SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > recenzije > plošče > Zlitje besed in napevov

Zlitje besed in napevov

Milko Poštrak
05. januar 2012

Niz Rokerji pojejo pesnike je postal referenca samemu sebi.
Niz Rokerji pojejo pesnike je postal referenca samemu sebi.
Različni izvajalci:
Rokerji pojejo pesnike 7 (Subkulturni azil, 2010)

Tvegal bom predpostavko, da še sedaj, ko je rock and roll že zdavnaj srečal Abrahama in se žlahtno stara, nekateri te izrazne oblike ne jemljejo preveč resno. Spomnim se trideset let trajajoče polemike s prijateljem, ki je zatrjeval, da rock glasba ni in ne more biti umetnost. Sam sem zatrjeval nasprotno. Oba sva izhajala iz enake opredelitve umetnosti, kot se je vzpostavila v evropskem kulturnem prostoru od renesanse ali romantike naprej. Nekdo drug je ob neki drugi priliki – se mi zdi, da z enakih izhodišč – zatrjeval, da Bob Dylan ne more biti pesnik. V dokaz je navajal podatek, da knjige z Dylanovimi besedili v knjigarnah ne bomo našli na polici z nalepko poezija, temveč, recimo, na polici z nalepko popularna kultura ali kaj podobnega.

Mimogrede, tudi s tem, kako naj raznolike sodobne ustvarjalne prakse poimenujemo, se ubadamo vsaj toliko časa, kot se le-te dogajajo. Je to popularna, množična ali kar sodobna kultura? Bomo ločili med industrijo zabave ali pop kulturo na eni strani in rock glasbo na drugi? Naj s tem v zvezi omenim enega od slovenskih ustvarjalcev, ki je v zadnjem času udeležen na zbirkah Rokerji pojejo pesnike. To je Matej Krajnc, ki je zanimiv tudi zato, ker je oboje hkrati, pesnik in glasbenik oziroma kantavtor. Nekoč je povedal, da loči med tistim, kar ustvari in pojmuje kot poezijo, in tistim, kar pojmuje kot pesmi ali besedila. Torej bi lahko rekli, da so še sami ustvarjalci ponotranjili to distinkcijo med pesmijo in poezijo, med »song« in »poetry«. Nekaj je gotovo na tem. Če se osredotočimo na ustvarjalno obliko, katere osrednje sredstvo je beseda, ki je nosilec sporočila in ostalih konotacij kulturnega artefakta, potem je vse ostalo, tudi glasbena spremljava, recimo na literarnem večeru, drugotna in dobesedno to – namreč spremljava. S tega zornega kota niti ni važno, ali pesnik svojo poezijo recitira, kriči ali celo popeva. V ospredju so besede. Enako velja, po drugi strani, za glasbo, kjer je nosilec sporočila in ostalih konotacij zvok. In naprej, govorimo lahko tudi o tretji ustvarjalni izrazni obliki, ki združuje besedo in zvok, to je pesem ali »song«. V tem primeru ne gre zgolj za združitev dveh oblik ustvarjanja, temveč za zlitje besed in zvokov v novo obliko. Sam pojmujem kot nosilno obliko rock glasbe kot take prav pesem. Zlitje besed in napeva v eno.

V kontekst zlitja besed in napeva moramo umestiti niz z naslovom Rokerji pojejo pesnike. Vemo, kako se je vzpostavil. Na kratko: avstrijski ustvarjalec Georg Altziebler, ki ga poznamo iz skupin Pure Laine in nato Son of the Velvet Rat, je v začetku devetdesetih povabil Dušana Hedla k sodelovanju v projektu The Blind Gave to the Naked, kjer so avstrijski pesniki prispevali poezijo, ki so jo uglasbili izbrani rock glasbeniki. Ko je bil Dušan Hedl na radiu MARŠ, je bilo ob neki priliki treba pripraviti program v živo. Odločili so se za povezovanje pesnikov in rockerjev. Pesnike je izbral Tomaž Brenk, takratni urednik literarne sekcije MKC Maribor – MKC Črka. Projekt se je nato konec devetdesetih nadaljeval v MKC Maribor, literarno uredništvo projekta pa je prevzela Petra Kolmančič in zatem, v Subkulturnem azilu, Vesna Rečnik-Šiško. Pri založbi Subkulturni azil je izšla vrsta zbirk z naslovom Rokerji pojejo pesnike, med njimi tudi koncertna, ki so jo posneli na koncertu v mariborskem ŠTUK-u. Delajo tudi TV produkcijo Rokerji pojejo pesnike.

Zato ne preseneča, da delujejo »pesmi«, ki jih slišimo na sedmih dosedanjih zbirkah Rokerji pojejo pesnike, tako enovito, tako »naravno«, nikakor ne »izumetničeno«.

Tako imamo v našem primeru po eni strani ustvarjalce, ki jim rečemo rokerji. Ustvarjajo pesmi. Besede jim torej niso tuje. Po drugi strani imamo tu ustvarjalce, ki jim rečemo pesniki. To so pretežno mlajši ustvarjalci, ki so se rodili in odraščali v času, ko je bila rock kultura že vzpostavljena. Rock pesmi jim torej niso tuje. Še več, nekateri od njih, kot sem omenil, ustvarjajo na obeh področjih: izdajajo pesniške zbirke in se gibljejo v svetu poezije, hkrati pa objavljajo plošče in so del glasbenega dogajanja. S tem imamo vzpostavljene pogoje za odlično simbiozo, pa tudi za sinergijo. Zato ne preseneča, da delujejo »pesmi«, ki jih slišimo na sedmih dosedanjih zbirkah Rokerji pojejo pesnike, tako enovito, tako »naravno«, nikakor ne »izumetničeno«. Srečujeta se in v eno se zlivata dva svetova, ki imata pravzaprav veliko skupnega. Sta dva vidika sodobne kulture. Sodobna poezija mladih pesnic in pesnikov in sodobne pesmi mladih rokeric in rokerjev.

Zadnja zbirka v nizu, Rokerji pojejo pesnike 7, je zanimiva tudi zato, ker se razvidno in pomenljivo navezuje na prejšnje. Torej je niz Rokerji pojejo pesnike postal samonanašajoč se, referenca samemu sebi.

Zadnja zbirka v nizu, Rokerji pojejo pesnike 7, je zanimiva tudi zato, ker se razvidno in pomenljivo navezuje na prejšnje. Torej je niz Rokerji pojejo pesnike postal samonanašajoč se, referenca samemu sebi. Te navezave se lepo slišijo že na samem začetku, v razširitvi in dopolnitvi zlitja poezije Dejana Kobana in glasbe skupine Joko Ono. V prejšnjo zbirko, Rokerji pojejo pesnike 6, nas uvaja hrupna elektrificirana različica »uglasbitve« pesmi Priprta bližina. Tokrat slišimo Dejanovo recitacijo te pesmi, nato akustično, »izštekano« izvedbo Joko Ono, zatem še drugi del poezije Dejana Kobana, Priprta bližina 2. del, vse posneto na prireditvi Rokerji pojejo pesnike oktobra 2010. Pomenljivo je tudi, da se je to dogajalo v Jazz klubu Satchmo v Mariboru. Z iste prireditve je še »izštekana« izvedba uglasbene poezije Tekoči kristali Nina Flisarja v izvedbi skupine Adam, ki jo v električni obliki poznamo s prejšnje zbirke, Rokerji pojejo pesnike 6. Spotoma smo lahko pomislili na naše predstave o piscih pesmi ali »songwriterjih« ali »kantavtorjih« ali »sodobnih trubadurjih«, ki ob brenkanju kitare in podobnih, pretežno akustičnih glasbil posredujejo svoja pomembna sporočila. Besedila v glasnih, elektrificiranih oblikah rock glasbe pa naj bi tako in tako ne bila preveč pomembna. Pravzaprav to ne drži čisto, kot slišimo tudi na tem albumu. Obstajale naj bi namreč tudi »angažirane«, »osveščene« izrazne oblike, ki so sicer hrupne, vendar s pomembnim sporočilom, ki ga pevci kričijo preko glasbene podlage. Punk, hardcore in podobno. Tudi predstavnike teh izraznih oblik najdemo med pogostimi udeleženci v nizu Rokerji pojejo pesnike. Zasedbi Hard.com in V okovih sta, vsaka na svoj način pač, uglasbili poezijo Novice Novakoviča.

Zbirka Rokerji pojejo pesnike, posebej pričujoča sedma, izpostavlja še en pomemben vidik, ki ga poudarja že navedeni primer električne in akustične različice Joko Ono. Pesem ostaja ista. Namerno sem si sposodil naslov filma in albuma Song Remains The Same britanske skupine Led Zeppelin. Znana je namreč zgodba, kako je Jimmy Page sredi šestdesetih let slišal pisca pesmi Jaka Holmesa, ki je nastopal pred koncertom zasedbe The Yardbirds, v kateri je takrat igral Jimmy Page. Izvajal je svojo pesem Dazed And Confused. To pesem si je od njega »sposodil« Page ter skupaj z Robertom Plantom spremenil in dopolnil besedilo in iz nje naredil klasično epsko pesem, kot jo poznamo danes. Tudi v skoraj polurni izvedbi na koncertu, zabeleženem v filmu in na albumu Song Remains The Same. Ne vem, ali so vse to imeli v mislih Tomi Lorber in orkester, ki so v uvodu svoje uglasbitve poezije Jana iz javnega stranišča Boruta Gombača uporabili uvodni del skladbe Dazed And Confused.

Na zbirki Rokerji pojejo pesnike 7 se razpira še več pomenljivih vidikov, nabitih s simbolnimi pomeni.

Na zbirki Rokerji pojejo pesnike 7 se razpira še več pomenljivih vidikov, nabitih s simbolnimi pomeni. A odkrivajte jih sami, spoštovani poslušalke in poslušalci. Naj omenim le še to, da se spet in še vedno pojavljajo stari znanci Kvinton, družno z Borutom Gombačem, s katerim so nedavno objavili skupno ploščo. Lepo predstavljajo tisto, kar sem želel povedati v uvodu – njihova oblika ustvarjanja so pesmi, pri katerih so že besedila sama taka, da bi jim sam rekel kar poezija. Z uglasbitvijo poezije Boruta Gombača le nadaljujejo na svoj prepoznavni način. Pisec pesmi, Tadej Vesenjak, tukaj poje poezijo Jana Šmarčana. Za ponazoritev naj omenim le še Katarino Avbar, ki poje »poezijo« Bojana Tomažiča. Taistega Bojana Tomažiča, ki piše »besedila« v skupini Center za dehumanizacijo. Če sklenem krog: Matej Krajnc, ki tokrat poje poezijo Gorana Gluvića, je na nekem drugem mestu v povezavi z nizom Rokerji pojejo pesnike izvajal svoje različice pesmi skupine Center za dehumanizacijo …

NE SPREGLEJTE:


Čez znamenito zebro in nazaj
četrtek, 20. november 2014
Čas, ki ga živimo, vedno dojamemo prepozno
sobota, 01. januar 2011
»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«
sreda, 22. julij 2015
Zgodba slovenske mentalitete
nedelja, 17. junij 2012
Zakaj pripravljam svoja čustva na zakol?
torek, 19. avgust 2014
Vsi mi smo Johnny Cash
torek, 24. maj 2011
Tobogan srca
nedelja, 13. maj 2012
Tisti, ki zna, in ona, ki ve
nedelja, 02. september 2012
Stopiti moramo skupaj!
četrtek, 07. junij 2012
Stol, kitara in mikrofon- Tomaž Domicelj in slovenska popularna glasba 1965–2015
ponedeljek, 13. julij 2015

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

Odzven od 7. 4. do 14. 4. 2016: Izak Košir recenzira drugo ploščo Balladera, Jaša Lorenčič pa povratniški EP zasedbe Adam.  Katarina Juvančič piše o arhivskem koncertnem albumu legendarne folk zasedbe Sedmina, Gregor Bauman pa o 30. koncertni obletnici zasedbe Panda. Bauman se je hkrati pogovrajal z Tinetom Grgurevičem, znanim pod imenom Bowrain, Terens Štader pa s Prismojenimi profesorji bluesa.

.

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice