SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Živi posnetki na »suhi« plošči

Živi posnetki na »suhi« plošči

Jože Štucin
30. september 2012

Živi posnetki na »suhi« plošči
Samo Salamon Trio feat. Michel Godard & Roberto Dani:
Eleven Stories
(Samo Records, 2012)

Slovenski jazzovski kitarist in skladatelj Samo Šalamon je pred kratkim izdal novo ploščo, če smo prav obveščeni, že dvanajsto po vrsti, kar ga uvršča med najbolj plodovite in kreativne glasbenike pri nas. Tokrat je z Michelom Godardom (tuba, električna bas kitara) in Robertom Danijem (bobni) zazvenel v triu, ki je sproduciral Eleven Stories.

Gre za posnetke z desetdnevne evropske turneje, skladbe pa so izvirni izdelki vseh treh in so nastale prav za to priložnost. Plošči se »live« izvedba pozna v vseh pogledih. Žal vzdušja na koncertu ne moremo slišati ali občutiti (v zvočno sliko so namreč zajeli le peščico ploskanja iz občinstva) in lahko le domnevamo, da so »zgodbe« padle v objem zvestih in hvaležnih ušes. Pri tovrstnih ploščah izvajalske perfekcije seveda ni mogoče pričakovati, kar načeloma ni pomanjkljivost, sploh ne v skladbah, ki imajo nekonvencionalno strukturo in so bolj eksperimentalne kot »vitalne« narave. Na primer v Cold Feet, kjer se zvočna podoba tretje zgodbe suče okrog difuznih zvokov na samosvoji in zelo svobodni ritmični podlagi. Tovrstne improvizacije na zadano skico (kot si lahko mislimo) so tako in tako vedno prepuščene trenutku, iskrivosti vzdušja in hipni izvajalski kondiciji. Čeprav ne gre za inovativen koncept, zveni prepričljivo in sveže.

Živi posnetki na »suhi« plošči (...) imajo tudi drugo, manj všečno plat medalje. (...) Material kar kliče po studijski obdelavi.

Živi posnetki na »suhi« plošči (brez obveznega pokašljevanja, medklicev, žvižgov in krikov odobravanja) imajo tudi drugo, manj všečno plat medalje. Predvsem ko gre za tehnično dovršenost in »čistost« muzike v smislu izvedbe. Material kar kliče po studijski obdelavi. Že prva skladba, Preface, ima nekaj tovrstnih sivih lis, ko poskuša kitara zveneti perfektno (bržčas je v danem trenutku žive izvedbe tako izpadlo), a se zatika prav na tisti občutljivi točki, kjer pričakujemo tonsko prefinjenost in melodično gibkost, lahkotnost in preciznost. V taki skladbi je rahel »škrip« preveč slišen, da bi ga preslišali, ton, ki se zatakne, pa zoprno pretrga tok misli. Slednje se na plošči pojavi še nekajkrat. Na primer v Three, kjer je tubistov solo precej lestvične narave, po sitemu gor-dol, čeprav se, saj vemo, tubi to velikokrat zgodi, ko si domišlja, da je trobenta ali vsaj pozavna, manjka ji namreč gracioznosti za take pasaže.

V splošnem glasbeniki svoje zgodbe gradijo na preizkušenih formulah, stilno pa se razgledujejo na več strani.

V splošnem glasbeniki svoje zgodbe gradijo na preizkušenih formulah, stilno pa se razgledujejo na več strani. Dark Road, šesta štorija, je blizu kakšnemu rockerskemu glasbeniku, ki se preizkuša v jazzovskih improvizacijah, in je pravi antipod sedmi skladbi, Chinese Bath, kjer se zvočno polje razraste v cvetočo meditacijo, zelo podobno tistim časom, ko je med kitaristi kraljeval Mahavishnu John McLaughlin. Bolj glede vzdušja in meditativne zasanjanosti kot vsebinsko, se pa tudi tu skladba na koncu pretoči skozi tubistov ustnik v tokrat zanimivo spevnost, ki jo tuba dobro izriše s svojimi zamolklimi in »medvedastimi« toni. Najdaljša skladba, White Herons On Green Meadows, je mogoče tudi najbolj reprezentativna in v vseh pogledih osrednja. Tubo (kot še nekajkrat na plošči) zamenja večja tonska eksaktnost bas kitare, bobni se umaknejo v zakulisje, kitari pa je ponujena solistična priložnost, da se izpove in »izpoje«. Na tej točki je Šalamon precej tisto, kar beremo po jazzovskih revijah: mlad, nadarjen, perspektiven, inovativen (in kar je še takih superlativov) kitarist, za katerega lahko brez težav zatrdimo, da mu v našem okolju le stežka najdemo konkurenco.

Ko že pomislimo, da se je v zgodbah dokončno uveljavil »klasičen« jazz, se zgodi deveta štorija, Garlic And Olives, ki sistem ponovno sesuje na prafaktorje, zvok razgradi na nekakšne »packe«, ki se lepijo v čudaško kepo kompozicije. Odličen preobrat v kaotično strukturo, v brezsrčen fusion, ki vznemirja predvsem socio-filozofski kotiček v ušesih. Na sceno stopi kontekst hrupa, ki preizkuša samega sebe in raziskuje svoje nemirne temelje. Do pričakovanega klimaksa v podčrtani distorziji potem ne pride, vse se spravljivo precedi v prijazen mainstream, v objem formule, ki pomiri napetosti. Odlično ukročena histerija, bi lahko dodali.

Tri tako specifične individualce je težko »zliti« v trio, ki bi ne bil tridelen, kar pa seveda ni nujno slabost. Vsekakor je pred nami plošča, ki jo je bilo treba izdati, ne bo pa zasedla najvišjega mesta v opusu.

Sklepni del plošče s komadoma Kei's Melody in Sundays dobiva tiste razsežnosti in lepoto, ki nekako umanjkajo na začetku, četudi je po drugi strani res, da se človek na zvočno sestavo tria počasi adaptira. Verjetno skladbe niso nastajale v zaporedju, kot smo mu priče, so pa vsekakor tu predstavljene na način, ki sistematično leze pod kožo in na koncu skeptika z začetka vsaj delno prepriča s svojo posebnostjo in predanostjo muziciranju. Vsak od treh je po svoje zanimiv in markanten glasbenik. Godard najbolj, ko eksperimentira in se »poigrava« na meji sprejemljivosti, Dani preko tolkal dopolnjuje tudi melodično sliko, Šalamon pa v svojem brezkompromisnem slogu hlasta po novem, čistem in drugačnem. Tri tako specifične individualce je težko »zliti« v trio, ki bi ne bil tridelen, kar pa seveda ni nujno slabost. Vsekakor je pred nami plošča, ki jo je bilo treba izdati, ne bo pa zasedla najvišjega mesta v opusu.

NE SPREGLEJTE:


Raztezanje in širjenje forme
sreda, 11. september 2013
Medel projekt zaradi projekta
petek, 07. marec 2014
Šalamonov kreativni homunkulus
petek, 28. oktober 2011
V Šiški še ni bilo toliko bobnov
ponedeljek, 26. januar 2015
Posrk v osončje drugačnosti
nedelja, 02. junij 2013
Perspektive nove zgodbe jazza pri nas
nedelja, 30. junij 2013
Improvizator, ki (tudi) komponira
sreda, 02. november 2011
Festival Boben in lajna 2013
petek, 13. december 2013
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013
Življenje kot v črni kroniki 
torek, 07. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice