SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > koncerti > Zlati zvoki trobent

Zlati zvoki trobent

Mario Batelić, Andrej Hočevar
04. julij 2012

Joe McPhee (foto: arhiv organizatorja)
Joe McPhee (foto: arhiv organizatorja)
53. Ljubljana jazz festival
Križanke in Cankarjev dom
28.–30. 6. 2012

Letošnji ljubljanski jazz festival je imel za rdečo nit trobento in že po seznamu nastopajočih smo lahko zaslutili, da bomo ravno na koncertih trobentačev slišali presežke. Tako je tudi bilo, smo pa bili tudi na nekaterih drugih nastopih priče izjemnim izvedbam. Že prvi nastop letošnjega ljubljanskega jazz festivala, na katerem sta igrala veteranski pihalec in trobilec Joe McPhee in pri nas večkrat videni basist Ingebrigt Håker Flaten, je bil izjemen in je postavil visoke standarde celotnemu festivalu. Duo svoje navdahnjene in z žarom odigrane skladbe utemeljuje na bluesovski osnovi, a sta formo veščaka dala na stran, saj jima blues bolj kot »formulo« preigravanja obrazcev ponuja čustveno matrico. Mestoma zelo lirične in krhke melodije so se izmenjavale enkrat z bolj robatimi in neposrednimi zvoki, drugič spet s spiritualnim free jazzom, ki se je večkrat prelevil v subtilno raziskavo zvoka. Ta je pogosto stopal v območje onkraj znanega, saj je McPhee iz žepne trobente izvabljal prav neverjetna zvenenja, za katera bi, če bi nastop poslušali z zavezanimi očmi, težko ugotovili, od kod prihajajo. Tudi basist si je dal duška in je z basovskimi strunami (še enkrat) pošteno zagrebel v skorjo konvencij, ki pa so se jih nekateri drugi vendarle pretogo držali.

Takšni so, denimo, bili že glasbeniki iz druge nastopajoče zasedbe, Adam Lane's Full Throttle Orchestra, ki nas je sicer navdušila s sočnim in idejno prekipevajočim dvojnim albumom Ashcan Rantings. Na (predolgem) nastopu pa so se pod vodstvom basista Adama Lana vse prevečkrat zatek(a)li h konvencionalnemu zvenu malega big banda. Na albumu smo jih občudovali, tu pa so manjkali presežki in prečenja klasične forme z modernističnimi preigravanji in iskanjem pravega zvoka. Zasedba se je razen tega preveč naslanjala na repeticijo, na ponavljanje vodilnega rifa, ki je sčasoma izgubil na groovu in ga tudi učinkoviti solistični izleti niso zmogli oživeti. Zna biti, da je bil Lanov oktet preveč obremenjen z dejstvom, da se je koncert snemal (na dodatku so tako še enkrat odigrali uvodni komad, saj je basist menil, da jim uvodoma ni ravno »uspel«), toda to za tako izkušene inštrumentaliste ne bi smela biti ovira, temveč, prav nasprotno, dodatni navdih. Pa vendar: slišali smo nekaj dobrih skladb, v katerih so se glasbeniki uspeli izmakniti naštetim pomanjkljivostim, in če bi bil koncert krajši, bi bil naš vtis nemara veliko bolj pozitiven.

Petkov bogati in raznoliki program se je začel s solističnim nastopom Joeja McPheeja, ki je v nadvse primernem ambientu krožne Štihove dvorane Cankarjevega doma odigral dvodelni koncert, katerega prvi del je posvetil spominu na trobentača Dona Cherryja, drugi del pa Ornetta Colemana. Nastop je bil zasnovan kot zvočno raziskovanje, pri čemer se je McPhee večino časa mojstrsko zadrževal na tisti prepustni meji, iz katere zvok pravzaprav sploh vznika. Skozi daljše pasaže šumov je McPhee pridušeno tvarino svojega nastopa prebadal s posameznimi toni ter na ta način še podkrepil občutek, da v njej nekaj brbota – v enem delu je, denimo, trobento napolnil z vodo, da so zvoki iz nje dobesedno kapljali, abstraktna zvočnost pa je s tem dobila otipljivi korelat. Te zvoke je McPhee dodatno razkrajal s petjem, govorjenjem in drugimi vokalnimi prilivi, ki so že tako efemerno zvočno maso prestavljali v nove oblike. Skozi trobento je namreč postavil retorično vprašanje, koliko smisla to sploh ima, na kar si je odgovoril, da pač nič manj kot karkoli drugega. S tem je komponento svojega nastopa, ki je zaznamovala zvokovno osvoboditev, podkrepil z angažiranim izrazom.

Brez dvoma se je Pukl izkazal kot vodja in avtor vznemirljivih kompozicij.

Tradicionalno nadaljevanje festivala v Križankah je začel naš saksofonist Jure Pukl, ki je z lahkoto dokazal, da je pri nas trenutno na samem vrhu. Nastopil je z zasedbo, s katero je posnel svoj najnovejši album, Abstract Society, s tem da je Kaja Draksler zamenjala Vijaya Iyerja. Pukl je s kvartetom igral skladbe z omenjenega albuma, ki kljub relativno tradicionalni jazzovski strukturi z uvodno melodijo in zaporednimi solističnimi parti največ izraznosti pridobijo v tistih delih, kjer se začnejo tako definirane vloge prelivati. Tako je uvodoma skoraj vedno kompleksna (ritmična) struktura postopoma dekonstruirala svoje temelje, dokler ni od njih ostala le še popačena zrcalna podoba, na koncu mogoče ponovno postavljena na svoje mesto, potopljena v individualiziran postbop. Za največ dialektične napetosti sta skrbela predvsem odlična pianistka Kaja Draksler in bobnar Damion Reid: medtem ko je Reid z neverjetno natančnostjo plasiral svoje brzostrelske, pointilistične poudarke, je Drakslerjeva kot nasprotni pol igrala kot v nekakem transponiranem počasnejšem in sanjavem tempu. V tem se je pretočnost srečala z gostejšim pretakanjem, ki sta ju Puklove kompozicije podpirale v enaki meri. Pukl je dobro izkoristil svoje priložnosti, žal pa je bila zvočna slika preveč nagnjena na bobnarjevo stran, zato je o njegovem fraziranju težko reči kaj več kot to, da je bilo dobro. Brez dvoma se je Pukl izkazal kot vodja in avtor vznemirljivih kompozicij.

Zaključni koncert Križank je po avantgardnem ekspresionizmu in sodobni postbopovski avtopoetiki stal na sredi petkovega dogajanja, a je sestopil korak ali dva nazaj v preveč varno jazzovsko sredino. Znamenita pevka Dee Dee Bridgewater je pri svojih dvainšestdesetih letih gibka in seksi in zapeljiva, kar je na odru žal vedno znova poudarjala s preveč neposredno intrigantnimi namigi. Njene vokalizacije so bile dinamične in so pokrivale širok razpon od radoživega scata do čutnega rjovenja. Bridgewaterjeva je pripravila program, ki se je začel s priredbami nekaterih skladb, ki jih je pela že neprekosljiva Billie Holiday, vseboval je nekaj skladb s pevkinih prejšnjih albumov in, kot je povedala sama, »še nekaj drugih kul štiklov«. Izvedba je pri vseh dajala prednost hladni korektnosti, še bolj pa je ta imela za posledico nekakšno vseh posebnosti okleščeno izraznost. Pri Billie Holiday je umanjkal bistveni element bluesovske ranjenosti, ki jo je nadomestila všečna paradnost. Konec koncev je vse, od bluesa pa do tako raznolikih skladb, kot so My Favourite Things, Besa me mucho in Afro Blue Monga Santamarie, zvenelo precej podobno. Pohvaliti velja saksofonista, ki je poskrbel za nekaj res čutnih replik.

Evans je svojo zvočno
gmoto poganjal s cikličnim dihanjem, s čimer je virtuozno ustvarjal nepričakovane barvne premene in vtise
harmonske polnosti.

Nočni del koncertov v Klubu Cankarjevega doma se je začel s težko pričakovanim solističnim nastopom ameriškega trobentača Petra Evansa. Za razliko od prej slišanega McPheeja, ki je ustvarjal zvočnost na meji slišnega s skrito sugestivnostjo ter raziskoval predvsem abstraktnejše šume brez vsakršne melodije, je Evans na svojem nastopu ustvarjal skoraj neprekinjene zvočne toke, ki so omenjene omejitve daleč presegale. Evans je svojo zvočno gmoto poganjal s cikličnim dihanjem, s čimer je virtuozno ustvarjal nepričakovane barvne premene in vtise harmonske polnosti. Njegovi izjemno hitri drnci so se nenehno plastili v nove, aditivne ritmične plasti, tako da je ustvarjena zvočna masa rasla kakor sama iz sebe in se množila v različne, bolj ali manj obvladane smeri. Ritmična plastenja je Evans še dopolnjeval tako, da je na trenutke zvenel kot vsaj dva hkratna glasova, ki se prepletata z neznano melodijo. Zvočni zid Evansovega ekstatičnega nastopa so prebijali posamezni bolj siloviti toni, tako kot je za celoto treba reči, da se je Evans z njo prebil v novo glasbeno paradigmo svojega inštrumenta, medtem ko se je strukturna kompleksnost v živo preslikavala v doživeto intenzivnost.

Zadnji petkov koncert, že krepko čez polnoč, je pripadel našemu mlajšemu pozavnistu Žigi Murku in njegovemu 13-članskemu pihalno-trobilnemu orkestru z bobnarsko baterijo. Številčno zajetna zasedba se v jasnem pulzu, za katerega (občasno preveč togo) skrbi bobnar Andrej Hočevar, podaja v zvočne sprehode skozi kompleksne kompozicije, ki posameznim inštrumentom ali njihovim skupinam omogočajo predvsem sugestivna barvna prelivanja. Po pričakovanju lahko tudi tokrat kot boljše soliste izpostavimo saksofonista Boštjana Simona in Jureta Pukla ter trobentača Jasona Palmerja. Tubist Goran Krmac je še najbolje ujel in po svoje zazibal razmerje med ritmom in možnostmi za njegovo razgradnjo, česar bi si pri tej zasedbi želeli še več. Nove priložnosti za večjo izraznost bo zasedba pridobila z bolj obvladano dinamiko, ki bo nadomestila nekoliko pretirano silovitost, v kateri poskušajo inštrumenti preglasiti drug drugega. Prav to je verjetno poskušala doseči Kaja Draksler, ki je z dirigiranjem vodila verjetno najboljšo izvedbo nastopa.

Večerni trojček v Križankah je bil od vseh »sklopov« letošnjega festivala po kakovosti najbolj neenakomeren.

Sobotni sklepni dan z največ nastopi (slišali smo šest koncertov) ter časovno raztegnjenim dogajanjem od dopoldneva (prvi koncert je bil ob 11.30) do zgodnjih nočnih ur, je postregel z nekaj izjemno navdahnjenimi nastopi, a tudi s kakim razočaranjem in z mešanimi občutki. Večerni trojček v Križankah je bil od vseh »sklopov« letošnjega festivala po kakovosti najbolj neenakomeren. Več kot simptomatično je, da je veteran Scofield edini ponudil pošten nastop, medtem ko se je projekt Neneh Cherry and The Thing izkazal vsaj za vprašljivega, libanonski trobentač Ibrahim Maalouf pa je razočaral malone na celi črti. Maaloufu namreč ni uspelo pričarati fluidnosti in cinematičnosti z albumov, pač pa so se on in njegovi v črno opravljeni glasbeniki v zelo (pre)dolgem nastopu zatekli k neinventivnemu fusionu, katerega enoličnost je še bolj najedala zaradi Maaloufove postavljaškosti in prisiljenega vodenja nastopa.

»Projekt« Neneh Cherry and The Thing je na odru zaživel le občasno, denimo v predelavi skladbe Dirt zasedbe The Stooges pa v kaki bolj umirjeni skladbi. Imeli so zelo slab zvok, kar kajpak ni pomagalo v že tako čudni postavitvi zasedbe, kjer je Cherryjeva na freejazzovsko podstat prepevala bolj ali manj pop in rock pesmi. Trojica iz banda se je bodisi brzdala, da je ne »povozi«, bodisi se sploh ni zmenila zanjo. Zato je bila pevka večidel nastopa videti in slišati nebogljena in ni dohajala silovitosti in hrupnosti The Thing. Iz te pasti se je občasno izmaknila v kaki počasnejši pesmi, a takrat se je zdelo, da trojica stagnira oziroma da igra vedno eno in isto osnovo oziroma »le« spremlja melodijo. Priljubljeni kitarist John Scofield je nastopil s svojim novim projektom, ki sliši na ime Hollowbody Band. V kvartetu je poleg zanesljive ritem sekcije ob Scofieldu še en kitarist, Kurt Rosenwinkel, ki spada med bolj prodorne predstavnike mlajše generacije. Starejši kitarist je nastop zasnoval na bluesovskih in rockovskih temeljih; igral je spretno in z vidnim uživanjem pletel svoje solistične izlete okrog čvrste ritemske podlage. Žal mlajši kitarist ni prišel dovolj do izraza, kot da bi se bal parirati mojstru. Bolj kot vlogo še enega solista je zato zapolnil mesto dodatne spremljave, kar je tudi edini minus tega nastopa.

Lastne skladbe na meji med lirizmom in abstraktnostjo je Drakslerjeva odigrala silovito in nežno hkrati, z vidno vlogo leve roke, ki ni bila zadolžena le za ritmizirajoči pulz, marveč tudi za premišljeno in intenzivno grajenje in razgrajevanje melodije.

Opoldanski in popoldanski koncerti sklepnega dne so bili spet namenjeni drznejšim zvočnim raziskavam. Niz je začela naša pianistka Kaja Draksler, ki se je na festivalu prvič predstavila na solo recitalu. Drakslerjeva je izbrala zanimiv program, ki so ga v enaki meri sestavljale nenavadne predelave in lastne skladbe, tudi suita, napisana posebej za ta koncert. Glede predelav bo zadosti povedano, če rečemo, da uvodne različice ljudske Vsi so venci sploh nismo prepoznali. Tudi druge skladbe tujih avtorjev (Vijay Iyer, Monk …) je pianistka pošteno spremešala ter razgrnila svojo domišljijo po vseh razpoložljivih tipkah ter tudi v »drobovju« klavirja. Posebej smo si zapomnili njeno različico pesmi Björkine Army of Me, ki ga je začinila s prepariranjem klavirskih strun. Eksperiment in inovacija sta bila navzoča ves čas navdihnjenega nastopa. Lastne skladbe na meji med lirizmom in abstraktnostjo je odigrala silovito in nežno hkrati, z vidno vlogo leve roke, ki ni bila zadolžena le za ritmizirajoči pulz, marveč tudi za premišljeno in intenzivno grajenje in razgrajevanje melodije. Podoživetje slišanega bo na voljo v obliki albuma, saj je njen odlični nastop posnela založba Clean Feed, posnetek pa naj bi izšel drugo leto pred novo izdajo festivala.

Po nastopu Drakslerjeve smo lahko prisluhnili še eni glasbenici. Portugalska trobentačica Susana Santos Silva je na uvodni dan nastopila v zasedbi Adam Lane's Full Throttle Orchestra, tokrat pa se je predstavila s svojim triom Lama. Za razliko od omenjene zasedbe Adama Lana je Lama ponudil več kot na albumu. Razpotegnjene melodije, »delanje« zvoka in usmerjanje skupinske igre je zazvenelo veliko bolj koherentno kot na albumu Oneiros. A spet ni šlo brez praznega hoda in nekaj nepotrebnega razblinjanja dinamike, ko sta denimo bobnar in basist preigravala precej enosmerne parte. Tudi vloga elektronike je bila bolj jasna in dodelana kot na albumu, zdelo se je celo, da bi morala trojica elektronske učinke še bolj izvleči na površje in jih sprejeti medse kot enakopravnega člana zasedbe, ki naj zapolni nedorečene ali premalo jasno izražene ideje.

Z elektroniko si je pomagala tudi četverica iz projekta Trumpet and Drums, ki je imela enega najboljših koncertov na festivalu (k sreči so ga fantje iz Clean Feed posneli).

Z elektroniko si je pomagala tudi četverica iz projekta Trumpet and Drums, ki je imela enega najboljših koncertov na festivalu (k sreči so ga fantje iz Clean Feed posneli). Trobentača Peter Evans in Nate Wooley ter bobnarja Jim Black in Paul Lytton so si vzeli čas oziroma so ga razširili v svojem finem grajenju skupne zvočnosti. Ta je, tako kot na solo nastopih Evansa in McPheeja, mejila na nedojemljivo in nezemeljsko … predirni zvoki trobent, od piskanja in tuljenja do didžeridujem podobnega »drona«, so se zlili z nadrobljenimi ritmi in sikanjem ter piskanjem elektronike, tako da sploh ni bilo več jasno, kateri zvok kdo ustvarja. Za kaj takega je potrebna izjemna kondicija in koncentracija; in teh res ni manjkalo nobenemu izmed četverice. Če smo od trobentačev pričakovali izvenserijsko izvedbo, je treba dodatno izpostaviti bobnarja, ki sta, čeprav z različnim slogom igranja, domiselno vzpodbujala in podpirala zvočna iskanja.

Zamisel o trobenti kot rdeči niti festivala se je izkazala za odlično in upamo, da se bodo organizatorji tudi v prihodnje odločali za podobna inštrumentalna osišča. Žal v tej »osrednji temi« festivala nismo slišali nobenega slovenskega glasbenika, vsaj ne s solo nastopom ali kot vodjo zasedbe, vendar je to glede na »težo« in kilometrino tujih predstavnikov tega prodornega glasbila pravzaprav razumljivo. Smo pa z izbiro domačih predstavnikov lahko več kot zadovoljni, zlasti ker so dostikrat vodili mednarodne zasedbe, kar še dodatno priča o njihovi odličnosti ter o dobrem konceptu in premišljeni izbiri organizatorjev.

NE SPREGLEJTE:


53. jazz festival Ljubljana
četrtek, 28. junij 2012
Slovenski jazz med bremenskimi godci
četrtek, 08. maj 2014
Raznolikost improvizacije
petek, 24. junij 2011
Poglobljeno mnogozvočje
sreda, 10. september 2014
Pisan vrt mladega jazza
torek, 05. julij 2011
Med črnim in belim
sobota, 11. januar 2014
Jazz z zanosom
petek, 08. julij 2011
Glasba bo zmagala
ponedeljek, 13. junij 2011
14. junija poletje otvarja Imago Sloveniae
sreda, 13. junij 2012
Življenje v ogledalu glasbe sveta
nedelja, 13. oktober 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice