SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > mnenja > Zgodovinska izvajalska praksa?

Zgodovinska izvajalska praksa?

Domen Marinčič
08. maj 2012

Domen Marinčič (foto: Jana Jocif)
Domen Marinčič (foto: Jana Jocif)

Domen Marinčič je gambist in čembalist, soustanovitelj ansambla musica cubicularis in zavoda Harmonia Antiqua Labacensis, umetniški vodja Festivala Radovljica, redni sodelavec 3. programa ARS Radia Slovenija in član uredniškega odbora zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae, ki jo izdaja Muzikološki inštitut ZRC SAZU. Nastopa na festivalih po vsej Evropi in je sodeloval pri snemanju več kot dvajsetih zgoščenk za založbe, kot so Harmonia Mundi France, Ricercar, Aeolus ter Oehms Classics.

 

»… izvedbe glasbe od srednjega veka do romantike na izvirnih glasbilih ali avtentičnih kopijah, na podlagi zadnjih raziskav izvirnega notnega materiala, instrumentacije in izvajalskih slogov vsakega obdobja«. S tem zagotovilom sta založbi Decca in L'Oiseau-Lyre v sedemdesetih in osemdesetih letih opremljali posnetke iz serije Florilegium, ki je bila posvečena stari glasbi. Nekaj časa je kazalo, da gre za iskreno namero, a že pri snemanju Händlovega oratorija Atalja leta 1985 se je zgodovinskim glasbilom in specializiranim pevskim solistom, ki so spominjali na uigran igralski ansambel iz kakšne historične angleške nadaljevanke, pridružila zdaj že pokojna operna zvezda Joan Sutherland. Sam sem si to razlagal kot hudomušno domislico dirigenta Christopherja Hogwooda, saj je drugačen pevski slog nekako ustrezal liku zlobne judovske kraljice in je poudarjal, kdo je (v dvojnem pomenu) na pravi in kdo na napačni strani. A v resnici seveda ni šlo za prefinjen umetniški koncept; posnetek je predvsem uresničil sanje producenta Petra Wadlanda o sodelovanju z veliko avstralsko divo.

Glasbeniki svoje interpretacije zelo redko »razglašajo za historično avtentične«, a jim takšne ideale še vedno pripisujejo tako naklonjeni poslušalci kakor skeptiki.

Deklaracija o namenu približevanja zgodovinski praksi je takrat neopazno izginila iz priloženih knjižic, vendar je ostala zasidrana v zavesti poslušalcev. Še danes na splošno velja prepričanje, da že sam zgodovinski instrumentarij zagotavlja določeno mero historične korektnosti in da specializirani ansambli poskušajo »čim bolj zadostiti pogojem in značilnostim časa, v katerem je neko delo nastalo in doživelo prve izvedbe«. Glasbeniki svoje interpretacije zelo redko »razglašajo za historično avtentične«, a jim takšne ideale še vedno pripisujejo tako naklonjeni poslušalci kakor skeptiki. Dejansko stanje je povsem drugačno in razmere so podobne kakor pri trditvah o ugodnem učinku raznih živil na zdravje; raziskave kažejo, da kar tri četrtine anketiranih kupcev verjame takšnim oglasnim sporočilom, čeprav so večinoma zavajajoča in je mogoče potrditi le vsako peto trditev.

Zgodovinsko izvajalsko prakso ponavadi brez večjih pomislekov enačimo z muziciranjem specializiranih glasbenikov in ansamblov z bolj ali manj ustreznimi zgodovinskimi glasbili in pevci, kot so danes tako priljubljeni, a zgodovinsko večinoma povsem neustrezni kontratenoristi. Njihovi promocijski materiali, koncertni listi in komentarji k zgoščenkam res ne razglašajo avtentičnosti, a poudarjajo in argumentirajo razna odstopanja od običajnih ali do nedavna prevladujočih zasedb, izvajalskih tehnik in interpretacijskih prijemov. Med najpogosteje oglaševanimi posebnostmi so manjše (izjemoma tudi večje) zasedbe, odsotnost vibrata, lahkotnejša artikulacija, razne ritmične spremembe, okraševanje, zgodovinske uglasitve in izbira tempa. Pomembno je tudi muziciranje po izvirnih glasbenih zapisih ali notnem materialu, ki ustreza najsodobnejšim uredniškim merilom. Rezultat naj bi bil podoben pravkar restavrirani umetnini, ki so jo končno očistili stoletnega prahu in ji omogočili zasijati v njeni pravi lepoti.

A koliko izvedb na zgodovinskih glasbilih zadosti minimalnim zahtevam historične korektnosti, ki jo (zavestno ali ne) pričakujejo poslušalci? Na vprašanje o upoštevanju zgodovinske izvajalske prakse mnogi raziskovalci odgovarjajo podobno kakor Gandhi, ko so ga zaprosili za mnenje o zahodni civilizaciji: »To bi bila dobra zamisel.«

Morda se kdo utegne vprašati, ali je takšen interpretacijski koncept sploh smiseln, ali lahko nudi določen estetski užitek in ali ni že preživet.

Morda se kdo utegne vprašati, ali je takšen interpretacijski koncept sploh smiseln, ali lahko nudi določen estetski užitek in ali ni že preživet. Tega ne moremo vedeti, dokler ne slišimo rezultatov in se ti ne razvijejo vsaj do neke mere. Kako pa vemo, da jih še nismo slišali? Najočitnejši primer zavajanja je 19. stoletje. Danes je na voljo na tisoče posnetkov romantične glasbe na zgodovinskih glasbilih, od Beethovna pa vse do Wagnerja in še naprej. Kupcem zbujajo vtis, da so to nekakšne historično osveščene izvedbe, glasbeniki pa se v resnici malo menijo za podatke o rubatu, portamentu ali nesinhroniziranem igranju pianistove leve in desne roke. Vse to nesporno lahko slišimo na ohranjenih posnetkih glasbenikov, ki so večino življenja preživeli v 19. stoletju. Angleški muzikolog Clive Brown, ki preučuje takratno izvajalsko prakso, je pred nedavnim zapisal, da pozna en sam komercialni posnetek, na katerem se violinistka poskuša približati romantični izvajalski praksi z rabo nesentimentalnega portamenta (to je zgoščenka Schumannovih violinskih sonat v izvedbi The Orfeo Dua). Pri portamentu, ki je bil nekoč nepogrešljiv tako pri solističnem muziciranju kakor v orkestru, povprečni poslušalec morda najbolje občuti razliko med današnjo in nekdanjo izvajalsko prakso. Opisati ga je mogoče kot povezovanje intervalov s postopnim spreminjanjem tonske višine.

Glasbeniki so izraz »zgodovinska izvajalska praksa« mirno prevzeli in ga prenesli kar na lastno muziciranje ali pa v njem vidijo nekakšno zbirko napotkov, ki bi jih bilo treba poznati in upoštevati.

V stroki bi morali razčistiti vsaj osnovne pojme. Glasbeniki so izraz »zgodovinska izvajalska praksa« mirno privzeli in ga prenesli kar na lastno muziciranje ali pa v njem vidijo nekakšno zbirko napotkov, ki bi jih bilo treba poznati in upoštevati. Nekateri so ga sčasoma omilili in ga preimenovali v »zgodovinsko osveščeno prakso«, a to ni spremenilo splošne rabe. K nesporazumu veliko prispevajo muzikologi in drugi raziskovalci zgodovinskih virov, ki vprašanja in odgovore prilagajajo današnji praksi ter izvajalcem predpisujejo svoje rešitve. Mar ne bi bilo bolj pošteno, če bi izraz »zgodovinska izvajalska praksa« omejili na povsem znanstveno disciplino, ki raziskuje in odpira vprašanja o tem, kako so glasbo izvajali nekoč, z vsemi različicami, tako v idealnih kakor manj ustreznih razmerah? Ugotovitve lahko seveda koristijo današnjim glasbenikom, a v ničemer ne morejo biti zavezujoče.

Morda lahko ugotovimo, kakšen je bil nekoč značilni tempo menueta, a takoj ko izberemo konkretni menuet, nimamo nobenega zagotovila, da ga avtor zaradi tega ali onega razloga ni izvajal v povsem drugačnem tempu. Kako naj ravnamo, če lahko na posnetku slišimo skladateljevo lastno interpretacijo (na voljo so posnetki Brahmsa, Debussyja, Mahlerja, Griega, Ysaÿeja, Elgarja, Saint-Saënsa in mnogih drugih)? Se mora zgodovinsko osveščeni izvajalec v tem primeru povsem podrediti in čim natančneje posnemati skladatelja? Bojazen je za zdaj odveč, saj smo si ustvarili lastno podobo zgodovinske izvajalske prakse in glasbeniki ne kažejo pretiranega zanimanja za tisto, kar bi jo lahko pokvarilo.


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice