SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Zgodilo se je

Zgodilo se je

Igor Bašin
20. maj 2014

Bend Roger N. Out razčistil s svojo polpreteklostjo. Z Brunom se je instrumentalni del benda otresel še zadnjih delcev pepela Dicky B. Hardyja in iz tiste mitsko najvišje, drveče prestave je premaknil nazaj, v srednjo in varno brzino.
Bend Roger N. Out razčistil s svojo polpreteklostjo. Z Brunom se je instrumentalni del benda otresel še zadnjih delcev pepela Dicky B. Hardyja in iz tiste mitsko najvišje, drveče prestave je premaknil nazaj, v srednjo in varno brzino.
Roger N. Out:
Roger N. Out (samozaložba, 2014)

Zelo dolgo se je kuhala ta plošča, in da bi razumeli globlji pomen, ki ga ima v prvi vrsti za njene avtorje, člane rockovskega kvarteta Roger N. Out, je dobrodošlo in skoraj nujno seči dobrih deset let nazaj. Bend namreč nosi križ predzgodbe. 

Ko je na začetku prejšnjega desetletja frontman Niko Novak dokončno zapustil pank’n’roll zasedbo Dicky B. Hardy, so kitarist Igor Štupnik, bobnar Klemen Selan in basistka Emina Frljak ostali brez pevca. Tlenje svežega pepela z Dušanom Reboljem za mikrofonom ni prižgalo ogorkov in pot zasedbe je bila v začetku leta 2003 zaključena. Je pa potem ves čas krožilo po kuloarjih, da skupina pravzaprav ni razpadel, da navedena trojka ohranja njen duh, da dela in vztraja naprej, da plačuje najemnino za vadbeni prostor, da išče pevca. Medtem je Niko Novak z Dušanom Tesličem, nekdanjim kitaristom iz Dicky B. Hardyja in še prej Disco Kingsov, basistom Ivanom Klunom, ki je bil v eni izmed številnih postav Erotičnih, in bobnarjem Minusov Gašperjem Drašlerjem nastopal pod imenom Kiks, a več od izida plošče leta 2004 se ni zgodilo kaj posebej usodnega. Iz generacije domačega garažnega rocka devetdesetih let je bila isti čas še vedno aktivna vrhniška skupina Hic Et Nunc, ki se ji je v zadnji fazi pridružil Bruno Subiotto, prekaljeni pevec z bogatim opusom dela v puljskih Spoons, Matchless Gift, Borghesii, istrski Rebecci in v Hard Time Bandu. Po plošči Burn Fat Old Sun iz leta 2005, drugi s Subiottom, so se tudi člani Hic Et Nunc počasi razšli oziroma zamrznili. Kitarist Bernard Kogovšek in basist Tomi Popit sta se posvetila The Frictions s Chrisom Eckmanom in bobnarjem Luko Šaleharjem, tavajočega Subiotta brez oprijemljivega benda pa je pot pripeljala v križišče. Ironija medčloveških odnosov je hotela, da je tam treščil na (podob)Nika, s katerim sta spočela truščerski blues duo Incurabili. Na drugi strani prehoda pa so ga Štupnik, Selan in Frljakova prepričali, da je vzel mikrofon v roke še v Dicky B. Hardyju. Če se je z Incurabili od takrat do danes dobro oprijel koncertnih desk in ravnokar izdal že četrti album Fair Enough, se tisti redki nastopi z bendom Dicky B. Hardy niso obnesli. »Diki« Niko je kot frontman poosebljal Dicky B. Hardyja in njegovi škornji poznajo samo enega lastnika. Isto velja za Bruna, ki je prinesel v bend novo energijo in drugačno tenzijo. Šlo je za novo (z)godbo. To ni bil (več) Dicky B. Hardy. Tudi rimska dve se ne bi podala zraven. Šlo je za nov bend. »Bil sem za drugo ime. To je bil celo moj pogoj. Ah, pojedel sem besedo! Isto se mi je zgodilo s Hic Et Nunc. Rekel sem, da ne bom igral pod tem imenom, na koncu pa se je kar zgodilo, da smo imeli isto ime,« mi je Bruno povedal jeseni 2009, malo po omenjenih koncertih. Pet let kasneje je ista ekipa še vedno skupaj, vendar pod novim imenom Roger N. Out.

Motor benda je ritem sekcija, ki z utrjeno podlago odpira prostor trdim rifom, kitarskim pasažam, bluesovskim eskapadam, igrivim vložkom in rutinirano reagira na vsak rezki ali kratkotrajni preskok. Mračno nabrita kitara je v nenehnem uglašenem dialogu s svetlim in senzibilnim glasom frontmana.

Kot da se vmes nič ni zgodilo, je bil eden izmed komentarjev na njihovem koncertu na letnem vrtu Gale hale ob praznovanju 45. rojstnega dneva Radia Študent. Zaradi dokaj zategnjene drže benda in zadušenega zvoka sem opazki tisti večer skoraj pritrdil za razliko od navdušenega prijatelja, ki si je koncert ogledal tik ob odru. A v glavi mi je bučala pred koncertom preposlušana plošča na bandcampu, ki je pustila prepričljivejši vtis. Kako se bo bend izkazal in utrdil v živo, bo pokazal čas, sama izdaja pa je neoporečen rockovski album. Z njim je novi bend Roger N. Out razčistil s svojo polpreteklostjo. Z Brunom se je instrumentalni del benda otresel še zadnjih delcev pepela Dicky B. Hardyja in iz tiste mitsko najvišje, drveče prestave je premaknil nazaj, v srednjo in varno brzino. Motor benda je ritem sekcija, ki z utrjeno podlago odpira prostor trdim rifom, kitarskim pasažam, bluesovskim eskapadam, igrivim vložkom in rutinirano reagira na vsak rezki ali kratkotrajni preskok. Mračno nabrita kitara je v nenehnem uglašenem dialogu s svetlim in senzibilnim glasom frontmana. Ne zapletata se v konflikte, ampak se dopolnjujeta in jezdita na krilih ritem sekcije, a kaj, ko se dobro naoljena mašina ne iskri. Krmilo vožnje čvrsto drži Bruno Subiotto in navigira dramaturgijo pesmi, ki z melanholičnimi vibrami zavrtijo film v čase, ko je pel v Hic Et Nunc – hecno! Ko se mu v petju s strani pridruži Emina ali cel bend, dobijo refreni kolektivni duh in dajo samim pesmim mobilizacijsko brco, a so na žalost takšni trenutki (pre)redki. Z eno nogo skupina čvrsto tiči v blatu rudimentarnega garažnega rocka, z drugo pa ves čas vleče in suva z revitalizirano rockačino. V Ride Me vohamo Danko Jones, Vote For Me je pisan na kožo Iggyu Popu, v In And Out pomaha Queens of the Stone Age, s Tea Bag pa nas pelje na čaj k Billyju Childishu. Blind z vonjem po Incurabili kar kliče po gostovanju Nika Novaka, Crazy Dancer pa nas odpelje na vožnjo skozi puščavo trdega rocka, medtem ko trdobluzovski Restless zabije piko. Skupina Roger N. Out je bila in ostaja zvesta rocku, njegovo zapuščino igra predano in z veliko željo po rockanju. 

Pri koncipiranju albuma se je bendu zgodil manjši spodrsljaj. Na prvo mesto je postavljena skladba 2000x v produkciji Paula Austina in Matta Browna, ki s svojo bravurozno obdelavo zveni dražljivo, na pol skrivnostno in zelo drugače od preostalih enajstih pesmi. Daleč od tega, da je Gašper Kržmanc slabo opravil preostalo večinsko delo. Bend je ujel bolj direktno in surovo. Ampak to je že druga zgodba. Podobno kot tista, ali bodo ušesa prepoznala ta vrli rockovski album ali pa bodo žleht jeziki še vedno opletali z Dicky B. Hardyjem. Roko na srce, za to ni več argumenta. Kot pribito je jasno samo eno, to je Roger N. Out.

NE SPREGLEJTE:


Roger N. Out – Zavezani rock’n’rollu
petek, 22. avgust 2014
Vsi za enega, eden za vse
ponedeljek, 04. junij 2012
Stopite skupaj
nedelja, 16. junij 2013
PovezoOovanja – Glasbeni dogodek zasedbe oOo Freeo
četrtek, 20. november 2014
Otroci rock’n’rolla
torek, 03. februar 2015
Kaj vse ližejo lepljivi jeziki
petek, 27. februar 2015
In Borghesia ustvari … ploščo
sobota, 20. september 2014
Can of Bees: Koroški blues
četrtek, 15. januar 2015
15. jubilej Kreativnega tabora Sajeta
ponedeljek, 07. julij 2014
Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice