SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Zgodba slovenske mentalitete

Zgodba slovenske mentalitete

Matej Krajnc
17. junij 2012

Zgodba slovenske mentalitete
Tadej Vesenjak:
Samo mrtve ribe plavajo s tokom! (Založba Pivec, 2011)

Tadej Vesenjak je prvo različico albuma z zgovornim naslovom Samo mrtve ribe plavajo s tokom! izdal že leta 2008 v samozaložbi. Nova, dopolnjena različica albuma je izšla pri »uradni« založbi leta 2011; dodane so tri pesmi, Špricarmen, Ostani še malo in San na brütifi. Vesenjak je sodelavec projektov Rokerji pojejo pesnike in Val 202 – Imamo dobro glasbo, večina pesmi na plošči pa je zorela in dozorela skozi leta (tudi) na mnogih festivalih Kantfest, kjer je bil, poleg Lenta, večkratni udeleženec (in nagrajenec).

S takim uvodnim repedigriranjem se lahko mirno posvetimo albumu, o katerem teče beseda. Vesenjak je glasbo na njem opredelil že z naslovom: usekal je in medias res, koncept albuma pa še nadalje potrjuje, da gre za programsko kantavtorsko udejstvovanje, ki je udarno in angažirano od začetka do konca. Kot pravi Vesenjak: »Kantavtor bi naj držal ogledalo družbi!«

Od uvodne Mi smo tü zakon do zaključne San na brütifi dobimo (s pričujočo, bržčas končno postavitvijo albuma) v vpogled avtorjev razvojni lok od himničnosti do (črnega ali pikrega) humorja, ki pravzaprav kaže na njegovo rokersko držo.

Sedemnajst pesmi na albumu bi brez konkretno začrtanega koncepta lahko delovalo kot šibkost, v smislu pač, da na prvo ploščo naložiš vse, kar si hotel povedati o življenju, vesolju in sploh vsem. To se v umetnosti pogosto dogaja, ne samo na ploščah, ampak tudi v knjigah. Izdatnost umeščenega kaj lahko oteži poslušanje; pa s tem ne pravim, da je treba vsako dobro ploščo nujno poslušati v enem kosu. Vendar to vrsto skepse pri Vesenjakovi plošči odžene zadovoljna ugotovitev (po razvrstitvi sodeč), da avtor natanko ve, zakaj toliko in čemu ne kakšna pesem manj. Od uvodne Mi smo tü zakon do zaključne San na brütifi dobimo (s pričujočo, bržčas končno postavitvijo albuma) v vpogled avtorjev razvojni lok od himničnosti do (črnega ali pikrega) humorja, ki pravzaprav kaže na njegovo rokersko držo; uvodno pesem si kaj lahko zamišljam v kakem springsteenovskem okolju na odru San Sira. Vmes je »zgodba slovenske mentalitete«, kot jo vidi prleški kantavtor, čeprav sam ni izključni avtor čisto vseh pesmi na plošči; vendar je tudi tiste, ki jih ni napisal povsem sam, izbiral po svojem ključu. Pa poglejmo: uvodni himni Prlekiji sledi Valentin, prva pesem z »intimno tematiko« o prazniku zaljubljenih, ki se seveda sfiži v osamljenost. Vesenjakove »ljubeznjene« pesmi nam sporočajo, da mora človek predvsem znati živeti sam, medsebojnim odnosom pa tempo narekuje družbeni tok, ki ni naklonjen mirnim trenutkom v dvoje (1 + 1 = 3); tudi njegova intimna tematika je svojstveno angažirana, nikoli ne zaide v pretirano patetiko ali svetobolje, ohranja socialno noto in kontemplativno težo, med drugim v povezavi s kantavtorsko poklicanostjo in tabuji, denimo v pesmih, ki jih je napisal sam (Cesta) ali pa privzel izpod peresa Saša Sunka, sočlana v zasedbi Gavrani; benda ni več, pesmi pa so ostale (Trošt, Giftna krv, Moj stari ma vejki problem).

Omenjena rokerska drža
je prisotna tudi v intimni kontemplaciji, njeni najzanimivejši trenutki pa se pojavijo v sarkastičnih »protestnih« komentarjih potrošništva.

Omenjena rokerska drža je prisotna tudi v intimni kontemplaciji, njeni najzanimivejši trenutki pa se pojavijo v sarkastičnih »protestnih« komentarjih potrošništva. Špricarmen je novodobni slovenski heroj, »Banananjam in Chuck Norris v eni osebi«, nekakšen jenkovski Ognjeplamtič, ki ima v rokavu rešitev za vse probleme; nakazuje jo že ime. Gnoj, Stanko si je küpa auto in EU pravlica pa je trojček, v katerem Vesenjak najbolj neprizanesljivo neposredno obračunava s slovenskim možganoslovjem; slednja z refrenom »Mojo mojo meja meja, mojo mojo meja jaz« udarno pokaže na to, kje je dandanes ljudski duh. Seveda to ne velja zgolj za naše kraje, a skupno zaporedje trojčka nakazuje izpeljavo EU pravlice iz Stanka, čigar zgodbo seveda poznamo: tipičen Slovenec mora imeti avto, hišo, vikend, mora se skomolčariti za popuste v Hoferju, pač mora, tako narekuje EU-tempo, kolektivni duh YU-tempa (Vesenjak na srečo ni nikakršen dežurni zanikovalec naše skupne preteklosti) pa je žal mrtev in pokopan; no, ja, pri »pravih ljudeh«, ki jih Vesenjak opeva v uvodni pesmi, seveda ne, a tudi to je treba v danem kontekstu jemati z nekakšno sarkastično distanco. Mlöda kura je, s soavtorstvom Marka Kočarja (sopodpisal je tudi Veselico), prav tako lahko pokazatelj temeljne Vesenjakove večplastne usmeritve: deluje bodisi kot norčava zabavljica na prvo žogo bodisi kot večplastna prispodoba družbene realnosti. Drugo avtorsko ime, ki se poleg Vesenjaka pojavlja na plošči, je Sašo Sunko, tretje pa Lou Reed – njegova Sweet Jane je Vesenjakova Marjana, »cestna romanca« (zvrstno oznako jemati z rezervo!), v kateri imata protagonista rada »celi svet, s Šiptarji, kavbojci, Čehi vred«.

Zvočno je avtor ploščo opremil s folk-bluesovskim oblačilom, kar ustreza širokopasovnosti njegovih pesmi.

Avtorjevo pisanje v avtentični prleščini daje pesmim žmoht in žlahtnost, njegovi akordi pa so zvečine rokerski; tipičen primer z menjavami E-G-A je EU pravlica. Če bi morali njegovim pesmim kot dobri komparativisti iskati vzporednice v slovenskem kantavtorskem prostoru, bi jih našli tako pri Marku Breclju in Janiju Kovačiču kot pri zgodnjem Adiju Smolarju in Iztoku Mlakarju, v svetovni zgodovini popularne glasbe pa je Vesenjakova drža vidna iz širokega nabora imen od Leadbellyja do že omenjenega Reeda, pri možeh torej, ki imajo »preteklost« in ki lahko kaj povedo tudi o sedanjosti. Zvočno je avtor ploščo opremil s folk-bluesovskim oblačilom, kar ustreza širokopasovnosti njegovih pesmi.

»Resnica je skoz takša malo zafrkjena stvar,« je povedal Vesenjak na nastopu v mariborski TV-oddaji Dobro jutro letos maja, ko so ga povpraševali o kantavtorstvu in o resnici v povezavi z njim. Držati družbi ogledalo pomeni predvsem ne biti všečen za vsako ceno. Tudi zato pravo kantavtorstvo na srečo nikoli ne bo in ne more biti mainstream.

NE SPREGLEJTE:


Vsi mi smo Johnny Cash
torek, 24. maj 2011
Oblaki pa so umetni
torek, 17. marec 2015
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno
sobota, 01. januar 2011
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zlitje besed in napevov
četrtek, 05. januar 2012
Zaradi krčenja sredstev brez plavajočega odra na Dravi
petek, 26. junij 2015
Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?
torek, 19. avgust 2014
Vsako pesem interpretiram tako, kot da je zadnja
torek, 07. april 2015
Tobogan srca
nedelja, 13. maj 2012

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice