SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > pogovor > Zgodovinska zanka stroja ÜberŠkrip

Zgodovinska zanka stroja ÜberŠkrip

Luka Zagoričnik
19. februar 2016

Predstave Jelene Rusjan in soustvarjalcev so družbenokritični angažma, ki se vpenja v forme pop kulture in je vse bolj izrazito večmedijski. (Foto: SMG)
Predstave Jelene Rusjan in soustvarjalcev so družbenokritični angažma, ki se vpenja v forme pop kulture in je vse bolj izrazito večmedijski. (Foto: SMG)

Predstava Überškrip je zadnji del trilogije predstav igralke, plesalke, glasbenice in performerke Jelene Rusjan. S soustvarjalci so jo vpeljali s predstavo Škrip Orkestra v Gledališču Glej, nadaljevali so s predstavo Škrip Inc. v CUK Kino Šiška, ÜberŠkrip pa zdaj trilogijo pelje v nedrje Slovenskega mladinskega gledališča. V formi glasbenega gledališča zapušča strogo gledališke okvire in nas sooča z glasbenim svetom, plesom, sodobnim videom in sodobno umetnostjo. Te predstave vedno uhajajo izven meja in okvirov gledališkega odra in se umeščajo v vmesni prostor med institucionalnim in neodvisnim, se udinjajo in utelešajo kot znamka, reklama, logotip, kot glasba, koncert, nosilec zvoka in kot vseprežemajoči audiovizualni stroj, ki v zaključni fazi trilogije pooseblja njen konec v formi neskončne zanke vojne, ki se nenehno vpenja, vrača in naseljuje človeško zgodovino. Predstave Jelene Rusjan so družbenokritični angažma, ki poteka v obliki pop kulture, in ta je izrazito večmedijska. Eno ključnih vlog v njej igra glasba. Jelena je tudi sama glasbenica, basistka, nekdanja članica zasedbe Trus! ter aktivna članica zasedb Borghesia in Napravi mi dete. ÜberŠkrip je ponovno plod številnih soustvarjalcev: umetniškega dvojca Mateja Stupice in Lenke Đorojević, glasbenika Alda Ivančiča (Borghesia, Bast), glasbenika in vizualnega umetnika Jureta Lavrina (člana zasedbe Nina Bulatovix), glasbenice in vse bolj prodorne režiserke glasbenih spotov Katarine Rešek – Kukle (hkrati je vodja zasedbe Napravi mi dete), pesnice, novinarke in kolumnistke Katje Perat, koreografa Branka Potočana, dramaturginje Andreje Kopač ter stalnih članov ansambla SMG-ja (Primož Bezjak, Katarina Stegnar, Ivan Peternelj, Uroš Kaurin). Predstava bo premiero doživela 19. februarja v Stari pošti in tam gostovala v rednem programskem delu SMG-ja. Intervju z zasedbo je nastajal na različnih krajih in časih in predstavlja asemblaž ter demontažo intervjujev, krajših izjav in tiskovne konference. Poleg Jelene Rusjan sodelujejo še Aldo Ivančič, Katja Perat, Katarina Rešek, Jure Lavrin, Matej Stupica in Lenka Đorojević.


Kako bi za začetek definirala Škrip, ki je prešel pot od partikularnih zgodb Škrip orkestra prek odnosa javno-zasebnega v Škrip Inc. k vseprežemajoči entiteti ÜberŠkripa? Je Škrip še vedno hrup/motnja/napaka/trash v družbenem tkivu ali pa je z oznako »nad« prešel v poosebljanje sistema samega?

JR: Jaz mislim, da bolj to drugo. Zdi se mi, da je ÜberŠkrip v primerjavi s prvo in drugo predstavo prerasel v nekakšen gesamtkunstwerk, v celostno umetnino. Zdaj je prvič, da smo prišli v inštitucijo, kjer stvari funkcionirajo malce drugače kot na neodvisni sceni oziroma je budžet večji. Zdaj prvič delam za predstavo, za katero imam sredstva tudi za sceno, kostume in ostale pripomočke. Tako sem imela možnost povabiti Lenko Đorojević in Mateja Stupico, ki ne sodelujeta le kot scenograf/ka in kostumograf/ka, ampak smo skupaj izgradili ... pač, začelo se je z neko mojo idejo, ki sta jo nato Matej in Lenka nadgradila skozi vizualno. ÜberŠkrip je glasbeno-gledališka instalacija, ker je vizualni element zelo pomemben. Pomemben je bil tudi v prejšnjih predstavah, ampak zdaj smo se oddaljili od trash estetike, ki smo jo mogoče furali v prvi in drugi predstavi in ki prihaja iz tega, da so bile vse stvari narejene po načelu do it yourself, saj ni bilo budžeta in smo se morali znajti s pomočjo »štapa i kanapa«. In potem je iz tega nastala nekakšna trash estetika. To so povedali drugi, jaz se tega niti nisem zavedala niti to ni bil ravno naš cilj ... Prvobitna stvar je ideja, izhajaš iz neke ideje, kaj pa iz tega rata, to pa je stvar procesa. Mislim, da je Überškrip res nekoliko drugačna predstava; po drugi strani pa jo delam jaz in vsebuje korenine, ki rasejo iz Škrip Orkestra oziroma potem Škrip Inc.-a.

Nam lahko razkriješ genezo Škripa od začetkov predstave Škrip orkestra v gledališču Glej prek Škrip Inc.-a v Kinu Šiška in drugod pa nato z ÜberŠkripovim povratkom, ki se godi na gledališkem odru Slovenskega mladinskega gledališča.

JR: Škrip ideja se je dogajala čisto spontano. Na začetku, ko smo s puncami delale Škrip Orkestra, vsekakor ni bilo v načrtu, da bi se ta zdaj trilogijska zgodba nadaljevala. V bistvu je prišla ponudba s strani Gledališča Glej, naj prijavim prvenec za neki program, ki ga je tedaj imel Glej. Mislim, da ga ima še vedno. Dejansko sem imela idejo, ki sem jo hotela izvesti, in ko se je pojavila priložnost, sem to naredila. Izhodišče predstave je, kako neke bizarne zgodbe povedati v čisto drugačni luči. Mislim, ne samo bizarne, ampak pretresljive zgodbe o zlorabljenih otrocih, nasilju v družini, take težke teme, kako to spervertirati in dati v eno čisto drugačno formo, ki bi na neki način povlekla ljudi, da pridejo to gledat in da se pri tem, ko poslušajo te grozne zgodbe, smejijo, ampak da potem vseeno pride do shifta, da začnejo razmišljati o teh rečeh. Kajti to so stvari, ki se dogajajo v naši družbi, o katerih se malo govori, ko pa se, so to v glavnem »zatežene« teme. To je bilo izhodišče. Druga stvar pa je, da sem si vedno želela imeti bend, a pač zaradi lajfa, ki sem ga živela, ni bilo prostora zanj. In očitno je ta želja prišla v prvi plan. Tako je prišlo do glasbeno-gledališkega miksa, kjer nas je sedem punc brez kakega posebnega znanja, brez glasbene izobrazbe, in probale smo nekaj narediti iz tega, kar vendarle znamo, neko glasbeno skupino. Tukaj pride še element punka; ker je imela namreč samo ena članica bend in glasbene izkušnje. Vse ostale smo delale po intuiciji oziroma po občutku. Z malo znanja pa takoj pridemo do punka. Tako je nastal Škrip Orkestra. Po generalki pred premiero, ko smo šle na pijačo, smo se strinjale, da se tukaj zgodba ne sme končati. Da ta Škrip lahko ponuja še nove teme in nove načine, kako bi se o drugih stvareh spregovorilo skozi ta Škrip način. Kot ustvarjalec vedno misliš, da bi ljudje, za katere delaš, ali inštitucije ali organizacije lahko več naredili, kar se tiče promocije. Potem smo prišle do sklepa, da bi bilo zanimivo narediti predstavo, ki bi bila sama sebi na neki način reklama; kako nabrati veliko sponzorjev in kako skozi to formo uturit reklame v predstavo. Takrat se je v bistvu že dejansko rodila ideja za Škrip Inc. Vmes so minila štiri leta in se je ta ideja razvijala in se razvila do Škrip Inc.-a, ki se je ukvarjal s potrošništvom in brandiranjem. Koren ideje je še vedno bil prisoten, s tem da je šla ideja naprej. V tej predstavi so sodelovale punce, ki so že bile v bendih, Tina Perić iz Ludovik Materiala in Kristina Gorovski iz Bernays Propagande, jaz pa sem se vmes bolj intenzivno ukvarjala z glasbo, tudi jaz sem takrat že imela bend in več izkušenj. Ker je bila malce večja produkcija, Zavod Maska in Kino Šiška, smo imeli malo večji budžet, tako da smo lahko povabili nekaj sodelavcev. Za video Jureta Lavrina, za glasbo, matrice in podlage Matija Dolenca iz Ludovik Materiala. Imeli smo tudi tonskega tehnika Jureta Vlahoviča, ki nam je pomagal, da je zvočna slika bolj profi. Ko je leto nazaj prek umetniškega vodje Gorana Injaca prišlo povabilo iz Mladinskega gledališča, me je čisto presenetilo. V bistvu sploh nisem bila pripravljena. Češ, videl je Škrip Inc. in hoče imeti nekaj takega v svojem gledališču, v inštituciji. Prvič sem bila totalno brez idej. En mesec pred tem povabilom sem bila v MoTA Pointu na razstavi Nevromat od Mateja in Lenke in sem bila popolnoma impresionirana. Čez en mesec se je že ponudila priložnost. Potem sem ju poklicala, ali bi delali skupaj, in sta rekla ja. Ideja za predstavo ÜberŠkrip izhaja iz današnjega časa, iz tega tukaj in zdaj, iz sveta, v kakšnem živimo. Ne bom razkrivala, za kaj gre. V sodelovanju z Lenko in Matejem smo neke res bazične, enostavne ideje skupaj nadgradili. To je moje prvo sodelovanje s scenografi. Ne vem, kako to teče sicer. V tem primeru je to nekaj najboljšega, kar sodelovanje lahko je; ko vidim, da nekdo razume in šteka tvojo idejo in jo še nadgradi. Škrip Orkestra se je zgodil v gledališču Glej. Druga predstava se je zgodila v produkciji enega močnejšega zavoda v koprodukciji s Kinom Šiška, kar se meni zdi velik oder in je en tak korak naprej. Ko smo pa prišli v inštitucijo, se mi je zdelo: »Ja, valda, to mora biti zaključek. Škrip je začel iz nule in prišel v inštitucijo.« Zdelo se mi je zabavno in to je bila ena prvih iztočnic. Ko sem privolila, sem predlagala ime in to, da bi šlo za neke vrste nadaljevanje. Glede na to, da so že sami hoteli nekaj podobnega, se mi je zdelo čisto brez veze, da bi sama, ki nisem režiserka, vzela nek tekst in režirala nekakšno klasično predstavo. To me niti ne zanima niti mi ni izziv. Tako sem se odločila za še en avtorski projekt, skupaj s širšo avtorsko ekipo, saj mi je situacija to dovoljevala; vseeno ima inštitucija več sredstev kot neodvisen zavod.

V razvoju družbe in tehnologije se dogaja ogromen napredek, ljudje pa smo še na istem nivoju. Ko si eksistencialno ogrožen, se obnašaš kot žival, karkoli že to pomeni. Govorim na široko. To je izhodišče za predstavo. /.../ Sama predstava bo potekala kot loop, ki je neskončen. Vseskozi se vrtimo v kolesju in očitno je, da je človeška narava tista, ki določa, da se stvari vedno končajo na isti način.

Scenografija, ki sta jo naredila za predstavo ÜberŠkrip, ni klasična scenografija, ampak nekakšen stroj, instalacija, ki vstopa v kontekst gledališča oziroma performansa, po drugi strani pa s svojo mehanično strukturo in belino tudi izvira iz vajinih prejšnjih dveh instalacij in se vsebinsko deloma navezuje nanje.

MS: Eden od skupnih imenovalcev bi bil lahko distopija in družbeni konstrukt, ki je prisoten v Nevromatu, v Monomatu in tukaj. Tako da smo nekako vse to povezali s temi prejšnjimi deli.
 
LĐ: Se pravi ideja montaže in demontaže, ki je v prejšnjih delih prisotna. Tu se gradi določen avdiovizualen vmesnik, sama ta belina sproža to možnost, in za igranje vizualij, se pravi videa, audia, giba, geste ... Lahko je tabula rasa, lahko se jo gleda kot kocko, lahko kot pixel, lahko kot mrežo.
 
MS: Z mrežo, z razdelitvijo, sva hotela doseč prostor, ki je med realnim in virtualnim.
 
LĐ: To, ja, med digitalni in realnim.
 
V prvih dveh instalacijah je telo odsotno oziroma je bilo prisotno skozi mehanizacijo in zvok, tukaj pa so telesa in glasovi dejansko prisotni. Koliko sta pri snovanju celote vzela to v ozir?
 
MS: Zame osebno je to največji preskok med instalacijo in teatrom. Se pravi človeška prisotnost v prostoru, ki ga oblikuješ, in tudi čas, ki ga oblikuješ, funkcionira povsem drugače. Ta omejenost, se pravi od A do B, ki je sicer tudi v muski, ampak je v teatru še bolj določujoč – to je zame izziv; kajti človeška prisotnost je tako močna, da totalno transformira prostor, ki je sicer primarno v instalaciji sestavljen samo iz objektov.
 
LĐ: Jaz bi samo še dodala, da je to razkrajanje kocke in pixla oziroma tega rastra v bistvu neko prazno polje podobe, ki se potem lahko bere in nadgrajuje skozi proces montaže oziroma snemanje, na to potem lahko gledamo kot na neko platformo oziroma prostor, kamor se vpelje še drug medij, se pravi video ali kamera ali film ... Kot varianta, ko snemaš z »blue screenom« in se potem prazno polje podobe dopolnjuje s telesi. S temi asociativnimi polji, ki ga vnese samo človeško telo oziroma igralsko telo. In zaradi tega smo se odločili za izčiščene strukture.
 
MS: To; pa recimo z green screenom, kjer se mi zdi, da je glavna povezava manipulacija v podobi. Tu na podoben način manipuliramo s prostorom.
 
LĐ: Ja in s tem, kaj je realno in kaj je digitalno ....

Ali je gledališče pop kultura? Ja, lahko je. V mojem ustvarjanju je glavna stvar to, da publika razume, vsak na svoj način seveda, da gre za neko kritično stališče do sveta, v katerem živimo. Pa naj se pogovarjamo o celici družbe, kot je družina, ali o sistemu, v katerem živimo, ali o neki širši zgodovinski zgodbi. Izhodišče je razumevanje, da je to absolutno kritična pozicija, s katero poskušaš ozaveščati, ne pa moralizirati.

Pop kultura je seveda eden močnejših mehanizmov sodobnega kapitalizma, ki obvladuje potrošniško družbo. Pri tebi se zdi, da v predstavah uporabljaš pop kulturo kot svojstven sinonim za sodobno potrošništvo in kapitalizem, vsaj v Škrip Inc.-u. Kako je s tem odnosom v ÜberŠkripu?

JR: To je bila tema v Škrip Inc.-u. Vse te veje, ki so izhajale iz predstave, kot so recimo PR in cede ter reklame, vse se je uporabljalo v kontekstu ideje predstave. Tokrat pa se ustvarja totalitarna ikonografija, ki izhaja iz teme, s katero se ukvarjamo zdaj. Ena je zgodovinski loop (zanka). Moje stališče je, da se ljudje na neki način nismo premaknili. V razvoju družbe in tehnologije se dogaja ogromen napredek, ljudje pa smo še na istem nivoju. Ko si eksistencialno ogrožen, se obnašaš kot žival, karkoli že to pomeni. Govorim na široko. To je izhodišče za predstavo. Smeri so iz prizora v prizor prepoznavne, arhetipi, v katerih se lahko vsak izmed nas prepozna. Gre za načelo »history is repeating«. Sama predstava bo potekala kot loop, ki je neskončen. Vseskozi se vrtimo v kolesju in očitno je, da je človeška narava tista, ki določa, da se stvari vedno končajo na isti način. Mi poskušamo to prikazati skozi arhetipe in z idejo, ki se sicer rodi in je res fantastična in si vsi želimo, da bi na tak način živeli, ampak se žal zaradi človeškega elementa izjalovi in gre vedno v napačno smer. Ko pogledam sama k sebi, si po eni strani želim živeti harmonično življenje, v katerem bi vse funkcioniralo, po drugi strani pa me to strahotno dolgočasi in hočem to na vsak način razbiti. S tem se ukvarjamo v tej predstavi.

V dosedanjih dveh predstavah si za razbiranje in uprizarjanje uporabila različne strategije, od ironije, cinizma in parodije do sarkazma. Kakšne so strategije v ÜberŠkripu?

JL: Mislim, da smo še vedno tu nekje. Raziskujemo zgodovinski loop. Ko smo tekom procesa novinarka, pesnica in kolumnistka Katja Perat in mlada režiserka, pevka in glasbenica Katarina Rešek – Kukla pisale tekst, smo prišle do zaključka, da bi bilo besedilo zanimivo sestaviti iz že napisanih tekstov, iz že obstoječega materiala, ki bi ga kompilirale in kolažirale. Tekst za ÜberŠkrip je v bistvu kolaž ali lepljenka svetovne in slovenske poezije upora in dela, partizanskih, uporniških in delavskih pesmi. Ima pridih prejšnjega časa, nek zgodovinski vonj, s tem da je ta nanovo preoblečen. Ob tem izhajamo tudi iz predloge Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanoviča, ker je šestdeseta obletnica Slovenskega mladinskega gledališča in so v gledališču predlagali, da bi se črpalo iz prejšnjih SMG-jevih predstav. In glede na izbrano temo se mi je zdel Jovanovičev tekst, ki je nastal leta 1979, dobro izhodišče. Tako da so notri elementi tega besedila, ampak na en čisto drug »štih«. V bistvu se poigravamo z njegovim tekstom skozi ritem jezika, ki ga je v tem delu raziskoval. Gre za fantastičen tekst. Slovenščina ni moj materni jezik, ampak ko sem to prebrala, sem bila čisto »paf« nad igro besed, ritmiko, trdoto in mehkobo jezika. Kar se tiče vprašanja ironije, je prisotna, ampak ni glavna stvar. Tokrat skušamo prodreti v emotivnost, publiko poskušamo pritegniti z emotivnim nabojem.

KP: Jelena in Katarina sta prišli do mene z dvema močnima temeljema. En je bil, kakšno dinamiko naj bi predstava sčasoma dobila, skratka, da bi predstavljala mehanizem vojne, ki teče prek različnih faz, od utopije do propada, in z eno gomilo citatnega materiala. S tem je bilo potem treba nekaj narediti. Sedaj je hecno, da je bilo tisto, kar je na koncu najbolj umetniški del našega procesa, v resnici uredniško delo. Skratka, pred sabo smo imeli vso zalogo vsega možnega, od partizanskih pesmi, delovnih pesmi, citatov iz govorov različnih slovenskih obdobij, enciklopedičnega gradiva ...., skratka vso citatno zalogo – malo wikipedijo vojne, ki jo je bilo potem treba osmisliti. Oziroma spraviti v tak red, da bo zmožna nositi sporočilnost, ki smo si jo želele, in hkrati lepo funkcionirati z možnostjo, da obstaja tudi kot glasba. To se mi je zdelo kar zanimivo, saj še nikoli nisem bila priča temu, da bi uredniško delo zasedlo tako velik del ustvarjalnega procesa.

KR: Meni se je zdel zelo zanimiv in kompleksen proces. Sem vesela, da sem bila zraven pri taki vrsti predstave. Tudi zato, ker sva se z Jeleno že dobivali poleti in se pogovarjali o predstavi, tako da se mi zdi, da sem nekako doprinesla k predstavi še na drugačen način, ne samo igralsko, kar je v bistvu moj prvi zaresni igralski nastop. Bom pač iskrena, sem se spraševala in imela pravi »break down«, zakaj sem jaz sploh v tej predstavi; ampak potem se je nekako vse zložilo skupaj. Zdi se mi najbolje, da pride vsak pogledat, zato ker to ni klasična predstava, je bolj na področju performansa. Se mi zdi, da je to nekaj, kar bo v slovenskem prostoru zelo izstopalo, da je nekaj, kar gre lepo s časom naprej, pač nekaj, kar sem jaz osebno zelo pogrešala v slovenskem gledališču, v slovenskem scenskem prostoru nasploh. Ravno zaradi tega, ker je toliko polj vpletenih v predstavo, in ta tvori smiselno in kompleksno celoto. Ta predstava se mi zdi, da ima tudi močno vsebino in da nosi sporočilo, ki se lahko dotakne vsakogar in mu da misliti. Sedaj smo imeli že testno publiko na »run throughjih« in smo videli, da vsak zelo na svoj način vse to dojema.

Eden bistvenih elementov Škripa je segment pop kulture v raznoterih oblikah, od glasbe, videa, mehanizmov oglaševanja itd., in njihov prenos v kontekst odra, gledališča, perfomansa. Kako sploh danes uprizarjati pop kulturo in njene mehanizme in kako, če sploh, so ti še lahko subverzivni z ozirom na to, da je to danes prevladujoči in vseprisotni element sodobne družbe, prežema vse, od umetnosti do politike?

JR: Upam, da so moje prejšnje predstave imele in vsebovale neko subverzijo. Mislim, da je to še nujna stvar pop kulture in umetnosti. Ali je gledališče pop kultura? Ja, lahko je. V mojem ustvarjanju je glavna stvar to, da publika razume, vsak na svoj način seveda, da gre za neko kritično stališče do sveta, v katerem živimo. Pa naj se pogovarjamo o celici družbe, kot je družina, ali o sistemu, v katerem živimo, ali o neki širši zgodovinski zgodbi. Izhodišče je razumevanje, da je to absolutno kritična pozicija, s katero poskušaš ozaveščati, ne pa moralizirati.

V prvi predstavi ste v glasbenem smislu posegale v formo ljudskih pesmi, punka itd., v naslednji v elektronsko glasbo, electro pop in punk, v hiphop in parodiranje Laibacha. Kam vas nese v tej predstavi?

JR: Glede na to, da predstava izhaja iz scene in se ta gradi skozi celo predstavo, in ker glasbo namenoma dela Aldo Ivančič, ki po mojem okusu, kar se tiče industrial zvoka, zadeve zelo obvlada, ta komponenta mogoče prevladuje. S tem da sta tu še pop in ljudska pesem, s katerima bomo izvajali emocionalni pritisk na publiko. Je zelo različno. Aldov pečat je močno prisoten, ampak tu je še Kukla iz skupine Napravi mi dete, ki je zelo specifična in avtorsko tudi zelo prisotna. Tu sem še jaz, ki me vleče v punk, tako da je miš maš, ki ga ne morem definirati. Škrip sound.

Aldo, kot ustvarjalec glasbe imaš bogate izkušnje s scensko glasbo, nenazadnje so začetki Borghesie povezani z eksperimentalnim teatrom. Kje vidiš bistvene razlike in specifike v ustvarjanju glasbe za gledališče napram ustvarjanju zgolj v zvočnem mediju?

AI: Res je. Začetki Borghesie so v gledališču FV-112/15 (slovar Franc Verbinc, stran 112, vrstica 14 – c'est la guerre), in ta »vojna« po več kot petintridesetih letih traja še danes in upam, da se ne bo končala še nekaj časa. Ko delaš glasbo za drug medij (gledališče, film …), potem si seveda vezan na vsebino besedila, zgodbe, kontekste. Tudi forma glasbe se velikokrat oddalji od »pop« strukture, kar se mi kot avtorju vedno zdi kreativen izziv.

Kako je zasnova predstave ÜberŠkrip vplivala na glasbeno podobo in kako, na kakšni ravni se ta vpenja v njeno mutimedijsko zasnovo?

AI: ÜberŠkrip je v svoji osnovi zasnovan kot muzikal, se pravi, da je veliko petja in glasbe. Veliko glasbe je narejene, od konkretnih zvokov orodja in orožja, ki so studijsko obdelani. Sam proces je bil zelo intenziven in interaktiven, obenem tudi uživaški, zahvaljujoč izjemni ekipi tako tistih, ki so na odru, kot tistih, ki skrbijo za oder (scena, video, zvok …).

Mehanični stroj ÜberŠkrip je večmedijska izkušnja, ki se napaja v močnem audiovizualnem jeziku. Za video je poskrbel Jure Lavrin.

JL: Video je bil koncipiran glede na postavljene oziroma sproti postavljene prizore. Glavni problem je bil, da so vizualni jeziki zelo različni. Na primer na začetku pri utopiji in potem, ko pridemo do vojne, ko se zelo stopnjuje. Moj problem pri videu je bil, kako naj bo to skozi celotno predstavo povezano. Ampak smo šele v zadnjem tednu ugotovili, da so to zelo različni vizualni jeziki, ki pa so se potem z muziko in sceno dobro zlili oziroma se dobro stopnjevali. To je bil glavni problem pri videu, ki smo ga, se mi zdi, dobro rešili.

Je to prvič, da svoj video jezik vpenjaš tudi v metodologijo mapinga, se pravi v 3D postavitve, ki so vezane na samo sceno?

JL: Ja. V bistvu je bila to zelo sveža izkušnja in na začetku sploh nisem vedel .... sem mislil, da se bom sam vsega lotil, ampak glede na to, da je bil frame work dva meseca, v tem času je bilo treba vse to narediti, sem bil res vesel, da je zraven prišel še Boštjan (Čadež, op. a.), ki ima veliko izkušenj in je vse potekalo veliko bolj smooth.

Kako si si pa zamislil vizualne elemente videa? Me zanima glede na to, da je predstava vmes med analognim in digitalnim, med mehaničnim in sodobnim jezikom.

JL: Pri bolj mehkih in sanjavih prizorih smo iskali zelo organske slike, kako na primer prikazati utopijo, kako narediti tak video, ki ne bo podoben ničemur, kar smo že kdaj videli. Pri bolj mehanskih prizorih, kot je delo, je pa jezik veliko trši in zelo sem se poskušal pri teh prizorih nasloniti na Alda in na matrice, ki jih je naredil. Ker se mi zdi, da v scenah, kjer naj bi video podprl to veliko mašino, vse bolje funkcionira, če dejansko vključiš glasbo in video, tako da ne izgleda kot VJ-janje, ampak kot da čutiš »kick« oziroma vse to, kar naj bi čutil v glasbi. Da se pač to kaže tudi v videu.

 


DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice