SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Živa vez preteklosti s sodobnostjo

Živa vez preteklosti s sodobnostjo

Luka Zagoričnik
25. september 2011

Živa vez preteklosti s sodobnostjo
Različni izvajalci:
Zrcalo dehumanizacije (Subkulturni azil, 2011)

Izdaja zbirke pesmi zasedbe Center za dehumanizacijo (dalje CZD) v priredbah in izvedbah drugih ustvarjalcev je še eno dejanje založbe Subkulturni azil,1 s katerim Dušan Hedl ustvarja ne le arheologijo neke zasedbe, prostora, scene, posameznikov in kolektiva, »enklave«,2 temveč preko njega razkriva očem širše javnosti večinoma skrito, mestoma z omejenim mišljenjem (in poslušanjem) celo lokalno zamejeno (omejevanje pomena na severovzhodno regijo), toda vsekakor pomembno polpreteklost slovenske popularne glasbe.

Zrcalo dehumanizacije ni zgolj posvetilo, monumentalni zacementirani spomenik skupini, temveč živo tkivo, ki veže neko preteklost z današnjim časom. V tem kontekstu nam osemindvajset pesmi v izvedbi petindvajsetih zasedb, tako domačih kot tujih, ne zrcali samo aktualnosti in še vedno ostrega, lucidnega, v jeziku gibkega pa do bolečih kosti okleščenega izraza CZD, temveč tudi njegovo gibkost in pretočnost v izraze drugih ustvarjalcev. Že sam generacijski nabor izvajalcev priča o širini CZD. Nekateri izvajalci, denimo Muškat Hamburg z drvečo, umazano garažno rock'n'roll priredbo skladbe Pokozlane trate, Blutwurst z ostro hardcorovsko linijo skladbe My Images in Wasserdicht s prav takšno V izložbi / Naznanilo ter Pridigarji s ska priredbo Da bo bolje, se napajajo v istovetnem miljeju, so soborci in sopotniki CZD. Nekateri mlajši so nasprotno nadaljevalci, posnemovalci in »častilci«, denimo SZD (Samo Za Dnar), ki je dejansko »CZD tribute band«,3 pa Rukola, mlajši dekliški križanec med punkom in popom, ki na svojevrsten način odstira Hedlov prehod od starošolske »naredi sam« punk etike do kulturniškega podjetništva, ter ljubljanska energična punk rock zasedba Joko Ono, za katero Dušan Hedl piše besedila. Danes aktualno sodelovanje se je rodilo potem, ko je Joko Ono prvič uglasbila besedilo pesmi Konec, ki je bila prvotno napisana za CZD, a je ta zasedba ni nikoli posnela.

Če so člani CZD po eni strani zavestno vzpostavljali sceno v določeni regiji, so vedno merili onkraj nje.

Pomenljiv je tudi izbor tujih zasedb. V prvi vrsti je tu vokalna zasedba Punkapella z angleško priredbo pesmi Nimam dnarja, njujorški projekt, ki v a capella različici tolmači skladbe CZD, pa srbska melodična punk različica skladbe Na putu ka tebi v izvedbi Atheist Rap, bosanski garažni rock zasedbe No Rules s skladbo Jorgovan ter sodelovanje angleške zasedbe Wat Tyler ter avstrijskih Son Of The Velvet Rat. Ravno v tem se kaže osnovna dvojnost delovanja CZD. Če so člani CZD po eni strani zavestno vzpostavljali sceno v določeni regiji, so vedno merili onkraj nje. Čeprav so izhajali iz subkulturnih gibanj osemdesetih in se posluževali tedanjih strategij (samozaložba, fanzini, letaki …), so v osnovi merili preko tistega, kar je v tedanjem času označeval pojem alternativa ali, ožje, punk. Vzpostavljali so identiteto, vezano na specifičen regionalni prostor, in jo hkrati širili (festival No Border Jam). Nekaj podobnega lahko trdimo za njihovo glasbo, in to pričujoča plošča še posebej dobro razkriva, recimo z vpenjanjem njihovega izročila v punk in njegove bolj melodične derivate, v hardcore, elektroniko, garažni rock, ska in kantavtorstvo.4

Pomemben del plošče je zvočni kolaž Zrcalo dehumanizacije, ki izpričuje širši domet CZD v domačem glasbenem, intelektualnem in aktivističnem miljeju ter nas hkrati z zvočnim zankanjem opominja, da se je zasedba vključevala tudi v tedanji pionirski tok elektronske glasbe in njenih podtalnih mednarodnih distribucijskih mrež.5 Če gremo še dlje, se nam skozi to razkrije pravzaprav edina rahla pomanjkljivost plošče. Prava narava glasbe CZD je namreč drzna, močna, nemirna in raziskujoča, žanrsko izvira iz punka, vendar znotraj te izvorne forme nenehno najde priložnost za eksperimente. Poslušalec zato dobi občutek, da bi marsikateri izvajalec, ki je sodeloval s svojo priredbo, lahko šel precej dlje. Toda po drugi strani spletene vezi med preteklostjo in sodobnostjo (ter nekje vmes) vendarle izpostavijo, da je CZD resda samosvoj fenomen, a še zdaleč ne samorastniški: okoli sebe je zasedba imela kup soborcev in somišljenikov. In tako Zrcalo dehumanizacije kaže, da jih ima danes še več!

 


1) Pravzaprav lahko ta proces prepoznamo že v zgodnji fazi založbe Front Rock v pa knjižnih izdajah založbe Frontier, skozi katere se že dve desetletji vrši mapiranje in samodefiniranje ter samorefleksija scene. Glej več na: www.ljudmila.org/subkulturni-azil.
2) O tem: Rajko Muršič, Center za dehumanizacijo, etnološki oris rock skupine (Frontier, 1995); Ste bili zraven? Bili ste zraven!, zbornik o rock kulturi v severovzhodni Sloveniji (Frontier, 1994).
3) Plošča: SZD, Samo Za Dnar (Subkulturni azil, 2010).
4) Matej Krajnc in priredba pesmi Na poti k tebi. Skoznjo se zopet izpostavlja pomenska večplastnost pričujoče plošče, saj bi to skladbo lahko umestili v dolgoletni Hedlov projekt Rokerji pojejo pesnike.
5) Poslušaj: Različni izvajalci, Ex Yu Electronica, vol. I: Hometaping In Self-Management (Subkulturni azil, 2010), na pričujoči plošči pa priredbe zasedb Klopotec, Hum in eksperiment Študentsko delavski rock teater v opoziciji.

NE SPREGLEJTE:


Yoko Ono Versus Joko Ono EP
nedelja, 27. oktober 2013
Treba je težiti k višjemu zavedanju
torek, 17. marec 2015
Tako prekleto popularni
torek, 11. september 2012
Iskanje dobre mere med EMO in punkom
četrtek, 19. april 2012
Bodimo previdni
torek, 30. december 2014
Bob Dylan na slovenski način
nedelja, 31. julij 2011

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice