripeljala do sodelovanja v pričujoči rubriki.

Ob urednikovi predpostavki, da lahko moj prispevek doprinese nekaj v kanon, ki ga na tem mestu ustvarja Odzven, se zavedam, da moja kritiška moč ni v klasičnem »eruditskem«, vsevednem poznavalstvu; nikakršnega namena nimam vsiljevati takšne svoje podobe. Namesto tega se bom na tem mestu najprej razpisal o osebni izkušnji, o tem, kaj pomeni »biti glasbeni kritik« v skupnosti dela aktualne glasbene redakcije in Radia Študent kot celote, in o svojemu videnju potencialov, ki jih naše delo premore in jih uresničuje (kot opozorilo naj bo seveda jasno, da gre v prihajajočem besedilu le za en specifičen segment izmed mnogih, ki sestavljajo skupnost sodelavcev Radia Študent). V tem smislu razumite moj prispevek v tukajšnjih Mnenjih tudi kot posvetilo ob rojstnem dnevu mojega najljubšega radia. Morate namreč razumeti, da vse, kar bom v nadaljevanju zapisal, ne bi bilo mogoče brez te častitljive institucije in njene tudi zame nepregledne širine, brez katere sam ne bi bil oseba, ki sem danes in ki bom jutri. Radio Študent je moj glavni vir.

Začenjam pri sebi. Po nekaj letih aktivnega pisanja besedil in pripravljanja radijskih prispevkov o glasbi se trenutno najraje predstavljam kot ustvarjalec oddaje Muzikalíja na Radiu Študent. Ta mi ponuja ves manevrski prostor za uresničevanje svoje vizije na moj način. Muzikalíja je protest proti praznim teorijam, praznim elitam, mnenjski moči in izvajanju monopolov vednosti na področju širše umetniške in ožje glasbene dejavnosti. In je protest proti prijaznosti in konformizmu v odnosu do zavajajoče »univerzalije« poslušalca in njenih intuicij. Vendar pa se vse to neizrečeno ali skrito nahaja pod gladino muzike in njenega tu specifičnega konteksta. Osebno nimam nikakršnega interesa vstopati v obstoječe sisteme samozadostnih diskurzov ali ustvarjanja videza alternative, ki na terenu s svojo prakso moralo udejanja kot moč. Zato je Muzikalíja samozadostna (solipsistična) par exellence, zato na površini ne nudi nikakršnih na prvo žogo oprijemljivih izhodišč, zato moralo skriva v patetiko in s tem normativno obrača v etično. Zaradi tega je zoper vsebino oddaje padlo že tudi nekaj ugovorov. V dialogu sem vsaj nekatere sogovornike uspel prepričati v smiseln lok. Tistim, ki so mi očitali, da vsebino predstavljam na egoističen način in s tem onemogočam debato, nisem odgovarjal.

Kdor je oddajo spremljal daljši čas, ve, da jo skozi celotni lok usmerja t. i. »trud s poslušanjem« ali »trening poslušanja«. Ne kot neposrečena »punchline« rečenica, temveč predvsem kot vodilo ob izbiri predvajane glasbe ter kot izhodišče za režijski, muzikalni aspekt glasbene ure oddaje kot celote. Poslušalec Muzikalíje mi je tako v dveh letih lahko prisluhnil kot avtorju, ki je z ozaveščanjem svoje okolice (prisluh širokemu spektru mnenj in interpretacij pojavov s strani sodelavcev in drugih, ki pri nas ter drugod podajajo vsebino na temo glasbe in selekcionirajo muzike) bistveno ter predvsem zavestno in samovoljno razširil horizont svojega okusa in s tem izbire glasb ter njihovih interpretacij ali vsaj njihovih umestitev. Najpomembnejše tu je dejstvo, da ne gre za avtorja v nastajanju, čigar dokončna izbira je šele pred njim, pač pa deluje »nastajanje« kot osnovni koncept. Tako prečim predpostavke predobstoječih ciljnih publik in okusov, tako prečim svoje težave z zaprtimi elitnimi skupnostmi, tako prečim dualizem med okusom peščice najbolj prefinjenih izbrancev ter okusom širše skupnosti poslušalcev tako imenovanih alternativnih, vedno bolj pa tudi popularnih glasb. Tako tudi izvajam eksperiment v preseganju težavnosti, ki nam jih prinašajo medgeneracijski in medscenski prelomi. Predvsem pa gradim etični potencial svoje kritike, skozi katero želim predstaviti horizont menjenja in glasbene izbire, ki bi imel čim večji potencial za nagovor zainteresiranega poslušalca.

Stati za takšno motivacijo pravzaprav ni lahko. Sodobnost in glasbo znotraj nje zaznamuje predvsem neskončno mnoštvo normativnih praks. Ena taka na enega poslušalca. Naši mediji izgubljajo moč posredovanja informacij, pobudo prevzemajo spletni mehanizmi, ki distribucijo »vsega« pluralizirajo, a obenem onemogočajo nujne filtre kvalitete, ki jih nadomeščajo s »suggestions«, osnovanimi na s statistiko hranjenih marketinških strategijah. Stik s poslušalstvom je minimalen; poslušalski in didaktičen feedback zelo redek. Do nedavnega sem tako verjel, da moja oddaja nima poslušalcev. Vendar sem v zadnjih mesecih optimist na krilih spoznanja, da krog bolj ali manj rednih poslušalcev obstaja, celo več, da je jedro teh poslušalcev sestavljeno iz ljudi, ki jim danes s ponosom rečem »my peers« in ki so nedvomno najboljša publika, ki si jo za to, kar počnem, lahko želim. Veseli me tudi, da nepregledna distribucija informacij, pobud in angažmajev v našem mestu in državi omogoča kritiku prijazno in spodbudno okolje, v katerem lahko računaš na to, da bodo promotorji k nam na koncerte pripeljali kvaliteto, ki jo med drugimi tudi ti pomagaš prepoznati. Z naslednjim stavkom ne želim izraziti ponosa, saj se zavedam, da so vzročni mehanizmi za nekim pojavom največkrat izjemno kompleksni, odvisni od mnogih (tudi povsem naključnih) okoliščin; s tem stavkom želim izraziti predvsem izjemno veselje, ki me navdaja kot ljubitelja glasb in kritika: v aktualnem obdobju se kak presek spiska domačih koncertov bere kot moj »wishlist« in kot tak sovpada z mojim kritiškim delom in selekcijo glasb. Uau! Dalje to pomeni predvsem to, da ima Ljubljana po mojem mnenju zares kvalitetno koncertno ponudbo.

Tako pravzaprav Muzikalíja utemeljuje mesto kritika kot mesto iz(ven)rednega ukvarjanja z glasbo v kontekstu javnega izrekanja in s tem naknadno tudi potencial, ki ga ima to mesto za vsakogar, ki si ga ozaveščeno predoči in mu prisluhne. Vendar moja specifična utemeljitev zahteva še en detajl: vzajemno delovanje. Enosmerno delovanje, reformulirano v ozaveščeno (ne zgolj naključno) distribuirano delovanje. Kritik mora torej ravno toliko odpreti svoj sistem kot poslušalec.

Zdaj pa skupnost. Zgornja dolga uvertura je bila nujna kot uvod v eksplikacijo ozaveščene skupnosti znotraj in skozi katero danes vidim daleč največji potencial za efikasno glasbeno-kritiško delo. Vsebuje sicer napako: pišem namreč le o svojem delu. Vendar ne želim govoriti v imenu drugih ter s svojimi interpretacijami preveč neposredno posiljevati njihove vsebine. In kot ste morda uganili: v primeru, ki ga bom tu opisal, ne gre za »community as a social experience«, če se nekako navežem na uvodni DJ Sprinklesov citat. Preprosto ne gre za konsenzualno in nujno družabno skupnost podobno mislečih (kar največkrat implicira pozitivna raba pojma skupnosti, predvsem znotraj razmisleka o kulturi, čeprav se najpogosteje izkaže, da je ta pojem, apliciran na našo novo postinternetno realnost, problematičen), temveč za naknadni zaznamek skupnosti na podlagi spoznanja specifične distribucije glasb in mnenj med posamezniki, katerih primarni namen vsekakor ni tovrstno skupnostno delovanje. Moja egotriperska uvertura ni bila toliko sama sebi namen, kot je bila moja motivacija zanjo preprosto izkoristiti priložnost za predstavitev ene osamljene kontingentne izhodiščne točke v dogajanje, ki ga je (vsaj površno) mogoče brati, spremljati in prepoznati skozi del glasbenega in kritiškega dogajanja na Radiu Študent. Verjamem pravzaprav, da so tovrstne distribucije znotraj množic posameznikov vedno učinkovale in vedno prinašale rezultate. Vendar pa vidim, da je v današnjem času s kvalitativnimi spremembami pretoka podatkov in konzumacije vse bolj razpršenih vsebin ter z vzporedno generacijsko in medscensko polarizacijo (ki se veže tudi na teoretska oz. neteoretska ozadja) rezultate tovrstnih distribucij očitno težje prepoznavati kot kdajkoli prej in da je primerno temu tudi vrednotenje našega kritiškega dela padlo na zelo nizko raven.

Zato na tem mestu nadaljujem z uverturno zgodbo. V sami zasnovi je koncept Muzikalíje čepel na relativno nerazdelanem pojmu truda z muziko. Ta vključuje tezo, da so naše poslušalske navade oziroma naše navade, kar zadeva glasbo, izjemno elastične; vključuje pa še drugo stran teze, ki pravi, da mora poslušalec, ki zavestno prisega na »dobro« ali »kvalitetno« glasbo, priznati, da za tako glasbo vedno obstaja vir, ki njegovo osebno prepoznavanje »kvalitete« vsaj v nekaterih segmentih presega oziroma predvsem nadgrajuje. Tako pravzaprav Muzikalíja utemeljuje mesto kritika kot mesto iz(ven)rednega ukvarjanja z glasbo v kontekstu javnega izrekanja in s tem naknadno tudi potencial, ki ga ima to mesto za vsakogar, ki si ga ozaveščeno predoči in mu prisluhne. Vendar moja specifična utemeljitev zahteva še en detajl: vzajemno delovanje. Enosmerno delovanje, reformulirano v ozaveščeno (ne zgolj naključno) distribuirano delovanje. Kritik mora torej ravno toliko odpreti svoj sistem kot poslušalec. Ta mali detajl, ki nikakor ni le leporečje, ima zelo daljnosežne posledice. Eliminira namreč možnost elitne skupnosti in eliminira možnost jezika, ki bi pripadal izključno neki poznavalski ali strokovni srenji. Jezik, ki ostane v distribuciji, je jezik, ki nastaja skozi vztrajno in konsistentno uporabo in skozi filtriranje preko jezika drugega, ki deluje na podobno odprt način. In ta jezik ne more drugače, kot da se sčasoma spusti v polja nelagodja, jih po svojih zmožnostih spozna in se v skladu s tem ustrezno preoblikuje. V mojem primeru je ta jezik že terjal močno prekalibriranje vrednostnega sistema; danes namreč poslušam, cenim in pretresam glasbe, ki se jim pred tremi, štirimi leti ne bi niti približal. In ker je šlo za postopen proces počasnega vpeljevanja novih pojmov in razumevanj zelo širokega polja dejavnikov, ki se tičejo glasb, sem prepričan, da ni šlo za prisiljen vljudnosten, nostalgičen ali strpnosten proces, temveč za etični proces, ki se vrši predvsem iz posameznika.

Naj se zdaj za zaključek spustim v specifične primere. Prvi meseci pripravljanja Muzikalije so me ujeli v izredno specifičnem razpoloženju, ko sem se prvič v življenju poskušal resno in preudarno soočiti s tako imenovanimi »klubskimi« »four to the floor« ritmičnimi glasbami (danes bi tistim specifičnim glasbam rekel kvečjemu protoklubske). Točno to so bili tudi meseci, ko je vzporedno z Muzikalijo svojo pot na Radiu Študent začela oddaja Flash Forward), ki jo vodi kolega Dino Lalić. Njegova oddaja je bil moj prvi resni stik z izjemno širokim naborom glasb v primarno »klubskem« stilu, predstavljenem na bistveno vključujoč način. V nekaj nadaljnjih mesecih sem glede sorodnih glasb, ki sem jih začel vključevati v svoje oddaje, razvil nekaj misli in naletel tudi na nekaj odzivov (med njimi tudi polemičnih), ki so mojo prakso z glasbo ključno zaznamovali do danes. Nekako vzporedno sem prisluhnil tudi drugemu takrat novemu kolegu, Michaelu C. Jumiču, ki je skozi svojo oddajo Leteči pilot začel vpeljevati do tedaj odsotne, vendar zelo tehtne razmisleke o popularni kulturi in, bolj specifično, o popularni, mainstream glasbi. Počasi se je z vzajemnim odzivanjem moj razgled začel širiti in seveda reformulirati v skladu s temi novimi prostranstvi. Preko kontakta s še drugimi sodelavci, ki so te vsebine spremljali nekako vzporedno (skozi svoje ideje in delo so vsekakor bistveno prispevali v ta proces), in ob post festum razmisleku o predpostavkah nepredvidljive distribucije idej lahko brez dvoma rečem, da je del redakcije ali tudi širše radia začel z vsebinskim križanjem, ki prinaša vidne posledice. To križanje sega od eksperimentalnih in mejnih glasb preko sodobnih praks elektronske klubske glasbe in indieja do vsaj obrobij raznolikih mainstream pop in dance muzik (se opravičujem za varčnost pri žanrskih oznakah). Seveda to mreženje skoraj praviloma ni dokončno osmišljeno in postavke medsebojnega razumevanja ter odzivanja niso utemeljene na skupnih branjih teorije. I hate to break it to you, but it just doesn't work that way anymore! Morda je ta občutek skupnostnega delovanja pač fantazma – »hyperstition« – željeno proizvedena fikcija, ki lahko za posameznika postane pozitivna realnost. Morda pa danes to tako gre ...

* Odločitev za posvetitev Mnenj tematiki »skupnosti«, kot jo vidim tu, je padla v precej vinjenem stanju med zaključnim DJ nastopom v sklopu koncerta Mykki Blanco v Kinu Šiška. Plesali smo med drugim na Madonnin komad Like A Virgin; naslov tretjega komada z DJ Sprinklesove plošče Midtown 120 Blues  je Ball'r (Madonna-Free-Zone)

NE SPREGLEJTE:


Problem odločanja, prisila izbire
torek, 23. april 2013
Kdo sliši Radio?
torek, 16. april 2013
Zlo, ki ga zemlja ne potrebuje
četrtek, 19. junij 2014
Vrnitev h koreninam
petek, 13. marec 2015
Vabilo na ples
ponedeljek, 05. maj 2014
Specifika klubske kulture
torek, 30. april 2013
So avtorske pravice spodbuda ali ovira kreativnosti?
sobota, 23. avgust 2014
Raznoliki noise revirji
nedelja, 19. januar 2014
Radijski urednik – ogrožena vrsta
sobota, 08. november 2014
Po renčanju grrizliji sedaj tudi grizejo
četrtek, 03. april 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice